DRUGI DOM

Pomen taktičnega glasovanja

Do parlamentarne demokracije imam zelo resne pomisleke. Saj dejansko gre za partitokracijo. Tako se tudi parlamentarnih volitev redkeje udeležim. Poleg ideološkega nasprotovanja je tudi odsotnost stranke, s katero bi delil večino pogledov na ureditev družbe. Kakorkoli. Letošnje volitve so nekaj posebnega. 4 leta vladavine arogance, nestrpnosti, izigravanja pravne države so dovolj, da oddam glas nekomu, ki ga v normalnih razmerah ne bi podprl. Če ne želim več SDS na oblasti, bom torej izbiral med tistimi strankami, ki so trenutno v opoziciji in imajo možnost priti v Državni zbor. Izberem lahko torej med SD, Zares in LDS. Vse tri stranke bodo skoraj zagotovo zastopane tudi v nove sklicu.
Komu od teh treh zaupati svoj dragoceni glas? Za SD govori dejstvo, da bi s tem ji pomagal do zmage na volitvah. S tem bi ji pripadala moralna pravica do mandatarja, predsednik države bi verjetno najprej Pahorju zaupal mandatarstvo. Proti SD pa govori možnost velike koalicije. Če bosta Zares in LDS prešibka, bo SD morda razmišljal o veliki koaliciji s SDS. SDS se že zdej zaveda, da jo na oblasti lahko ohrani le velika koalicija. NSI in SLS sta trenutno prešibki, da bi zagotovili potrebno večino v Državnem zboru. Velike koalicije Slovenija ne potrebuje, sploh pa ne s SDS. Torej je bolje oddati glas Zares ali LDS, da bo ravnotežje na levici bolj enakopravno.
Zakaj pa ne bi dal glasa manjšim strankam, katerih sporočila so nam kdaj bližja? Ker glasujem taktično, drobitev glasov na levici je na teh volitvah škodljivo. Glasovanje prilagojeno konkretnim volitvam, nikakor ne za vse volitve.

Želodec

Danes sem videl, da je mogoče pozivati k samomoru(-om), pa se Franklu, grobarju kulturnega diskurza za prgišče fičnikov, ne obrne želodec. Ni kaj, vsaj želodec dela b.p.

NRB 2008 – Finance padajo v tiskani in spletni obliki

Tukaj.

Bralci končno ugotavljajo, da je košta, ki jo servirajo Frankl&Co., v glavnem neužitna? Upanje umre zadnje…

Z vinjetami do luknje v DARS-sovih prihodkih?

Družba za avtoceste (Dars) je s prodajo vinjet zaslužila 42,3 milijona evrov, lanski prihodki družbe od pobranih cestnin pa so znašali 218,3 milijona evrov (z DDV).

Po podatkih Darsa je bilo od 16. junija prodanih 1,2 milijona vinjet za osebna vozila in 20 tisoč vinjet za motorna kolesa, po njihovi oceni pa so v tujini prodali 200 tisoč vinjet. Vir

Davkoplačevalci, pripravite se. Ali ste morda mislili, da so predvolilna darila zastonj?

P.S. V številko o vinjetah niso (ali?) vključeni prihodki od tovornega prometa, a vseeno se zdi, da ne kaže preveč dobro.

Zanimive povezave 07/22/2008

• “What’s Causing Global Food Price Inflation?”

  In summary, several factors are behind the recent dramatic increase in food prices. But one of them is clearly a result of deliberate policy decisions, i.e. to support the expansion of biofuels production and use. The OECD’s recent report on the economic assessment of biofuel support policies has clearly shown that their effectiveness is disappointingly low, with public support costing between $960 and $1700 per tonne of greenhouse gas emissions saved. In a situation like that, governments have good reasons to reconsider their biofuel support policies if they want to help to calm food prices down.

  tags: no_tag

• Setting market conditions in Slovakia

  Discontent with healthcare privatisation was the prime campaign theme of the 2006 elections in Slovakia, and promises to undo it were a main reason for a new bizarre coalition of three populist parties taking government.

