Pravna država stavka
| 15. maj 2008 | Slovenija | MI
Sodniška stavka bo. Zdaj tudi vemo kdaj. Od 9. do 11. junija bo večina sodnikov izvedla opozorilno stavko, s katero bodo poskušali prepričati referenčne ministre, da jim povišajo plače, ki bi morale biti po njihovem mnenju primerljive s plačami poslancev in ministrov, torej z izvršno in zakonodajno vejo oblasti. Ironija stavke pa je v tem, da ni najbolj jasno ali stavka sploh je zakonita. Zakon o sodniški službi določa, da sodnik ne sme prekinit dela zaradi uveljavljanja svojih pravic, da mora varovati ugled sodniškega poklica itd. Mnenja o zakonitosti so deljena, a ostaja dejstvo, da nas tudi stavkajoči sodniki niso prepričali o zakonitosti stavke.
Še nek drug temeljni kamen pravne države, Ministrstvo za notranje zadeve, ni najbolj sprejemljiv do zakonov in odločb sodišč. Anton Gazvoda, nesrečni poslovnež, ki mu je policija pred desetimi leti uničila nasad industrijske konoplje, iz katere je prideloval olja, je po odločitvi sodišča upravičen do odškodnine. Tako pravi sodišče, a ne tudi ministrov čut za pravičnost. Gre za istega ministra, ki je raje kot Ustavi prisluhnil zahtevam ambruške lynch mob in mu je stolček skorajda odnesla afera Global. Gazvoda se je odločil za gladovno stavko ter 20 dni kasneje olajšan za 12 kil uspel doseči izplačilo odškodnine, ki jo je Ministrstvu naložilo sodišče.
A zakaj bi Ministrstvo delovalo kaj drugače kot vlada? Tudi ta ni najbolj nora na zakone in sodišča. Pod Janševo vlado se je nabralo lepo število neizpolnjenih odločb ustavnega sodišča. Prav tako se že dolgo vleče problem sodnih zaostankov. Zaradi njih so zakoni de facto suspendirani. Le kdo si lahko privošči leta in desetletja pravdanja, ki mu tudi ob ugodni sodbi ne bo nujno prineslo povračila škode?
Pravo ni več formalno, zaprto polje predpisov, zakonov in pravil, stvar odvetnikov in sodnikov. Očitno je postalo del dnevne politike, ki tudi zahteva politične prakse – stavke, gladovne in ostale, pogajanja in kompromise. Razdelitev oblasti, ki je temelj demokratičnih režimov, se umika povečani moči izvršne oblasti. Le kaj so nizke plače sodnikov v primerjavi z vse večjo nepomembnostjo njihovega dela?
Premajhni smo, da bi si delili oblast, bi nemara rekel Janša.
Jože P. Damijan ni Paul Krugman
| 12. maj 2008 | Razno | kronist
Niti pod razno.
Čeprav se je mogoče z večino tega, kar je zapisal v svojem prispevku za Finance, strinjati, pa je JP “Morgan” Damijan s svojim videnjem pompozno najavljene moralne prenove družbe razočaral. Ne vem, ali temu botruje pregovorni presežek ambicije slovenskih mladoekonomistov nad njihovim esejističnim talentom, kljub temu pa bi lahko JPD znanja željnemu bralstvu postregel z malce bolj razdelano vizijo moralne prenove kot pa skromnim stavkom:
Ekonomski liberalizem je zasnovan na libertarnih vrednotah in na visokih etičnih standardih.
Say what? Znano mi je, da imamo v Sloveniji nekaj libertarnih klovnov, ki pozivajo k civiliziranju barbarskih islamskih dežel, podpirajo judovsko politiko apartheida nad Palestinci ter desettisočem mrtvih otrok v Iraku pravijo kolateralna škoda svobode. Menda JPD ne misli na takšne libertarne vrednote? Slišal sem tudi, da podporniki ekonomskega liberalizma pridigajo o tem, kako odlično deluje globalizacija ter se posmehujejo njenim kritikom, kot sta Joseph Stiglitz in Dani Rodrik, češ da so izgubili kompas. Menda JPD ne misli, da so procesi, ki pehajo prebivalce revnih držav v še večjo revščino, temelj nove moralne ureditve družbe?
