JJ: koalicije le po volitvah… Janez, kaj pa Koalicija Slovenija?
| 16. September 2008 | Slovenija | Jure
Janez Janša, 2008:
Premier Janez Janša je napoved ljubljanskega župana o podpori koaliciji LDS, SD in Zares označil kot “predvolilno govorjenje”. Koalicije se sklepajo po volitvah, tak volilni sistem imamo. Edina koalicija, ki nastopa na teh volitvah, je koalicija SMS in SLS. Vse drugo je le predvolilno govorjenje, po volitvah pa bo prišla ura resnice, je dejal.
Laž, še večja laž, Janez Janša?
Skupaj odgovorni za spremembe, zares!
| 16. September 2008 | Slovenija | Jure
Dragi Dimitrij, dragi Janez
| 16. September 2008 | Slovenija | Jure
Zame ste enostavno oseba, ki ne more brez gospodarja. in ko ga najde, je pripravljena popljuvati vse, ki trenutnemu gospodarju niso všeč. /…/ Kako si lahko pogledate v oči? Ste bili v zmoti pred dvema letoma ali ste v zmoti danes? Ali ste spremenili mišljenje takoj, ko ste povohali oblast, pa čeprav so Vas brcnili na njen rob? Kolikšna je bila Vaša cena, g. Dimitrij Rupel? Janez Janša, 1995
Janša je demagog. V politiki je nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev. Je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike. Dimitrij Rupel, 1995
via SŽ
Zanimive povezave 09/15/2008
| 16. September 2008 | Uncategorized | Jure
-
Bruce Wilson: YouTube Censors Documentary on Palin’s Churches
We are examining the religious views promoted at Palin’s churches because the Third Wave / New Apostolic Reformation movement rejects pluralism and its followers believe they have been anointed by God to lead a unified superchurch into the final age - both of which have public policy implications.
Patria - sinteza
| 15. September 2008 | Slovenija | Jure
Nisem imel več namena, da se ukvarjam s Patrio, toda tole je dobro: Tukaj.
Zakaj bi bil poraz Janše dober tudi za desnico
| 15. September 2008 | Slovenija | Jure
Gregor Golobič je enkrat izjavil, da je bilo dobro, da je LDS leta 2004 izgubila volitve, saj naslednjih zagotovo ne bi več dobila, cena pa bi bila še višja (povzeto po spominu). Isto je danes mogoče reči za SDS in desnico na splošno: četudi morda dobijo letošnje volitve, naslednjih z veliko verjetno ne bodo več, katastrofa pa bo takrat mnogo večja.
Janeza Janšo po času za krmilom stranke in v samem centru politike presega samo še Jelinčič, ki pa je itak one-man-band. Vse druge stranke so menjale predsednike, se združevale in razpadale ter šle skozi bolj ali manj izražena krizna obdobja z notranjimi konflikti. SDS je tukaj izjema, saj je prvenstvo Janše v stranki, ki je organizirana kot dobro naoljen stroj za nudenje podpore ožjemu vrhu, popolnoma nesporno. Četudi v stranki morda obstajajo notranja nasprotja in boji za prestiž, o tem v javnosti skoraj ni slišati. Če je bila LDS (in še je) kolaž številnih skupin z različnimi interesi in pogledi, če ima Desus desno in levo krilo, če ima SLS Šrota, Podobnika, Omana in še koga, če ima NSi Bajuka in Peterleta, … ima SDS Janšo in samo Janšo. Enotnost je osupljiva. Če bi v slovenski politiki že radi iskali kontinuiteto, bi jo tako najprej našli v stranki, ki to značilnost najraje vrže pred prag drugim.
Zaradi tega je po mojem trdnem prepričanju čas, da se iz vrha slovenske politike umakne zadnji veliki osamosvojitelj in s tem omogoči njeno nujno potrebno preoblikovanje. Ne glede na rezultate prihodnjo nedeljo, je danes že jasno, da je prvenstvo SDS na desnici škodljivo predvsem za slovensko desnico. Po štirih letih desne vlade se NSi resno sooča z nevarnostjo, da ne prestopi parlamentarnega praga, SLS pa bo težko ponovila rezultat pred štirimi leti in se z grenkobo spominjala boljših časov. To stanje je seveda zagotovo rezultat nesposobnosti vodstev obeh strank, toda v enaki meri gre tudi za posledico delovanja SDS in Janše, ki s skrajno polarizacijo ne pušča prostora za konkurente.