  After taking office, PM Robert Fico didn’t dare to start renationalisation outright, and overall, his government implemented only minor changes to his predecessors’ radical neoliberal reforms. However, it seems that with his power now consolidated, Fico felt he has the power to risk some conflict with the private insurers – and conflict there is, one of them brought the government into court, demanding half a billion Euros in damages.

  tags: no_tag

Inovativno podnaslavljanje fotografij v reviji Reporter

Igor Kršinar se je v članku Barbika in tajkun razpisal o Pahorjevem obisku na prireditvi Pivo in cvetje, kjer se je le-ta sestal tudi z Boškom Šrotom (“najbolj razvpitega slovenskega tajkuna, ki je na sporen način polastninil za poldrugo milijardo vredno premoženje, nadzoruje največjo slovensko »korporacijo« od proizvodnje pijač do njihove prodaje na trgovskih policah, poleg tega pa še največjo slovensko in štajersko časopisno hišo, prek katerih skuša posegati še v slovensko politiko.” A niste navdušeni nad temi nikoli slišanimi informacijami? Za vsak slučaj, če se je kdo ravnokar vrnil s samotnega otoka? Mogoče po principu, da laž s ponavljanjem postane resnica? Ponavljanje, da dojamejo tudi tisti manj…khm… dojemljivi? Raziskovalno novinarstvo na višku LOL).

No, članek opremijo tudi s fotografijo, ki jo krasi podpis:

Poslušaj Borut, tebe bom pa jaz nastavil!” Na letošnjem praznovanju častilcev laškega piva se je ob pivovarskem baronu Bošku Šrotu znašel prvak SD Borut Pahor.

Holy shit, a to da je rekel Šrot?

In berete dalje in vidite, da največji slovenski žurnalisti nimajo pojma, kaj je Šrot govoril Pahorju.

Kaj je bila tema tega ali prejšnjega pogovora, bomo najbrž zvedeli po volitvah, če se bo Pahorju uspelo dokopati na premierski položaj.

Insinuacije so Reporterjeva glavna mojstrovina. Poglejmo recimo ta “vprašanja”, ki niso nič drugega kot zgledno poštirkana podtikanja.

Kakšno vlogo je imel Pahor pri preurejanju medijskega prostora oziroma če jo je imel, ta hip ne moremo odgovoriti. Ga pa njegov obisk pri glavnem medijskem rablju spravlja v čudno luč. So se Pahorjevi priskledniki res dogovorili z Boškom Šrotom, da bodo njegovi mediji pred volitvami podprli njihovega kandidata za mandatarja? Je bilo v ozadju dogovorov še karkoli drugega, kar bo obvarovalo največjega slovenskega tajkuna pred morebitnim kazenskim pregonom ali mu še povečalo gospodarski imperij?

Profesionalno in etično v praksi – Silvester Šurla

Šurla je informacijski pooblaščenki poslal par vprašanj. Profesionalni in etičnih, seveda. V celoti so dostopna tukaj.

Biseri: »kdo vam je naročil!«, »po čigavem nalogu in s kakim namenom otežujete preiskavo«, »vaše videnje prava«, »z vašimi bolj kot ne za lase privlečenimi dokumenti«…

Pirčeva je očitno nekomu stopila na velik žulj, Šurla pa… razumem, da mu javno razkritje tovrstne rabote ni všeč.

Izbrisani tajkuni

V včerajšnjem poročanju iz “javne” razprave o izbrisanih v parlamentu je bila resnična zvezda “gospa iz ljudstva”, ki je povedala nekaj takega: “mi smo delali, ustvarjali, trpeli… sedaj pa bomo TEM plačevali odškodnine”. Mi proti njim, klasična binarnost. Mi pošteni, delavni… oni sovražniki naroda, ki bi sedaj radi profitirali.

Med izbrisanimi in tajkuni na prvi pogled ni mogoče potegniti vzporednic: eni po večini na obrobju družbe, drugi na vrgu dohodninskih in premoženjskih lestvic. A hkrati obravnava obeh skupin pove veliko o naravnost kulturni razliki med dojemanjem pravne države med velikima deloma slovenske desnice in levice.

Desnica “ve”, da so bili izbrisani proti osamosvojitvi, ve, da so bili skorajda “sovražniki naroda”, da so oportuno čakali, kako se bo stvar obrnila, da so pričakovali zmagoslavno jugoslovansko armado. Desnica “ve”, zato ta politika, ki še danes jaha na osamosvojiteljskih zaslugah, tega izbrisanim ne more nikoli odpustiti. Dokazi niso potrebni, vsaj taki ne, ki so potrebni za obsodbo. Nepotrebni balast za tiste, ki preprosto “vedo”.

V kolikor levica pretežno vztraja na pravnem formalizmu, po katerem pač ni nihče kriv, dokler mu ni dokazano drugače, je za desnico preprosto “vedenje” že dovolj.