Kakorkoli, v Sloveniji se soočamo z inflacijo, inflacijo besedovanj, sodb, domislic in, hvala bogu, občasnih konkretnih uvidov v stanje stvari, ki jih producira JPD. Nekaj mi pravi, da se bo JPD ponovno poskusil v politiki - glede na njegovo vse bolj nedoločno in spravljivo retoriko verjetno pri Borutu Pahorju. To vsekakor pozdravljam. Mogoče se bodo po tem leni uredniki na Financah in na Dnevniku podali v lov na kakšne druge kolumniste, ne pa da se mi od povsod smeji JP “Morgan” Damijan.
Ni nor Pezdir, nori so drugi. Vsi!
| 11. maj 2008 | Slovenija | Jure
Namreč, jeseni bodo volitve, ko bodo Slovenci, ljubitelji poceni populizma in sovražniki dela ter kapitala, obsedeni z miti o lastni pomembnosti, volili kup prikoličarjev, ki jih bodo zastopali v parlamentu in vodili državo kot farso. Več
Ampak samo brez panike! Dohtar se je že javil.
Nordijski model na Harvardu
| 11. maj 2008 | Razno | kronist
Impresivno število zanimivih paperjev na konferenci “The Nordic Model: Solutions for Continental Europe’s Problems?”, ta vikend na Harvardu.
Zanimive povezave 05/11/2008
| 11. maj 2008 | | Jure
-
After the boomers, meet the children dubbed ‘baby losers’ | World news | The Observer
Across Spain, France and Italy, young middle-class professionals with good degrees and diplomas are facing a lifetime on low salaries with unrewarding jobs, forever poorer than their parents.
Ljubljeni svetovni vodja na obisku
| 10. maj 2008 | Slovenija | kriptoproletarec
Prihaja imperator maximus George Bush. 9. oz. 10.6. nam bo namenil to čast, da bo stopil na sveto slovensko zemljo. Žal naš Kazenski zakonik sankcionira samo zločine nad civilnim prebivalstvom, ki so bili storjeni na ozemlju Republike Slovenije. Mednarodno kazensko sodišče pa proti ameriškim državljanom tudi ne more podati obtožnice. Torej predlagam vsaj kako častno odlikovanje s strani slovenske države.
Jože P. Damijan je v primeru NLB etatist
| 8. maj 2008 | Slovenija | kronist
JP “Morgan” Damijan je v svojem sestavku za neoliberalni blog razgledi.com končno priznal, da je državno lastništvo edina možnost, da dokapitalizacija NLB vsaj pogojno steče po načrtih. Ko govori o visoki ceni dokapitalizacijskih delnic (EUR 334), namreč zapiše:
Ali z drugimi besedami, vladi je uspelo v dokapitalizacijo NLB po tej ceni prisiliti le sebe, oba paradržavna sklada ter državni Triglav in njegov DSU. Vir.
Ko na finančnih trgih vladata panika in negotovost, je skušnjava, da bi si banka zagotovila svež kapital ne glede na ceno, velika. Nižja je cena dokapitalizacijske delnice, višjo ceno plačuje banka za kapital. Primeri iz ZDA, ko v banke vstopajo državni skladi izvoznic nafte, katerih državljani se med drugim ukvarjajo tudi s terorizmom, so poučni. Bankir bo prodal lastno mati za bakšiš, samo da dobi krvavo potreben keš. Razen seveda, če je lastnik banke država, ki razmišlja mnogo bolj racionalno in ima v svoji malhi tudi dovolj sredstev, da zaščito nacionalnega interesa podpre z denarjem.
To se je zgodilo v primeru NLB in JP “Morgan” Damijan je to uvidel. Sicer je v svojem prispevku nekaj napletal še o kapitalski ustreznosti NLB, vendar se tudi tukaj vidi blagohotna vloga države. NLB ima zaradi nje veliko bolj konservativno politiko kot nekatere tuje zasebne banke, ki jih vodil vampirska sla po dobičku in povečevanju bilance.
