Nova revija & Zavod za oživitev civilne družbe ueber alles
| 18. July 2006 | | Jure
Vasko je imenoval ljudi, ki bodo v Skladu za pluralizacijo medijev odločali, koga bo država denarno pluralizirala. Seveda gre za nov korak k večji uravnoteženosti slovenskih medijev - česar drugega po pogledu na imenovane junake ni mogoče sklepati. Ena bančnica, dva, za katera je vsaj na prvi pogled mogoče reči, da mogoče kaj vesta o medijih, en novorevijaš, soavtor razvpite raziskave o medijih na slovenskem in pisec za Ampak, nobenega t.i. strokovnjaka s FDV-ja, in Andrej Aplenc… Andrej Aplenc*?
Pa daj no, Vasko, a mora biti politična fevdalizacija tako očitna? A ni mogoče pokazati vsaj malo obvladovanja apetitov? A morate res dokončno in v celoti podrediti vse kar leze in gre? A bosta o denarju medije odločala sodelavca Ampaka in Demokracije? Ni tukaj malo konflikta interesov?
*mag. Andrej Aplenc, slavni Zavod za oživitev civilne družbe, Zbor za republiko, pisec za Demokracijo… bolj desno v Sloveniji ne gre.
Hizbolah - kaj je to?
| 17. July 2006 | | Jure
Hezbollah - or Party of God - emerged in Lebanon in the early 1980s and became the region’s leading radical Islamic movement, determined to drive Israeli troops from Lebanon.
In May 2000 - due partly to the success of the party’s military arm - one of its main aims was achieved. Israel’s battered and bruised army was forced to end its two-decade occupation of the south.
Hezbollah now serves as an inspiration to Palestinian factions fighting to liberate occupied territory.
The party, in turn, has embraced the Palestinian cause and has said publicly that it is ready to open a second front against Israel in support of the intifada.
Ironija; Hizbolah je nastal, da bi Izraelce pregnal iz Libanona - danes vdirajo Izraelci v Libanon, da bi od tam pregnali Hizbolah.
Deja vu
| 17. July 2006 | | Jure
The White House has given Israel a very public green light to go on pounding Lebanon. What deja vu. In 1982, the Reagan administration also gave Israel’s Ariel Sharon a green light to invade Lebanon. The result was 15 years of mayhem, the bombing of the U.S. Embassy in Beirut, and Hezbollah.
In še najnovejši dogodki:
Israeli ground forces entered southern Lebanon to attack Hezbollah bases there, an Israeli government spokesman said Monday. Vir
Drni na Štatenbergu
| 17. July 2006 | | Jure
Drnijevo Gibanje za razvoj in pravičnost je imelo včeraj srečanje na gradu Štatenberg. Ker sem takrat kolesaril v okolici, sem se za par minut ustavil in si stvar ogledal. Čeprav sem zadnji, ki bi mi new-agevstvo potegnilo, moram Drnovšku priznati vsaj nekaj - na srečanja Gibanja ljudje dejansko pridejo. Množično. Če to primerjamo z naravnost patetičnimi avtobusnimi potovanji raznih strank, kjer strankarski prvokategorniki palamudijo pred redko posejanimi poslušalci, novinarji pa dogodek pokrijejo, ker ga morajo (in ne zaradi relevantnosti), potem je Drni prva liga. Četudi je napovedal, da se predsedniške tekme ne gre več, očitno ostaja dejavnik, ki lahko s svojim Gibanjem na volitvah vsaj do neke mere zameša štrene.
Ljubezen, bes in ponos
| 17. July 2006 | | Jure
Nekateri kraji so kot ustvarjeni za sanjarjene. Države in kraji, kjer še nisem bil, a me iz nekih nerazumljivih motivov izjemno privlačijo. Recimo Portugalska z Lizbono. Čeprav sem doslej videl le nekaj dokumentarcev, vem, da moram nekoč nujno tja. Lizbona, popolno naprotje germanski poštirkanosti, Atlantik, fado, … Amalia Rodrigues…Madredeus…portovec… in seveda, saudade, čustvo, ki mi je izjemno blizu.
Nekje čisto pri vrhu je tudi Izrael. Namakanje v Mrtvem morju, overdose zgodovine, žuranje v norem Tel Avivu… Če me česar ni mogoče obtožiti, je to anti-semitizem.
A ob sanjarjenje vedno znova trči realnost, ko ljubezen zamenja bes. Bes, ki ga v primeru Izraela čutim znova in znova. Ko izraelska letata uničujejo popolnoma novo, 300-milijonov USD vredno bejrutsko letališče in drugo libanonsko infrastrukturo, komaj obnovljeno po izjemno kruti državljanski vojni, ko ubijajo nedolžne, ko izraelski cinizem, rasizem in kršenje mednarodnega prava doživljajo nov vrhunec, me je sam bes. Bes, podoben tistemu, ko vas razočara ljubljena oseba.
