DRUGI DOM

Poletne teme MMC RTV

Eni mediji razveseljujejo z lahkimi temami, poročilih o zastojih in vremenskih neprilikah, MMC RTV s serijalom na večno temo indijanci vs. kavbojci partizani vs. domobranci.

23. 8. Klepet z Andrejo Valič

22. 8. Spomin na žrtve totalitarizmov: pobili so starše generacije, ki je nikoli ne bo

22. 8. Stanovnik za MMC: Pahor ni predstavnik partizanstva

20. 8. V nedeljo MMC-jev intervju z Janezom Stanovnikom

19. 8. Valič: Britanski minister obžaloval vrnitev domobrancev

14. 8. Drobnič za MMC: Pahor je v Kočevskem rogu žalil žrtve

Naravna neumnost, zgodovinska nevednost

Jože P. Damijan “recenzira” Bogastvo narodov Adama Smitha:

Prav tako ni slučajno, da se države, ki so dolga desetletja trpele v objemu (fevdalne, socialistične ali diktatorske) državne tiranije in korupcije, ki jih je pripeljala na rob (ali čez) bankrota, nato zatečejo k ekonomskemu liberalizmu. Ker druge poti za dolgoročno učinkovit in skladen razvoj ni. Ekonomski liberalizem je edina dolgoročno vzdržna ekonomska filozofija, saj temelji na politični in ekonomski svobodi posameznikov ter vladavini prava. Vsi ostali -izmi, ki so se preizkusili skozi zgodovino, teh ključnih temeljev niso imeli v svoji zasnovi. Zato so propadli. Ker so bili protinaravni. Dnevnik

Kako najbolj hitro in učinkovito detektirate, da je avtor, ki ste mu namenili pet minut pozornosti, tretjerazredni družboslovec in ultra-ideološki propagandist? Ko začne družbene fenomene klasificirati v kategoriji naravno in protinaravno. Večjega družboslovnega flopa, ki bi kazal na popolno teoretsko revščino, ni in ga nikoli ne bo.

Pa k Smithu, katerega nevidno ročico nategujejo že stoletja, čeprav jo sam v sicer jako debeli bukvi omeni približno enkrat, pa še to precej mimogrede. Nič hudega, saj dela, ki je še kako dete svojega časa, skoraj nihče več ne bere. Relevantnost za današnjo fazo razvoja kapitalizma je pač več kot vprašljiva.

Sam sem ga prebral že pred časom, hkrati z v teh krajih sicer bolj obskurnim Friedrichom Listom, ki ga oznanjevalci prave vere omenjajo redkeje, čeprav bi zgodovinski pregled nemalokrat pokazal, da so ga pod povštrom imele pravzaprav vse države, ki so danes med najbolj razvitimi, zlasti tiste iz Azije. Smith je pisal za državo, ki je bila industrijska velesila, List za Nemčijo, ki je zaostajala. Očitek, da so Smithovi napotki dobri za vodilno Anglijo, za tiste, ki zaostajajo, pa malo manj, so vzele zares skoraj vse države, ki jim je kasneje uspel kvantitativni in kvalitativni preskok iz nerazvitosti. Trditev “prav tako ni slučajno, da se države, ki so dolga desetletja trpele v objemu (fevdalne, socialistične ali diktatorske) državne tiranije in korupcije, ki jih je pripeljala na rob (ali čez) bankrota, nato zatečejo k ekonomskemu liberalizmu” je zgodovinsko gledano popolna izmišljotina, ki so jo brez gledanja v zgodovinske bukve doslej kupile samo nekatere ex-komunistične učenke. Pri državah, ki so opravile nek razvojni preskok, trpečemu objemu fevdalizma ali drugih izmov pač ni sledil Damijanov “ekonomski neoliberalizem”, ampak neka povsem druga žival, ki se je še kako napajala pri Listovi bukvi Das Nationale System der Politischen Ökonomie. Pridiganje “ekonomskega liberalizma” je prišlo šele kasneje, ko je bil preskok že opravljen, naslovnik pa je skoraj vedno manj razvita svetovna periferija.