Kapitalska ustreznost NLB je v letu 2007 znašala 10,9 odstotkov, kar je zelo solidno in potrjuje besede šefa NLB Marjana Kramarja, da je NLB, kar se kapitala tiče, v razmeroma dobrem položaju. Neoliberalnim paničarjem, kot sta Igor Masten in JPD, si torej ni treba beliti glave s kapitalsko ustreznostjo NLB.
Kako so svoj kapital uspele zafurati zasebne banke, lahko vidimo na primeru Societe Generale, lastnici slovenske SKB banke. Da bi si zagotovila kapital, je morala ceno dokapitalizacijske delnice spustiti za skoraj 40 odstotkov, ker se “racionalni” vlagatelji (t.j. čreda) drugače sploh nočejo dotakniti delnic bank. In kapitalska ustreznost? Poglejmo:
It aims to boost its Tier One capital adequacy ratio to 8
percent. Vir.
Huh, zgleda so ga zasebniki dobro srali, da so šli pod zakonsko določeno mejo osmih odstotkov. Hvala bogu za dalekovidno slovensko državo. In hvala bogu za slovenske neoliberalne skrajneže, da nas opominjajo, kako manj učinkovito je državno upravljanje od zasebnega. Se smešijo kar sami.
Lačni domoljubja
| 8. maj 2008 | Slovenija | MI
Slovensko politično sceno neprestano pretresajo etnopolitični škandali. Če to že niso Romi ali izbrisani so pa to migranti ali pa večno problematični slovensko-hrvaški odnosi. Vsi po vrsti so se uveljavili kot pomembni politični dogodki, ki so dvignili veliko prahu in do katerih so se morale opredeliti vse stranke. Če se leva sredina definira s hladnim, razumnim, vztrajno mlačnim odnosom pa zato desna sredina nastopa z bolj ostrim tonom, nacionalističnim žargonom in udarniškim slogom. V pregretem ozračju gre odlično politikom, katerih edini program je etnonacionalizem. Doslej je bil to le Jelinčič, zdaj sta tu še Peče in Podobnik. Do volitev se lahko pojavi še nekaj domoljubov
Trenutno je glavna etnopolitična atrakcija gladujoči Joras in njegova pravica. Njegova klovnovska igra je zopet na naslovnicah po zaslugi tragikomičnega spektakla v režiji Marjana Podobnika. In morda bi tudi njegovo gladovanje ne bilo tako vznemirljivo, če bi ga ne obiskal sam predsednik. Postavlja se vprašanje zakaj se predsednik ni odločil pofilozofirati o človekoljubju in radikalni gesti gladovne stavke pri Antonu Gazvodi, nesrečnemu poslovnežu, ki mu je policija prepovedala gojiti in poslovati z industrijsko konopljo in ki trenutno gladovno stavka v stavbi Ministrstva za notranje zadeve, ali pa še pred tem pri migrantih v Azilnem domu na Viču, ki so si rezali žile in gladovno stavkali, da bi opozorili na drastične razmere, v katerih so se znašli.
A medtem ko politiki tekmujejo v domoljubju, ostaja en problem, ki ni prišel na prve strani dnevnikov, ki ni vznemiril domoljubnih čustev in nacionalistične retorike. Dijaški dom in kulturni center Korotan na Dunaju se po neuspešnih prošnjah naj mu na pomoč priskoči Slovenija prodaja. Tako vsaj kaže po dolgih pogajanjih in dogovarjanjih, ki očitno niso omehčale Vlade. V Korotanu bivajo večinoma koroški Slovenci in pa študenti iz Slovenije, v njem se prirejajo koncerti in drugi družabni in kulturni dogodki. Težko bi lahko kdo rekel, da Korotan nima pomena za Slovenijo. A kljub temu, ostaja brez pomoči politikov.
V zvezi s Slovenci v Avstriji pa se je pred nekaj časa dogodila tudi sproščujoča afera z Delovim novinarjem Matijo Grahom, ki, kot je to sam povedal, pod pritiski takratnega odgovornega urednika ni smel objavljati o problematiki Slovencev v Avstriji. Nekomu očitno ni bilo po godu, da nekdo celo piše o interesih slovenske manjšine in odnosu Republike Slovenije do njih. Ne dogajanje, o katerem je pisal Grah, ne njegovo cenzuriranje nista uživala tolikšne pozornosti kot jo uživa gladujoči Joras.
