Zapis obiskovalca DD;)
Neoliberalec Igor Masten z zadovoljstvom gleda v prihodnost: če ne drugega, bo gospodarska kriza prinesla vsaj to, da bodo slovenski poslanci izgubili pravico odločanja o državnem proračunu. Namreč, v kolikor ta ne bo ustrezal predstavam nemških birokratov o uravnoteženosti, bodo lahko Slovenijo brcnili iz območja evra. Ni čudno, da slovenski neoliberalci vriskajo od veselja. Evropski fiskalni festišisti in sadomonetaristi so jim s fiskalnim paktom podarili gorjačo, s katero bodo lahko udrihali po vseh, ki se z njimi ne strinjajo – iz toplih, državno subvencioniranih foteljev, v katerih se valja slovenski ekonomistični komentariat.
Ste sindikalist, ki nasprotuje znižanju plač? Krivi boste zato, da nam bodo vzeli evro. Ste levičar, ki agitira proti demontaži socialne države? Previdno, kajti brcnejo nas lahko iz območja evra. Ste keynesianec, ki bi rad z javnimi vlaganji spodbudil gospodarsko rast? Neumnost, najprej je treba rezat, drugače pa-pa evro. Bi delali referendume o pokojninski reformi ter privatizaciji zdravstva in železnic? Zavedajte se, da bo to referendum o evru. In tako dalje…
Gospodarska kriza je v vsej svoji slavi razkrila triumf bankirskega neoliberalizma nad demokratično politiko. Čeprav je nadzor nad ustvarjanjem denarja srčika kapitalistične družbene ureditve, so uspeli neoliberalci denarno politiko izvzeti iz demokratičnih procesov in jo pod krinko neodvisnosti centralnih bank predati bankirjem.
Ameriški Fed je tako najprej od zaplezanih financarjev odkupil za par tisoč milijard dolarjev ničvrednih papirjev, nato pa jim v žepe natlačil zastonj denarja, ki ga sedaj ti z obrestmi posojajo državnemu proračunu. Ni čudno, da marže iz tega posla zadostujejo za milijonske nagrade. Evropska centralna banka pa je dosegla, da bankirjev vlade v prihodnje ne bodo več silile v izgube in da bodo račun za njihove bakanalije, tako kot so to delali do sedaj, v celoti poravnali davkoplačevalci.
In kaj so slednji dobili v zameno za velikodušno reševanje bank, za to velikansko prerazdeljevanje denarja od spodaj navzgor, od spodnjih 99ih odstotkov k zgornjemu enemu? Prerazdeljevanje je seveda v neoliberalnem besednjaku psovka, neoliberalci o njem govorijo takrat, ko je treba opozoriti na nepravičnost progresivne obdavčitve, ki jemlje sposobnim, da bi financirala neupravičene privilegije lenuhov. Še ne tako dolgo nazaj so opozarjali, da je treba razlikovati med redistribucijsko in stabilizacijsko vlogo države: ko davki financirajo zdravstvo in pokojnine gre za neupravičeno prerazdeljevanje, če pa gredo za pokrivanje izgub bankirjev v finančnem casinu, imamo opravka s hvalevredno stabilizacijo.
Rezultat je na dlani. Stabilizacija parazitskega finančnega sistema, motorja globalnega finančnega kapitalizma, ki je skozi desetletja pripeljal do nebrzdanega prevzemanja tveganj na račun davkoplačevalcev, vedno večjih razlik med revnimi in bogatimi, pa uničevanja okolja, razgradnje solidarnosti in vse večje prekarizacije družbe kot celote.
Namesto da bi politiki izkoristili krizo in reševanje financarjev za prelom s starimi praksami in reformo sistema (npr. za nacionalizacijo bank, capital controls, davek na finančne transakcije, regulacijo finančnega sistema kot vodovoda, želežniških tirov in druge ključne infrastrukture), so tega raje stabilizirali.
