Kitajska
| 4. Maj 2008 | | kriptoproletarec
Pogled nam določa okolje v katerem bivamo in delujemo. Za nas, ki živimo v relativno majhnih krajih, ob tem da v Sloveniji velikih mest ni, je izkušnja milijonskih mest vedno posebno doživetje. Bližnje srečanje z metropolami Kitajske so pravi mali kulturni šoki tudi za vsega vajenega duha. Veliko smo lahko prebrali, da je Kitajska eno samo veliko gradbišče, da se industrija nezadržno širi, da 10% rast BDP ni samo statistični podatek, vendar šele pogled na gozd nebotičnikov prikaže vse razsežnosti spreminjanja po številu prebivalcev največje države na svetu. Bleščeče stolpnice z ogromnimi displaji, ki bombardirajo človekove možgane s propagando, in vlak, ki drvi s hitrostjo 430 km/h proti letališču, so zadnji vtisi, ki jih je ta dežela ogromnih razsežnosti pustila name.
Kitajska je država z ogromno produkcijo, ki za svojo nadaljnjo rast potrebuje rast potrošništva. In ni dovolj le izvoz, ampak nastaja vedno večji srednji razred, ki se obnaša popolnoma enako kot ljudje na drugih koncih sveta. Tisočletna tradicija se umika prevladi menjalnih odnosov med ljudmi. Na Kitajskem je tudi manj socializma kot v Sloveniji. Partija bi se lahko preimenovala v Kapitalistično partijo Kitajske. Še simboli komunizma so zelo redki, večinoma se pojavljajo le še na turističnih stojnicah. Prvega maja je bilo le nekaj državnih zastav, nobenega poudarjanja delavskega boja, kaj šele internacionalizma. Le dela prost dan, vendar ne za trgovce. Partija ohranja svojo avtoritarno oblast in nadzoruje delovanje trgov znotraj Kitajske. Na področju ekonomije gre za pa surovo obliko kapitalističnih odnosov. Na eni strani veliki finančni centri Shanghaija, na drugi strani največ delavskih stavk na svetu. Razslojenost med ljudmi je vedno večja. Povečuje se prodaja avtomobilov, hkrati pa raste cena hrane. Vsaj tu država intervenira in vpliva na ceno osnovnega živila - riža. Prepuščanje železnim pravilom trga bi v milijardni državi pomenilo smrt za mnoge. Partija si oblast ohranja tudi z ideologijo kitajskega nacionalizma. Od poudarjanja tisočletne tradicije kitajskega imperija do obrambe pred napadi, do ogorčenja nad podporo zahodnih držav tibetanskemu boju na neodvisnost oz. pravice. Mirno lahko označimo kitajsko državo za totalitarni kapitalizem, avtoritarno verzijo kapitalistične družbe. Kar nam kaže, da kapitalizem in demokracija nista nujno sopotnika. Spekulativno bi lahko rekli, da nam Kitajska kaže našo prihodnost. Svoboda, v kolikor je sploh vredna tega imena, je tako samo še možnost potrošniške izbire, za ostalo poskrbijo tehnokrati, pa naj bodo pekinški ali instruirani z ene od bežigrajskih fakultutet.
Največji problem na Kitajskem vsekakor ni Tibet, ampak dehumanizirajoč kapitalistični režim, ki surovo izkorišča večino delovne sile za visoko stopnjo akumulacije kapitala. Na drugi strani pa ustvarja razčlovečene potrošnike, ki jih v milijonskih mestih ne druži ničesar več. In tudi tradicionalni način življenja Tibetancev veliko bolj ogrožajo strukturne sile sistema kot pa državna represija Kitajske.
Bodimo realisti…
| 4. Maj 2008 | | MI
Čeprav je bil 1. maj, ga na nek način ni bilo. Komentatorji so si edini, da ta praznik ni več to, kar je nekoč bil. Nobena od strank ni 1. maj izkoristila za predvolilno propagando, kot to storijo z vsakim najmanjšim pripetljajem. Nobena od velikih političnih figur nas ni prepričala s čestitkami ob prazniku dela. Ne prepričevanje Türka, tega uglajenega gospoda polnega puhlic za vsako priliko, da delo ostaja osnovna družbena vrednota, ne Jankovićeve golobice miru niso uspele odvrniti pozornosti od vsesplošnega razočaranja nad tem praznikom, ki to ni. Celotna zadeva je minila v nostalgiji po časih, ko je ta praznik nekaj pomenil, ko govori sindikalistov niso zveneli tako votlo, ko kresi niso bili le kulisa veselic in osvetljava stojnic z mesnimi izdelki, ko je, skratka, delo še bilo osnovna družbena vrednota.