Kot je razpad LDS odprl prostor na levici in ponudil volivcem več izbire, bi se s porazom SDS nujno enako zgodilo tudi na desnici. Težko je verjeti, da bi SDS poraz preživela - glede na njeno popolno osredotočitev na Janšo bi po njegovem odstopu sledil kaos, proti kateremu bi bile zdrahe v LDS po volitvah 2004 videti kot piknik. Toda ta kaos bi lahko desnici ponudil možnost za kreativno destrukcijo, za širitev izbire in iskanje novih odgovorov. Ti bi lahko prišli celo iz SDS, kjer ob ljudeh, kot sta recimo Virant in Zver, obstajajo možnosti za izbiro, ki bi presegala raven najhujših strankarskih juršnikov tipa Grims. S politiki, pri katerih tudi tisti drugi, levi polovici volilnega telesa ne bi šli vsi lasje pokonci, pa bi desnica zagotovo uspešneje mešala politične štrene in prisilila konkurenco k boljšemu delovanju.
Glasbeni predah (prispevek k novi kulturni pokrajini)
| 14. September 2008 | (Pop)kultura | kriptoproletarec
Da vas malo odtrgam od dnevne politike, ponujam kulturno politiko. Potem ko so na javni televiziji zavladale zdravice, je potrebno po vseh medijih ponujati malce drugačne godbe. Dejstvo je, da tudi glasbeni okus določa vrednostno usmeritev. Ali morda obratno? :)
Tu je nekaj glasbenih skupin in njihovih albumov, ki so v zadnjem času pri meni zbudile največ zanimanja in tudi užitkov.
Black Kids - Partie Traumatic
Post punkovski dance revival je aktualen že nekaj let, večinoma po krivdi otoških zasedb. Black Kids so otroci Floride Jeba Busha. S svojim prvencem nas hitro zazibljejo. Sicer pa nas že sam naslov I am not gonna teach your boyfriend how to dance with you prepriča.
Burning Saviours - Hundus
Po odličnih Witchcraft sem na daljni Švedski odkril še Burning Saviours. Za vse ljubitelje prvih plošč Black Sabbath je to nujna zadeva. Težke kitare, kombinirane z akustiko, vokali, ki zvenijo odmaknjeni nekam v neke druge dimenzije.
Calexico - Carried To Dust
Nova plošča puščavskega dueta Calexica ponuja poleg običajne mešanice americane in folka, kar nekaj kubanskih vplivov. S posvetitvijo prve pesmi glasbeniku Victorju Jari, mučeniško ubitemu ob državnemu udaru v Čilu, pa še dodatno pokažejo, da je njihova glasba na strani sil svetlobe. :)
Magyar Posse - Random Avenger
Noben, ma res noben post ne more mimo Finske, tako da predstavljam še ta odlični finski bend. Album je sicer starejšega datuma, vendar to ni ovira za nas časovne popotnike. Orkestralno zgrajeni instrumentalni post rock ponuja izlete skozi neznane pokrajine. Za pokušino še nagrajeni video z aktualno tematiko.
Mugstar - Mugstar
Za potovanja po vesolju še malo space rocka iz Liverpoola. Odlična plata iz leta 2006 instrumentalnega rocka. Na sploh ugotavljam, da glasbo čisto drugače dojemam, če ni prisoten vokal. Veliko bolj se lahko posvetiš vsakemu instrumentu posebej. Valovi organiziranega hrupa vas bodo odnesli nekam v višave. Tudi brez pomoči določenih substanc.
Zakaj bom šel na volitve (in zakaj bi moral/-a tudi ti)
| 14. September 2008 | razno | Jure
Ko je Al Gore moral prepustiti zmago Bushu juniorju, je bilo mogoče prebrati razglabljanja, da je itak vseeno, kdo sedi v Beli hiši. Razen par “minornih” kulturno-ideoloških razlik (splav, vera, gejevske poroke…) med glavnima ameriškima strankama itak ni zelo pomembnih razhajanj. Čas velikih političnih ločnic je mimo, vsi skoraj do nerazpoznavnosti lezejo na sredino, proti isti točki. Struktura mednarodne skupnosti in globalne ekonomije politične akterje omejujeta v tolikšni meri, da je vse zreducirano na vprašanje sloga, umetniškega vtisa.