Finančnemu sistemu so, ko je bil na kolenih, dali na voljo tisoče milijard evrov, v zameno pa niso zahtevali nič drugega kot to, da začne znova početi tisto, kar je tako dobro počel do sedaj: parazitirati na dodani vrednosti in denarnemu toku gospodarstev v korist svojih lastnikov, menedžmenta in gospodarsko-politične elite, torej garantov in glavnih zmagovalcev tržne ureditve, ki dovoljuje privatizacijo dobičkov na vrhu piramide in socializacijo izgub vse do njenega dna.
Če je prva faza reševanja bankirjev potekala dokaj gladko, je to bilo zato, ker je bila brez odvečnih razprav poverjena kao neodvisnim tehnokratom v centralnih bankah, čeprav je bilo že od začetka jasno, da bodo imeli ti pred očmi predvsem interese svojih kolegov bankirjev. Denarna politika je preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili izvoljenim vladam, ki bi se lahko v hudih časih vdale skušnjavi, da v nasprotju z interesi svojih korpokapitalskih gospodarjev popustijo pritiskom populizma.
Evropska neoliberalna elita – vladajoča garnitura v večini držav EU, institucije EU, Evropska centralna banka, OECD, think tanki, univerze… – ves čas krize ponavlja samo eno stvar: evro je nedotakljiv. Zakaj? Zato, ker je bila uvedba evra apoteoza evropskega neoliberalnega projekta, ki je Evropska unija. S prevzemom evra se je velika večina Evropejcev odpovedla vplivu na politiko, ki v bistvenem odloča o njihovi kvaliteti življenja, in sicer v korist kapitalsko-finančnih elit.
Prav zato so lahko politiki v navezavi z bankirji hitro, učinkovito, predvsem pa daleč od oči javnosti orkestrirali veliko reševanje finančnega sistema, katerega stroške pa bodo morali, kot vedno, poravnati davkoplačevalci. Če bi politika v zameno ponudila razbitje državno-finančnega kompleksa in novo družbeno pogodbo na podlagi pravičnejše porazdelitve dohodka, bi bili morda ljudje s stisnjenimi zobmi račun še pripravljeni poravnati. Ker pa se neoliberalna elita v vladnih palačah in profesorskih sinekurah navdušuje le nad ostrimi rezi v socialne izdatke in prekarizacijo delavstva, obstaja nezanemarljiva možnost, da narod izvoli nekoga, ki se bo takšnim ukrepom zaradi njihove nepravičnosti postavil po robu.
Rešitev, na katero prisegajo neoliberalci, je v svoji neumni domišljavosti sila preprosta: če smo neodvisnim tehnokratom v centralnih bankah zaupali odločanje o denarni politiki, zakaj jim ne bi poverili še odločanja o prihodkih in izdatkih proračuna ter se tako enkrat za vselej odkrižali populizma v zadevah, ki so preveč pomembne, da bi o njih odločalo neuko ljudstvo?
V Grčiji in Italiji sta tako šefa vlad tehnokrata iz kroga blizu Goldman Sachsa, banke, ki so jo davkoplačevalci pred propadom zgleda rešili zgolj zato, da lahko svojim zaposlenim še naprej izplačuje rekordne nagrade. Nemška kanclerka Angela Merkel pa je nedavno izsilila t.i. proračunski pakt, ki bo, če bo res podpisan, tehnokratom iz Bruslja in Berlina omogočil, da odločajo o tem, katere davke bi bilo treba dvigniti in v katere storitve socialne države zarezati, da bi financarji dobili svoj funt mesa.
Ni torej presenečenje, da slovenski neoliberalni krožek v podobi Virantove liste sledi svojim kolegom, zavzemajoč se za tehnokratsko vlado pod vodstvom preverjenega neoliberalca, ki bo znal poskrbeti za to, da bo slovenska gospodarska politika verodostojna, t.j. da ne bo po neumnem posegala v neoliberalni status quo. Politikom se bo dovoljeno prepirati le še o gejevskih posvojitvah in NOB, medtem ko bodo tehnokrati Slovenijo z mirno roko končno vključili v globalni finančni kapitalizem, kjer si elite delijo mastne dobičke, srečni ostali pa preštevajo fičnike, ki so jim morda na koncu meseca ostali na računu za tisti dolgo odlagani obisk pri zobarju.