Praznik sicer obeležuje dogodek izpred 140 let. 1. maja 1886 so delavci v mestih širom ZDA stavkali z zahtevo, da se uvede osemurni delovnik. V Čikagu, takrat centru industrije, se je nekaj deset tisoč delavcev udeležilo demonstracij, ki so se končale z nasiljem. Nekaj policistov je umrlo, zakar so obtožili organizatorje demonstracij. Sedem so jih obesili. Kljub temu, da so jih kasneje oprostili krivde in je bilo sojenje označeno kot eno najbolj nepravičnih v zgodovini, v ZDA 1. maj še dandanes ni dela prost dan. Kljub temu so tudi v ZDA potekale mnoge demonstracije, pa čeprav se jih je udeležilo nekoliko manj protestnikov, kot so pričakovali organizatorji. Veliko potencialnih protestnikov namreč ni uspelo prepričati svoje nadrejene, da jim dovolijo zapustiti delovna mesta.
Osemurni delovnik, za katerega so se borili delavci, in ki ga je večina delavcev dočakala šele sredine dvajsetega stoletja, je danes sicer institucionaliziran, a se ga dejansko odpravlja. Po eni strani se delo onstran regulacij in zakonov podaljšuje in intenzificira, po drugi strani pa vedno večji del delavstva ostaja zunaj redne zaposlitve in tako tudi zunaj sindikatov in onstran kakršnekoli možnosti, da bi si izbojevali boljši položaj. Prepuščen na milost in nemilost konkurenčnemu trgu dela, vsakdo dela kolikor pač mora.
Če se čikaških demonstracij praktično nikjer ne omenja več, pa zato časopise polnijo prispevki o nekem drugem dogodku. Pred 40 leti, 100 let po prvem 1. maju, so po celem svetu potekale demonstracije. Glavno vlogo tokrat niso odigrali delavci temveč študenti. Kljub temu pa so uspeli spremeniti delovne razmere. Zahteve študentov maja 68 so bile precej bolj abstraktne narave kot zahteve čikaškega delavstva. Niso zahtevali skrajšanja delovnika, ne povišanja in usklajevanja plač. Hoteli so svobodo, domišljijo, kreativnost, sanje in užitek. In dobili so jih – v obliki potrošniškega kapitalizma, te mašinerije za produkcijo užitka. Čeprav to ni bil njihov cilj, so izvedli restavracijo kapitalizma, fleksibilizacijo dela. Celo njihovi bojeviti slogani danes izzvenijo kot reklame: Bodite realni, zahtevajte nemogoče, kupujte v…
In kaj narediti v situaciji, v kateri je delo vedno bolj intenzivno in fleksibilno, ko delo ne zahteva le telo, temveč tudi dušo človeka? Kaj narediti v situaciji, ko je vedno večji del delavstva v prekernem razmerju? Potegovati se ljudi, ki ne premorejo veliko politične moči je očitno nevarna zadeva. Posebej še pred volitvami. Politična kasta se je odločila: Bodimo realisti, ne storimo ničesar.
Lucy in the Sky with Diamonds
| 30. April 2008 | | Jure
Šalabajzerji
Tablete LSD, bolj znane pod imenom ekstazi, so postale v šestdestih letih priljubljeno omamno sredstvo takrat porajajočih se subkultur. Vlade posameznih držav so se na pojav belih tabletk odzvale zelo restriktivno in prepovedale prodajo in uživanje omamnih tablet, kar večinoma velja še danes.Vir
Barbari so drugi
| 30. April 2008 | | Jure
Frankl:
Za Balkan, še posebej za Srbijo, velja trditev: Balkana se ne da razumeti, lahko se ga samo čuti. Od neumnosti, ponosa, posebnega smisla za humor, žalosti, ki se staplja v bučno veselje, šegavega nihilizma, do zelo prožnega čuta za poslovnost. Vir
Iskreno upam, da na podlagi takih naravnost antropoloških ugotovitev slovenski podjetniki ne načrtujejo prodora na ta “čutni” Balkan. Sveta preproščina. Sociologi/antropologi, a že boli trebuh? 