Razvojna ekomonija je za države, ki lovijo zaostanek, jako resna tema. Slovenska tragedija je, da nam jo prodaja Jože P. Damijan, ne pa kak Dani Rodrick.

Igor Masten, klimatolog

“An economist is an expert who will know tomorrow why the things he predicted yesterday didn’t happen today. ” -Evan Esar

Igor Masten se gre klimatologa:

Vendar sem sam prepričan, da gre pri tem za močno pretiravanje. Projekcije za 50 let naprej!? Kdo naj jim verjame. 50 let je veliko. Vmes se lahko marsikaj zgodi. Med drugim tudi ohlajanje namesto segrevanja ozračja. Eko doktrina šoka

Dobro, da se ekonomistu, kateremu se je zadnja kriza dobesedno iznenada zaletela v rit, zdi 50 let veliko, je razumljivo. Uspešnost ekonomistov pri napovedovanju prihodnosti je pač bolj uborna; kot pri celotnem družboslovju. Nič hudega, če se tega zavedamo.

In ne prenesemo nauka na naravoslovno področje, kjer se kakih 99% vpletenih znanstvenikov pač strinja, da povečevanje izpustov CO2 in drugih plinov pač spreminja globalno klimo. Kako zelo v pol stoletja je seveda vprašanje projekcij z določenimi stopnjami zaupanja, a ohlajanja zaradi povečevanja CO2&Co. ne napoveduje nihče. “Vmes se lahko marsikaj zgodi” je flanca. Nič se ne bo zgodilo samo od sebe – še posebej, če bomo šli naprej z upanjem na deus ex machina, čudež.

Zakaj je Lučka Kajfež Bogataj, ki opozarja na prihodnost, skoraj pop ikona, s katero se vsi politiki radi slikajo, zagovornik reform, ki počne isto, pa neoliberalni uničevalec socialne države?

Željo, da se slika s politiki, mu morda lahko celo uresničimo. To je poceni; čisto nič poceni pa ni, če zanemarimo, da nam Masten prodaja točno določene reforme in točno določeno polit-ekonomsko ideologijo, ki jih skuša pretihotapiti kot Resnico in Nujnost.

Tako pozivi ekologov kot ekonomistov k spremembam imajo skupni imenovalec: skrb za blagostanje naših otrok.

Da, da… Hudič je le v podrobnosti; da se s spremembami, ki jih prodaja Masten, strinja le del ekonomistov. In dokler je temu tako (ker je ekonomija pač družboslovje, ni upanja, da bo kdaj drugače), je enačenje s klimatologi in drugimi naravoslovnimi znanostmi le poceni propagandni trik, maskiranje. Enotna davčna stopnja pač ni E=mc2.

Among the Flutterers

Fascinanten zapis Colma Tóibína za London Review of Books o pedofilskih škandalih v RKC, odnosu do homoseksualnosti in Ratzingerju ter lepem Georgu. Aja, tudi o knjigi The Pope Is Not Gay Angela Quattroccha.

The shame an adolescent felt about being gay in those years should not be underestimated; the feeling that you were less than worthy, that if people found out the truth about you they would despise you, went deep into your soul. This was another reason to become a priest. You could change your own powerlessness into power. As a priest, you would be admired and looked up to, you would spend your life – as so many Catholic priests have indeed spent their lives – doing good and being good. And being seen to be good, being needed by the sick and the dying, being wanted to officiate at weddings and baptisms and funerals, saying the sacred words which would mean so much to the congregation, all this would offer you a fulfilled and fulfilling life. Becoming a priest solved not only the outward problem of forbidden and unmentionable sexual urges, but, perhaps more important, offered a solution to the problem of having a shameful identity that lurked in the deepest recesses of the self.
…
Gay liberation made its way, strangely, into the seminaries. I have a letter from a friend, an Irish writer, sent in response to a piece I wrote for this paper about the Ferns Report, describing his visit to an Irish seminary in the 1980s.[*] Since the Church was liberalising at that time, it would not have been unusual for writers to be invited to seminaries to speak. My friend had no intention of being shocking, or amusing. He spoke about literature, choosing the dullest subject for the seminarians. What he noticed among them, however, was anything but dull; and it surprised him greatly. He saw an immense amount of male fluttering; he listened as young candidates for the priesthood, boys from rural Ireland, attempted Wildean witticisms; he noticed them wearing specially tailored soutanes, moving around each other, excitedly, like a flock of girls. Here it was, and he was not the only one to witness it: ‘the takeover of the seminaries by homosexuals’.