Povsem enako je v tajkunski in še kakšni zgodbi. Desnica ve, da so tajkuni nekaj zagrešili. To “vedenje” ji zadostuje za politično in moralno kaznovanje grešnikov; pravna obravnava je postranska stvar. Četudi se bi morda čez leta pokazalo, da kak tajkun vendarle ni kriv tega, kar se mu je očitalo, to ne bo spremenilo ničesar. Še vedno bodo krivi (itak pa bo krivo nesposobno in levičarsko sodstvo), politika pa bo takrat verjetno že prešla na nov križarski pohod. Tajkuni bodo le še spomin. Kot so trgovina z orožjem, prisluškovanje Zlobcu, Depala vas in še kaj… Afere, ki za aktualno dogajanje niso več pomebmbne.

Mate ima prav!

Mate je pojasnil, da je morala Slovenija po osamosvojitvi na novo vzpostaviti državljansko knjigo in knjigo tujcev. “Nihče, ki je živel v Sloveniji in je imel katero koli državljanstvo ene od republik nekdanje Jugoslavije, ni ostal brez državljanstva, kajti imel je državljanstvo ene od republik,” je poudaril Mate in dodal, da “laže, kdor reče, da je Slovenija povzročila ljudi brez državljanstva”. Več

Hja, naš policijski minister ima spet prav oziroma bi imel, če bi kdo kaj takega trdil. Torej, govorimo o hipotetičnem stanju. Bravo, nismo storili tistega, kar itak nihče ne govori, da smo.

In še en biser:

Minister Dragutin Mate je v predstavitvi t. i. ustavnega zakona o izbrisanih dejal, da vlada predlaga, da zahtevkov za odškodnine ne bi bilo mogoče vlagati.

Minister za notranje zadeve je ob tem še dodal, da so v vladi pripravljeni, če bi se ta rešitev izkazala za pravno sporno, to spremeniti tako, da bi se zahtevki za odškodnine lahko vlagali, a bi se odškodnine omejile na razumno mejo.

Ministrstvo je pripravilo zakon, za katerega ve, da je lahko pravno sporen. Ljubi bog, a nimajo pravnikov? Bodo samo probali, mogoče bo pa šlo skozi? Ob bolj “prijaznem” Ustavnem sodišču?

Politično kadrovanje SDS – en korak naprej za dva koraka nazaj

Zadnje čase se je med strankami razvnela nekoliko dolgočasna, a nič manj zagreta debata o političnem kadrovanju. Kdo, kje, kdaj… je politično kadroval. Mi nismo, vi ste, mi smo lepi, vi grdi, sram vas bodi…

SDS si je pri tem izmislila izvrsten piarovski trik prenosa pozornosti. Ko bi se javnost lahko ukvarjala s konkretnimi primeri političnega kadrovanja v obdobju vladanja trenutne garniture, SDS privleče svoj statut:

SDS je edina politična stranka v državi, ki ima v statutu zapisano samoomejevanje in je to samoomejevanje dosledno izvedla tudi v praksi.

in ga postavi za zveličaven kriterij, dokaz. A vi imate kaj takega v statutu? Eee, vidite, nimate!

In tako se debata vrti okoli niča, ki je z vidika političnega kadrovanja v praksi zelo nepomemben. V kolikor se tisto, kar je tam zapisano, dejansko premelje, je hitro jasno, da je SDS za potrebe politične propagande naredila majhen korak naprej, da bi zakrila dva koraka nazaj. Kaj mislim s tem? Lepo je, da člani IO SDS-a ne morejo imeti funkcije predsednika ali člana nadzornega organa ter funkcijo predsednika ali člana uprave gospodarske družbe v neposredni ali posredni večinski lasti Republike Slovenije ali predsedovati športni zvezi ali športnemu klubu, ki tekmuje v profesionalni ligi. Kot že rečeno – korak naprej.

A ta korak naprej ne pomeni dosti – še vedno je mogoče kadrovati strankarsko poslušne, “naše”, “preverjene kadre”, le na vrh strankarskega aparata ne smejo priti. Edini pravi učinek omenjenega statuta je, da so za karieriste, ki ciljajo na vodilne funkcije v državni upravi in državnih podjetij, funkcije v vrhu SDS-a pač manj zaželene.

A ne pričakujte, da se bo kaj spremenilo. Do volitev bo propagandni aparat stranke mantro o statutarnih določilih gonil do onemoglosti.