P.S. Kratka obrazložitev; textbook primer konstrukcije binarnih nasprotij (razumno: nerazumno; čutno : stvarno, racionalno, …).”Barbari” so vedno “drugi” - neracionalni, nerazumni, čutni/čustveni… civilizacija racionalna, logična, stvarna, … razmerja moči/superiornosti/nadvlade pa jasna. Sijajen etnocentrični trip, ni kaj.
Babji čvek: Stekle p****e s tanki na mejo
| 29. April 2008 | | kronist
Ne morem verjet: Anja Tomažin, Janja Vidmar in Violeta Tomič, cvet babje inteligence, v Piramidi udrihajo po zunanjemu ministru Ruplu, češ kakšna šleva je, da ne odstrani tistih cvetličnih korit na Jorasovi evropski poti. In baje so Slovenci Rijeko za 30 let posodili Hrvatom, pa jo pozabili zahtevati nazaj. Kar 20 arboretumov bi lahko zasadili na ozemlju, ki so ga Drnovšek in ostali pizdontarji prodali ali oddali Hrvatom, proti temu so štiri cvetlična korita malenkost. Jao.
24ur.com RSS Feed
| 29. April 2008 | | Jure
OMG!
Kje bi lahko bili…
| 29. April 2008 | | Jure
se danes sprašuje Peter Frankl. Kje bi lahko bili, če bi politika pametno reformirala, privatizirala in tako dalje… saj vemo, kako gre zgodba.
Zanimivo, tudi jaz se sprašujem podobno. Kje bi lahko bili, če bi namesto Financ imeli resen poslovni časopis brez pavšalnih ocen in sodb, ideoloških plašnic, tabloidnega pristopa, duha in dometa, popadljivih kolumnistov…
Kje bi lahko bili, če se ne bi moral vedno znova spraševati, kje jih najdejo, kako nizko še lahko gredo. Kje bi bili, če bi Frankl pri kadrovanju strokovnost in analitičnost postavil pred ceneno popadljivost, glasno bevskanje, plozanje… vse tiste “kvalitete”, po katerih so pač znani kolumnisti Financ.
Kje bi bili, če bi bile Finance vsaj malo podobne kakšnemu Financial Timesu? Če bi vsaj nakazale ambicijo po preseganju tabloidne platforme za lokalne čudake?
V tem spraševanju “kje bi bili” je Franklu treba enkrat povedati, da je najlažje kriviti druge (”politika” je kriva je sploh lagodno), lastno krivdo za vsesplošni padec politično-ekonomskega diskurza v tej deželi pa pomesti pod preprogo.
Prihod domov namreč ni povezan samo s toplimi občutki, temveč tudi z vedenjem, da boš čez kako uro spet začel premlevati tipično slovenske popadljive zgodbe, spet boš začel misliti tipično slovenske misli … Več
Tipično slovenske popadljive zgodbe? Ali gre morda za tipično Franklove popadljive zgodbe?
Saga o Mobitelu
| 28. April 2008 | | pegasus
Danes (ali pa včeraj, predvčerajšnjim, odvisno od čakanja v “čakalnici”) se je Jure, pogost publicist na teh straneh, obregnil ob članek Simone Toplak v Financah, ki ni preveč spoštljiv do lika in dela nekdanjega predsednika uprave Mobitela, Antona Majzlja, ravno tako ne do nekaterih metod nekdanje vladajoče stranke in časov, ko so pri nas kraljevali še od same države požegnani monopoli. Tako je nad Simonino trditev
“Spomnite se, kako smo plačevali neznanske natege in cene storitev, ker ni bilo konkurence.”