Wikipedia: Colm Tóibín

Rational Sociopath

Zadnja beseda citiranega odstavka mi pride na misel vse pogosteje ob spremljanju zgodb o podvigih slovenskih “podjetnikov” (ne vseh, da ne bo pomote) in – zanimivo – tekstih, ki jih v medije mečejo nekateri provincialni ekonomisti.

I believe that the “economic way of thinking,” as the textbooks have it, destroys the world we have in common, because that world is a world constructed in a normative, not a natural, space and rationality, as economists understand it, is inconsistent with, indeed makes nonsense of, the notion of normative authority. In effect, this point was made 30 years ago by Amartya Sen in “Rational Fools,” where he argued that while the economic conception of rationality can make sense of “sympathy,” – preference structures that made the utility of others part of the agent’s objective function – it cannot make sense of what Sen called “commitment,” which he defined as “counter-preferential choice.” The idea that we sometimes sacrifice something – lower our utility – to do what is right is absolutely inconsistent with rational choice. I don’t doubt that there are people who are well described as rational choosers – and more of them, unfortunately, than there would be had rational choice theory never been invented – but they are damaged humans, sociopaths. Identity & Interests

Ljubljana, fuck u too

Končno naj bi tudi v SDS-u našli politično kamikazo, ki se bo v dobro stranke podala v zanesljiv poraz na ljubljanskih županskih volitvah. V hudi sili se gre tudi v Šaleško dolino. Nič hudega, gospa itak kmalu oddaja v Bruselj, tako da bo kandidatura zgolj mimobežen postanek na poti na Brnik. Zelo resno. Prevod SDS-ovskega sporočila v lingua franca: Ljubljana, fuck you too. Z vami opravimo med pakiranjem kufrov.

Živel novi-stari župan, kajne?

Nove samoumevnosti. Jankovićev mandat zagotovo zaznamuje lepa naberka sprememb, ki so tako samoumevne, da je danes težko razumeti, zakaj do njih ni prišlo prej in ob univerzalni podpori. Samoumevno, da solata in fižol ne sodita ob kulturne spomenike najvišjega ranga, samoumevno, da nas na Tromostovju ni strah, da nas bo zbil bedak, ki postavlja nov hitrostni rekord v vožji skozi mestno jedro, samoumevno, da Ljubljančanom in Ljubljančankam ni potrebno subvencionirati mestnega javnega prevoza nemeščanov, samoumevno, da tisti neugledni žetoni niso bili ravno primer, kako naj plačevanje javnega prometa uredi evropska prestolnica… Prepričan sem, da bodo tudi Stožice kaj hitro postale del teh samoumevnosti. Le kako smo mogli brez?

Novi populizem. Janković je tip populističnega politika, ki po vseh pravilih slovenske politične kulture ne bi smel uspeti. Populizem najbolj vidnim slovenski politikom pač ne sme iti, saj naj ne bi bil primeren nacionalnemu karakterju, izvežbanem v desetletjih duhamornih zasedanj tistega ali onega cekaja s sivimi, pustimi politiki ter šablonskimi govori. Prav dosti drugače ni bilo kasneje… Drnovšek, Janša, Pahor, Türk… Še ko Janša zganja vsebinski populizem (primer: s ščuvanjem pri izbrisanih), je forma povsem sedminska, komorna. Doom & gloom. Zoki pride med zbrane, dvigne roke v zrak, “smo-ali-nismo”, in množici se odpelje. Tovrstni populizem zna biti seveda tudi nevaren (in drag), a zaenkrat je v mejah, ko zagotovo popestri slovensko politično življenje.