In potem smo dobili Irak.
Na to pomislim vsakič, ko berem komentarje, da opozicija ni ponudila nobenega pravega, izdelanega, premišljenega in ne vem kakšnega programa. Let’s face it: tudi v Sloveniji so stranke tako blizu, da so njihovi programi sila podobni. Nič revolucionarnega, nič pretresljivo drugačnega, vse je le vprašanje sloga.
A ravno slog je tisto odločilno, razlog, da naslednjo nedeljo dvignemo svojo tazadnjo in se sprehodimo do volilne skrinjice. Ni toliko pomembno, kaj delaš, vsa umetnost je v tem, kako to počneš. Kje postaviš mejo, do katere si za dosego svojih ciljev pripravljen iti.
Ob teh premisah sam, skromno kot le kaj, ne pričakujem ali zahtevam popolne politike in politikov, navdušujoči programov in inspirativnih govorov. Vedno bo slej kot prej sledilo tisto “to-ni-to!”. In jih bomo čez n-let spet zamenjali. Toda do takrat pa si želim politike,
ki ne bo živela od ustvarjanja kriznih razmer in lastne vsepomembnosti,
ki ne bo patološko iskala notranjih in zunanjih sovražnikov,
ki ne bo dajala vtisa, da ene stlači v zapor ali pripor z malo večjim navdušenjem kot druge,
ki ne bo “sovražnikov vlade” naslavljala s “tista državna institucija”, “tisti nepomembni medij” in “tista državna uradnica”,
ki ne bo vsega dogajanja paranoidno razlagala z upokojencem iz Murgel,
ki bo ugotovila, da smo komunizem in komuniste pokopali že zdavnaj,
ki ne bo javne televizije razumela kot državne, kot plen vsakokratne parlamentarne večine,
ki bo ekscese zmožna prepoznati kot take, ne kot modus operandi, požegnan z bianco menico vsakokratnih volitev,
ki države ne bo pretirano smešila v mednarodni skupnost, vključno z drago nam Finsko,
ki se v politične diskusije ne bo spuščala z besedno drisko,
ki ji “vojna” z novinarji seveda ne bo všeč a bo to - četudi s stisnjenimi zobmi - sprejela kot normalnost demokracije,
ki ne bo žalila inteligence državljanov z zakrinkanimi brezplačniki z neznanimi financerji,
ki ne bo vse medijske produkcije zvlekla na raven oddaj tipa Piramida in Na zdravje,
ki ne bo profesinalnega novinarstva razumela kot uravnoteževanja leve in desne laži,
ki v trenji med večino in manjšinami ne bo videla izvrstne priložnosti za boljše rejtinge,
ki bo ugotovila, da je osamosvajanje za nami,
ki ne bo proizvajala t.i. strokovnjakov in “uporabnih” strokovnjakov,
ki pisanja medijske zakonodaje ne bo prepustila strankarskemu vojaku,
ki politikom in državljanom ne bo gledala v spalnice in lovila blondinke,
ki med političnimi funkcionarji in državo ne bo vlekla enačaja po vzoru tistega francoskega kralja,
…
Hočem politiko, ki nam bo dala štiri leta relativnega miru. Hočem dolgočasno državo, ne pa psihoze in splošne mobilizacije za obrambo tekovin osamosvajanja in demokracije.
Hočem zaspati med Odmevi.
Črna nedelja
| 13. September 2008 | razno | Jure
Če gre verjetni rezultatom najnovejše Dnevnikove terenske ankete, bo naslednjo nedeljo spet vse črno. Pa tako dobro je kazalo.
Velja trditev, da imajo volivci seveda vedno prav a to še ne pomeni, da ni na mestu obup nad racionalnostjo volilnega telesa. Kaj drugega poreči o fenomenalni rasti rajtingov Desusa po klovnijadi, ki jo je v predvolilnih soočenjih uprizoril Erjavec? Da imajo Slovenci dober smisel za humor? Da so naivna teleta, ki padejo na obljube o 1000 evrov penzije?