padel naslednji “protiargument”:
“Khm… očitno je moj spomin res potreben remonta, ker se mi po glavi vrtijo samo tiste razpredelnice, kjer so slovenske cene mobilnih komunikacij med najnižjimi v Evropi”
Khm, kaj pa vem, morda so sedaj cene mobilnih komunikacij celo res med najnižjimi v Evropi. Ampak Simonina trditev “SMO plačevali” je napisana v pretekliku in vsak, tudi tisti, ki mu slovnica nikoli ni kaj preveč dišala, ve, da se to nanaša na čas enkrat v preteklosti. In v tem primeru se da zelo natančno določiti ta trenutek v preteklosti. Nanaša se namreč na čas pred 1.marcem 1999. Če se ne spominjate dogajanja na sceni pred tem datumom, vam ne gre nič zameriti. Do takrat je namreč Majzljev Mobitel užival radosti popolnega monopola nad mobilno telefonijo. In ga tudi zares nesramno izkoriščal, tako da je bila navadnim smrtnikom tako rekoč nedostopna. Ker rad sledim tehnološkemu napredku, se še živo spominjam, da je ta reč zaskominala tudi mene. Saj veste, kako rad avto crkne ravno kje v vukoj*bini… Obisk Mobitelove poslovalnice pa me je popolnoma streznil. Res škoda, da si nisem arhiviral cenika z naravnost oderuško osnovno naročnino, da bi se sedanja cena minute pogovora nominalno izenačila s takratno, bi potrebovali še vrsto let s trenutno aktualno stopnjo inflacije, in, pazite to, če ste želeli pošiljati SMS-e, ste morali k prej omenjeni oderuški naročnini še nekaj doplačati, kar seveda ni vključevalo toliko in toliko brezplačnih sporočil na mesec. Da niti ne omenjamo, da je bilo treba telefon (tisti sloviti Ericssonov “zidak”) kupiti posebej. Kot ste seveda uganili, takrat še ni bilo nobenega razloga za akcije, kjer bi se dalo v zameno za nekajletno zvestobo vsaj telefon dobiti s popustom. Pa povejte, če to ni neznanski nateg. Skratka, stvar je bila namenjena res tistim, ki so jo nujno potrebovali in s stisnjenimi zobmi plačevali te oderuške cene.
Boj za cvetlično korito
| 28. April 2008 | | Jure
Kje so dobri stari časi, ko so borci za sveto zemlji očakov uprizarjali epske bitke, mesarska klanja, reke krvi, solzne doline… Kje so dobri stari časi, ko so se postavljali imperiji, odkrivali kontinenti, širila civilizacija…
Danes je vse skupaj samo še farsa boja za cvetlično korito, junaki pa klovni.
Spomin Simone Toplak
| 28. April 2008 | | Jure
Simona Toplak se v Financah, kjer razpreda o monopolistu Mobitelu, sprašuje:
Spomnite se, kako smo plačevali neznanske natege in cene storitev, ker ni bilo konkurence.
Khm… očitno je moj spomin res potreben remonta, ker se mi po glavi vrtijo samo tiste razpredelnice, kjer so slovenske cene mobilnih komunikacij med najnižjimi v Evropi. Neznanski nategi in cene? Hja… mogoče je Mobitel res navijal cene za druge operaterje (mogoče), a pri končnih uporabnikih temu ni bilo tako. Morda pa je gospa Toplak kar mobilni operater?
Mobitel je bil monopolist. Ker je bil Mobitel monopolist, ga je tožila Vega. Ker sta država, kot lastnica Telekoma in Mobitela, in Telekom vedela, da je bil monopolist, sta se poravnala.
Navdušujoče branje misli. Toplakova “ve”, zakaj je prišlo poravnave in iz tega “vedenja” sklepa, da je bil Mobitel že kriv. Spomnimo: Vega je tožila za približno 50 milijard SIT, na koncu pa pristala to, da ji Mobitel izplača 50 milijonov USD (in dobi še del njenih baznih postaj in opreme). Huh, so nelogični ti ameriški podjetniki - mar bi poslušali Toplakovo, ki ve, da je Mobitel “kriv”, tožili do konca ter pobasali tiste milijarde, ne pa “drobiža”.
Tako je zdaj eno od vprašanj tudi, pri kom vas v želodcu bolj stisne: pri Antonu Majzlju ali pri družini Petek.
Naj pomislim… oče mobilnih komunikacij na Slovenskem vs. družina, katere edina referenca je, da je opremila vladne prostore s klimatizacijo? Težka odločitev, res.
Loading ...