A bes ni vse. Ostaja tudi ponos. Ponos, da s tem Izraelom, ki ponovno (bolje: še vedno) povzroča trpljenje nedolžnih, nočem imeti nič.
Še dolgo bom čakal, da na letališču Ben Gurion zaslišim shalom.
In tako izgleda vojna v Libanonu
| 16. July 2006 | | Jure
links for 2006-07-14
| 14. July 2006 | | Jure
Poslanci in gnoj
| 14. July 2006 | | Jure
Naši poslanci so ta teden razpravljali o rešitvi, ki naj bi naše prejemnike socialne pomoči prisilila, da sprejmejo vsako ponujeno delo, ne glede na stopnjo izobrazbe. Opozicija je v to modrost dvomila, vladne stranke pa seveda ne. Franc Capuder iz NSi je tako izjavil, da je vsako delo vredno spoštovanja, in da bi sam z veseljem in kljub magisteriju iz gradbeništva, šel tudi gnoj kidat.
Se strinjam. V primeru Capudra (in še koga) bi bilo to tudi bolj koristno.
Drugi dom je odprt za vse
| 14. July 2006 | | Jure
Poiščeš kategorijo Meta, izbereš Prijava, nato Registracija, vtipkaš uporabniško (karkoli pač) in e-poštni naslov. Dobiš geslo po e-pošti.
Se prijaviš.
IN PIŠEŠ 
karkoli ti leži na duši
P.S. Da ne bo preveč slame, moram vse poste pred dejansko objavo potrditi, zato ne dobiti živčnega zloma, če ne bo to takoj.
P.s. 2: Isto uporabniško ime in geslo ti pride prav tudi pri komentiranju. Tam sicer ni nujno, a tako se vsaj nekdo drug ne bo mogel več izdajati zate.
Izguba časa na potenco ali nenavadno vabilo k sodelovanju
| 14. July 2006 | | Jure
Nekje sem prebral, da je pisanje blogov dejavnost za ljudi, ki imajo preveč prostega časa. Mnogokrat je temu res tako. Tudi zato se včasih zalotim pri razmišljanju, kako upravičiti trud in čas, ki ga namenim temu blogu, saj v bistvu časa niti nimam na odmet. Služba, magisterij, šport (ajd, fitnes), branje… V kolikor mi ne bi uspelo najti vsaj približno dobrega razloga za to početje, bi ta blog v trenutku ugasnil in raje počel kaj pametnejšega. Ali vsaj kaj bolj sproščujočega. Ležanje na kavču, recimo.
A četudi se že skoraj prepričam v to, se vedno znova zalotim, kako na te strani kucam novo objavo. Ne gre drugače - strast do politike in razpravljanja me vedno premami. A zlasti v slednjem najdem še najmanj smisla. Očitno ljudem, varno “skritim” za IP-jem, popustijo vse zavore. Rezultat: sodelovanje pri komentiranju je izguba časa na potenco. Razmišljal sem že, da bi ukinil komentiranje, a doslej je prevladalo upanje, da bom pa mogoče le zabeležil kak komentar, ki ne bo od slovenske falange “poklicnih” komentatorjev, ki jih najdete skoraj na vseh slovenskih blogih in forumih. Ki so, vsi po vrsti, obupno dolgočasni. Preberete par njihovih starih komentarjev, nato pa lahko s 100 % verjetnostjo napoveste, kaj bodo napisali tokrat. Lajne. Poklicni trolli.
Dvomi v smiselnost početja in falanga poklicnih spletnih sralcev so pripeljali do tega, da na slovenskem še nismo pridelali pravega, čisto zaresnega, “komercialnega” političnega bloga oziroma političnega portala tipa The Huffington Post. Le komu se da nekaj početi zastonj (še več, iz lastenga žepa plačati gostovanje in domeno), nato pa pokasirati zorbpisojske komentarje? Saj nismo vsi mazohisti!
Zaradi tega pojav blogov in forumov v Sloveniji še ni dvignil nivoja politične debate, nasprotno, dal je priložnost tistim in tistemu, kar so klasični mediji do tedaj bolj ali manj učinkovito filtrirali. Raznim obskurni političnim filozofijam, ksenofobnim izpadom, drni-lamaističnemu misticizmu…
A upanje umre zadnje (kako zlajnano, a vseeno). Khm, torej, če mislite, da Slovenija potrebuje dober politični blog, da imate kaj pametnega za povedati in ste vsaj pogojno pismeni, potem vas vabim k sodelovanju pri sooblikovanju tega bloga. Brez obveznosti vam bom ustvaril račun, ki vam bo omogočil da na Drugem domu kdaj pa kdaj kakšno prijavite. Kaj dobite? Jah, prostor na najhitreje rastočem slovenskem političnem blogu. In kaj lahko izgubite? Razen časa - ničesar.
Loading ...