A velika zgodba ni Desus, velika zgodba je predvsem SDS, ki se ji nasmiha zmaga z velikim naskokom. Volilci kot da so pozabili in oprostili vse kadrovske cunamije, bratenje z današnjimi tajkuni, privatizacijo pravnega sistema, vsesplošno nagrajevanje “naših”, tudi za 50+12 let nazaj, pohod (in odhod) na medije, kot da ne gledajo izvrstnega programa nacionalke, … kot da jim ime Grims ne pove nič. SDS zna zmagati celo bolj prepričljivo kot pred štirimi leti. Pa razumi, kdor more!
Ni, kaj, Janša se v kriznih razmerah znajde najbolje. V kolikor si je volk pred štirimi leti vsaj za volilne potrebe moral nadeti ovčjo kožo, mu je preoblačenje letos prihranjeno - volk je lahko volk in lahko brez omejitev, brez zadržkov pokaže svojo nrav pri iskanju notranjih in zunanjih sovražnikov. Bolj je odločen, bolj neusmiljen, bolj dramatičen… večja je očitno nagrada.
Zdaj je že jasno, da afera Patria Janši zagotovo ni škodila in ne predstavljam si, da obstaja kakšen politični svetovalec, ki bi si ob poznavanju delovanja Janše&Co. upal hipotetično predlagati opoziciji, da v razgreti predvolilni čas “podtakne” takšno afero. O slovenski opoziciji je mogoče povedati marsikaj, le samomorilnih teženj ji v glavnem ne gre pripisati.
Marsikaj je mogoče povedati tudi o volivcu, ki od Fincev “zahteva” dokaze, ob tem pa brez pomisleka, za suho zlato kupi vladne teorije zarote. Ponovno se je izkazalo, da kot “žrtev” v Sloveniji ne moreš izgubiti. Janša pozna to igro, saj jo preizkuša vsaj od odstavitve s položaja ministra in Depale vasi. Vaja očitno res dela mojstra.
V kolikor se bo uresničil opisani scenarij, bom 21. od 19:05 ugasnil televizor. Gledati evforične zmagovalce, kot so Grims, Rupel, Tanko & Co. bi bilo čisto mazohistično početje, sploh glede na dejstvo, da bodo dobri živci in psihična stabilnost na preizkušnji še štiri leta. Povolilne bakanalije bodo obračale želodec. Le kaj bi drugega, če pa bodo volilvci vladavcem sporočili, da jim je pač vse oproščeno in dovoljeno? Da je lahko zločin, kazni pa se ni bati? Kazen je za druge, tiste že imenovane notranje in zunanje sovražnike, ki vztrajno rušijo ta slovenski svetilnik svobode, razuma in razvoja. Maščevanje ziher pride.
Kljub vsemu bom do nedelje ostal optimist in upal, da so se anketarji zmotili, da vreme ne bo naklonjeno vikendaškim pobegom iz prestolnice, da se bodo levi volilci zmigali na volišča, da… Upanje umre zadnje. Upam, da bo 21. septembra preživelo 19:05.
Intervju leta
| 13. September 2008 | razno | kriptoproletarec
V Dnevnikovem Objektivu sta danes objavljena intervjuja s potencialnima novima mandatarjema Janezom Janšo in Borutom Pahorjem. Pričakovano več zanimanja zbuja intervju s prvim. Nenazadnje je le-ta edini me prvakimi parlamentarnih strank zavrnil intervju z Delom. In ta intervju je res vredno prebrati.
Prvič, ker še enkrat pokaže, kako je vprašanje medijev in kulturne fronte skoraj najpomembnejše za Janeza Janšo. Gramscijev koncept kulturne hegemonije z veseljem sprejema tudi desnica. (Jebat ga, marksizem ponuja boljša orodja za razumevanje družbe kot klasični liberalizem.) Janšin napad na novinarja je nekaj najbolj bizarnega, kar sem kdaj prebral v kakem intervjuju.
Drugič, klinična slika Janševe psihe ni najbolj obetajoča. Obramboslovec razmišlja, kako je v stalni vojni s starimi silami. Tudi osamosvojitev je spet privlekel na dan in obtožil nekatere, da so bili proti osamosvojitvi. Heroj, narcis, lider maximus.
Janši ne bi posvečal toliko pozornosti, če ne bi ta intervju tako izstopal. Res toplo priporočam v branje.
Loading ...
