Medtem, ko je prejšnji teden celotni Sloveniji, še posebej pa aktualni oblasti, družno prihajalo ob vstopu naše države v schengensko območje, in medtem, ko me je že strah silovitih orgazmov, ki bodo nastali ob začetku in koncu našega predsedovanja EU, sem prisiljen zapisati par vrstic in izraziti svojo nehvaležnost. Ob spremljanju politikov, komisarjev in drugih pomembnežev, različnih narodnosti, ki so vsi mehki od sreče, proslavljali širitev Schengena, sem pogrešal samo eno stvar – dvom. Pristno človeško nejevero, pomislek, tisti dvom, ki je skozi zgodovino pripeljal človeka do vsega miselnega in tehničnega napredka. Ko ljudje nehajo dvomiti v elemente družbe okoli sebe, je ponavadi nekaj narobe.
In ob priložnostnih slovesnostih, ki jim ni bilo videti ne konca ne kraja, sem se nekajkrat vprašal; pa kaj potem? Odgovori so se ponudili kar sami od sebe.
Pa kaj potem, če odstranitev geografskih meja ne pomeni tudi padca mej v glavah ljudi? Važno je, da smo zraven.
Pa kaj potem, če še nismo poskrbeli za varnost lastnih državljanov? Glavno je, da bomo po novem branili varnost Evropejcev.
Pa kaj potem, če bomo kmalu žrtve istega nadzora, ki ga bomo zdaj najprej sami izvajali na barikadah združene Evrope? Pomembno je, da smo noter.
Pa kaj potem, če bo z lizbonsko pogodbo (http://www.brusselsjournal.com/node/2773) kot kaže vrag odnesel šalo o neumnih Američanih, ki mislijo, da je Evropa država, ne celina? Nujno je, da jo prvi ratificiramo.
Pa kaj potem, če za kongresne centre, evropsko birokracijo in vojsko, namenjamo ogromne vsote denarja, od teh pridobitev pa navadni državljani nimamo nič? Dobro je, da imamo kaj za pokazat.
Pa kaj potem, če še vedno ni jasno, kaj ta »evropskost«, ki se je tako krčevito držimo, sploh je? No, kul je, da smo del nje.
Vse skupaj je namreč čudno; že lep čas plačujemo v evrih, izobešamo evropske zastave, potujemo naokrog brez potnih listov, čisto upehani lovimo različne evropske standarde, podpisujemo evropske sporazume in pogodbe, sanjamo o evropskih plačah, pa na žalost nimamo evropske produktivnosti, z Evropo nabiramo politične točke, se nanjo sklicujemo kadar nam sede, jo zatajimo ob podobnih priložnostih, vlečemo z njo primerjave – skratka širimo ideologijo nove Evrope, evropski raj, kjer se cedita med in mleko, pa je še vedno približno enako nedosegljiv in skrivnosten, kot je bil na začetku. Videti je, kot da je prav tako.
No, tudi mama Evropa ne sedi čisto križem rok; zalaga nas s subvencijami, uvedla je prosti pretok delovne sile, vec možnosti za gospodarsko sodelovanje, itd., pri čemer vselej skrbno opazuje, kaj bo lahko prevedla v številke, ki ji bodo pomagale prehiteti ZDA.
Živimo v času polarizacije sveta, zato združevanje v različne interesne skupine niti ni sporno, zaskrbljujoče je, kako to Slovenija počne. Hitro, nepremišljeno in neučakano (to neučakanost omenja tudi legendarni Boris Pahor v novi Mladini). Z treznejsim in preudarnejšim pristopom bi morda celo izbojevali kakšen interes, postavili zahtevo, sooblikovali kakšen pomemben osnutek. Mi pa moramo važne dokumente podpisati preden jih sploh preberemo, evolucijske stopnje članstva bi najrajši preskočili, in zato brez pomisleka storili vse, kar nam ukažejo v Bruslju. To pa tako ali tako jemljemo kot edino resnico. Slovenija kot nacionalna država trpi za manjvrednostim kompleksom, zato bomo zdaj s podpisom lizbonske pogodbe ponovno, najprej sebi, potem pa še drugim, dokazali kako dobri smo. Janša bluzi o tem, da smo s Schengenom dosegli najvišjo možno stopnjo razvoja, o katerem si pred dvajsetimi leti nismo upali niti sanjati, in ki nam bo prinesel večno srečo v onostranstvu. Ali drugače povedano; po desetletjih življenja v Jugoslaviji in po dvanajstih letih v samostojni državi, nujno potrebujemo novega gospodarja. Nujno! Eh, kako tipično.
Zato sem ob tem veselem decembru za evropsko povezavo pogrešal navaden dvom ali pomislek, da ni vse zlato, kar je EU ali Schengen. Tudi uporabniki spletnih portalov kot sta rtvslo.si ali 24ur.com, so minuli teden v glavnem izražali veselje, kako nas bo schengenski mejni nadzor končno obvaroval pred nevarnimi hrvaškimi sosedi. Jaz pa bi rad mejo, ki nas bo obvarovala pred samimi sabo.
Za novo Evropo pa bo tako ali tako najpametnejše, da jo z njeno ideologijo, kulturo in padlimi mejami vred, zavijemo v bankovec za sto evrov, vržemo na cesto, pa naj jo ima kdor jo hoče.