Stari rasizem. Osebno mi je (vsaj zaenkrat) bolj kot ob tej pristni obliki populistične politike nelagodno ob odkritih rasističnih izpadih, ki na Jankovića letijo pravzaprav že od Mercatorja, s selitvijo na županski stolček (in konfliktom z JJ) pa so dobili le še pospešek. Navade & železne srajce: zanimivo, po vseh šrotih in bavčarjih, del javnosti vse, kar je slabo & nepošteno, še vedno povezuje z “jugom”, “Balkanom”, “opankarjih”… Mogoče pa je le skrajni čas, da navdih za največje žaljivke poiščemo kar doma, ali?

Preklet si, če delaš, preklet si če ne. Skoraj vsi malo večji mestni projekti na tak ali drugačen način posežejo v ustaljene navade, zato je nekako pričakovano, da se dvigne tudi prah. Če gre za projekt, vreden 300+ milijonov in z ravno toliko razlogi za interesne spopade, še toliko bolj. Če pride vmes še JJ in mesto finančno kaznuje, nato pa še finančna kriza, brez afer ne bi zvozil niti svetnik. So pričakovane, manj normalno, a sila zanimivo pa je, kako se je neprijetnim vprašanjem o madežih pri projektu Stožice povsem izognila tista oblast, ki dejansko drži v rokah škarje in platno. Plačilna nedisciplina, neplačevanje delavcev, dopuščanje slabih delovnih pogojev… vse je “pokasiral” župan, nič tisti, ki so v tej državi za ureditev teh področij dejansko odgovorni in pristojni. V ta krog streljanja na tarčo, ki jo je sicer lažje zadeti, a zadetek ne spremeni dosti, so se zapletli tudi novinarji, ki bi morali vedeti bolje. Vsi se delajo, kot da je Janković “izumil” plačilno nedisciplino, nihče ne opozori, da smo sredi epidemije. Kaj za vraga pa je naredila vlada, da nas ob vsaki reportaži iz pravzaprav kateregakoli gradbišča v Sloveniji ne bi bilo sram v dno duše? Javno filozofira na temo, ali je neplačevanje socialnih prispevkov kaznivo ali ne. Eks-minister za gospodarstvo na špici priljubljenosti, grešni kozel pa vedno prav pride, kaj?

Še enkrat, a težje. Janković si zasluži drugi mandat – kot nagrado, malo pa tudi kot kazen, saj bo v drugo še težje, še z manj denarja in (zelo verjetno) z manjšo večino v mestnem svetu. Prav je, da sam dokaže kritikom, da v Stožicah nismo dobili novega spomenika, ampak nekaj, kar se da vsebinsko napolniti in finančno pokriti. Vsi drugi bi dobili le priložnost opravičevanja lastne nesposobnosti s težko Jankovićevo dediščino.

Odprtje športnega hrama kot bitka za Stalingrad

Ne vem sicer, kakšne cilje ima politika, ki je temeljni generator te kampanje proti Stožicam. Težko si predstavljam, da verjamejo v uspešnost takšnega podjetja. Vsaj v Sloveniji se takšen model ni nikoli obrestoval. Tako denimo Milan Zver, ki kot resorni minister ni naredil nič za razvoj športne infrastrukture v Ljubljani – ko je Janković zmagal, je celo umaknil že rezerviranih deset milijonov evrov za stadion – napada projekt, Jankovića in Lukšiča. Češ, Stožice so Jankovićevo in Lukšičevo sračje gnezdo. Posredno grozi celo s težavami z evropskim denarjem, ki da ga bo treba vrniti in plačati kazen. Najbrž so on in njegovi res sposobni “ovajati” Slovenijo v ustanovah EU. Pravzaprav ne drži popolnoma, da ni nič naredil za športno infrastrukturo. Približno toliko, kot dobijo Stožice, je Zver podelil Ljudskemu vrtu, kot edinemu prijavitelju na kožo pisanega razpisa. Takrat ni nihče nasprotoval gradnji in rekonstrukciji mariborskega stadiona. In nihče ni napisal interpelacije proti Zveru.

Jeseni bodo županske volitve. Bivši minister in sedanji evroposlanec Zver bi bil gotovo primeren županski kandidat. Denimo v Mariboru. Dnevnik.si

Zlati časi nuklearne družine

Free rape for every man, howdy!

But until the 1970s, marriage was actually an exception to the crime of rape. In every American state, a husband could rape his wife at will repeatedly. In 1975, South Dakota became the first state to enact a law against spousal rape. North Carolina was the last in 1993. In a majority of states, rape inside marriage is still treated as a less serious offense than rape outside it. So rather than protecting women against rape, old-fashioned marriage actually makes them more vulnerable to it.

Free murder, howdyX2!

During most of the period of idealized Douthat marriage, a husband who observed his wife in the act of adultery had a defense to the murder of the cheating wife or her lover. Not satisfied with the possibility of acquittal or a reduced sentence, several American states made the murder of an adulterer no crime at all. Women, however, could not invoke the same defense. Finally in the late 19th century, the states moved to a gender-neutral defense to a murder charge of “reasonable provocation” in the event of adultery. But it mostly still applied in cases of men killing their wives. When the United Kingdom finally repealed its adultery provocation defense in 2008, the Telegraph reported that it was the most common defense for the approximately 100 Brits a year who killed their wives.

The Damsels Demur

Za piko na i nov “obolnar”.

Dobro poučeni viri so me razsvetlili, da se je vse pomešalo med sabo. Spoli, število njih v eni kombinaciji, spolne orientacije. Če te raznocvetnosti niso samo prisluhi in prividi, bosta kmalu zgolj žena in mož razglašena za eksota. Kar bo celo vrhunski kompliment. Verjetneje je, da bi ju, ob sedanji praksi, razglasili za marginalca, moteča za razvoj »prave« slovenske družbe.

Delo&Co., vas ni mičkeno sram ob taki “urednici”? OK, sej na cunje & accessories se mogoče spozna, ampak… a jo morate pri prvem dnevniku v državi spustiti tudi za tipkovnico, orodje, ki se ji zelo slabo poda?

The Legionaries of Christ

Zanimivo, podobne patrone so običajno kaznovali s svetništvom (Opus Dei). Verjetno trenutek ni najbolj ugoden.

The Legionaries of Christ, the Roman Catholic group that combines an estimated £21bn fortune with intense moral turpitude and extreme conservatism, is facing its nemesis this month. For years the organisation was protected by John Paul II, the Polish pope, and his former secretary Cardinal Stanislaw Dziwisz, Archbishop of Krakow. Now the reputation of Father Marcial Maciel, a Mexican who founded the group in 1941 when he was studying for holy orders, is at last falling victim to the reforming drive of John Paul II’s German successor, Benedict XVI.

Incestuous father of three – or perhaps six – children, serial paedophile, morphine addict, lover of la dolce vita, and pretend CIA agent, Maciel, who died in 2008, aged 87, built up a huge religious empire.
…
Benedict is tacitly repudiating the attitudes of John Paul II and Archbishop Dziwisz. The late pope had called Maciel “an efficacious guide to youth”, and applauded his gift for attracting young men to the depleted ranks of the priesthood. Pope acts against incest priest’s group

Odločitev o “Prop 8″ – skoraj kot predstavitev novega iPhona

Včerajšnja odločitev sodnika Walkerja, da je t.i. Prop 8, s katerim so kalifornijski volivci prepovedali poroke med istospolnimi pari, neustaven, je na internetu povzročila skoraj takšen buzz kot takrat, ko Steve na plano postavi nov iPhone. Spletne strani so pokleknile, Twitter pa je verjetno postavljal nove dnevne rekorde.

Odločitev skriva mnogo resnic, ki bi si jih morali še kako ogledati tudi v teh krajih (“fundamental rights may not be submitted to [a] vote; they depend on the outcome of no elections.”), najbolj oseben in čustven odziv pa so s serijo fotografij po mojem skromnem mnenju pridelali na boston.com. Vredno ogleda.

Darlene Garner, left, holds her partner, Candy Holmes, of Washington, as she cries after the couple obtained their marriage license Wednesday, March 3, 2010, the first day possible for gay couples since the District of Columbia legalized gay marriage in Washington, DC. (AP Photo/Jacquelyn Martin)