Zakaj bi se šli domoljube z našimi rojaki v Avstriji, ko pa je to veliko lažje narediti z Jorasom. Veliko lažje kot pomagati rojakom s konkretnimi sredstvi in podporo je uprizoriti spektakel in naelektriti ozračje z bombastičnimi izjavami. Res nenavadno domoljubje.
Kitajska
| 4. maj 2008 | Svet | kriptoproletarec
Pogled nam določa okolje v katerem bivamo in delujemo. Za nas, ki živimo v relativno majhnih krajih, ob tem da v Sloveniji velikih mest ni, je izkušnja milijonskih mest vedno posebno doživetje. Bližnje srečanje z metropolami Kitajske so pravi mali kulturni šoki tudi za vsega vajenega duha. Veliko smo lahko prebrali, da je Kitajska eno samo veliko gradbišče, da se industrija nezadržno širi, da 10% rast BDP ni samo statistični podatek, vendar šele pogled na gozd nebotičnikov prikaže vse razsežnosti spreminjanja po številu prebivalcev največje države na svetu. Bleščeče stolpnice z ogromnimi displaji, ki bombardirajo človekove možgane s propagando, in vlak, ki drvi s hitrostjo 430 km/h proti letališču, so zadnji vtisi, ki jih je ta dežela ogromnih razsežnosti pustila name.
Kitajska je država z ogromno produkcijo, ki za svojo nadaljnjo rast potrebuje rast potrošništva. In ni dovolj le izvoz, ampak nastaja vedno večji srednji razred, ki se obnaša popolnoma enako kot ljudje na drugih koncih sveta. Tisočletna tradicija se umika prevladi menjalnih odnosov med ljudmi. Na Kitajskem je tudi manj socializma kot v Sloveniji. Partija bi se lahko preimenovala v Kapitalistično partijo Kitajske. Še simboli komunizma so zelo redki, večinoma se pojavljajo le še na turističnih stojnicah. Prvega maja je bilo le nekaj državnih zastav, nobenega poudarjanja delavskega boja, kaj šele internacionalizma. Le dela prost dan, vendar ne za trgovce. Partija ohranja svojo avtoritarno oblast in nadzoruje delovanje trgov znotraj Kitajske. Na področju ekonomije gre za pa surovo obliko kapitalističnih odnosov. Na eni strani veliki finančni centri Shanghaija, na drugi strani največ delavskih stavk na svetu. Razslojenost med ljudmi je vedno večja. Povečuje se prodaja avtomobilov, hkrati pa raste cena hrane. Vsaj tu država intervenira in vpliva na ceno osnovnega živila - riža. Prepuščanje železnim pravilom trga bi v milijardni državi pomenilo smrt za mnoge. Partija si oblast ohranja tudi z ideologijo kitajskega nacionalizma. Od poudarjanja tisočletne tradicije kitajskega imperija do obrambe pred napadi, do ogorčenja nad podporo zahodnih držav tibetanskemu boju na neodvisnost oz. pravice. Mirno lahko označimo kitajsko državo za totalitarni kapitalizem, avtoritarno verzijo kapitalistične družbe. Kar nam kaže, da kapitalizem in demokracija nista nujno sopotnika. Spekulativno bi lahko rekli, da nam Kitajska kaže našo prihodnost. Svoboda, v kolikor je sploh vredna tega imena, je tako samo še možnost potrošniške izbire, za ostalo poskrbijo tehnokrati, pa naj bodo pekinški ali instruirani z ene od bežigrajskih fakultutet.
Največji problem na Kitajskem vsekakor ni Tibet, ampak dehumanizirajoč kapitalistični režim, ki surovo izkorišča večino delovne sile za visoko stopnjo akumulacije kapitala. Na drugi strani pa ustvarja razčlovečene potrošnike, ki jih v milijonskih mestih ne druži ničesar več. In tudi tradicionalni način življenja Tibetancev veliko bolj ogrožajo strukturne sile sistema kot pa državna represija Kitajske.
Bodimo realisti…
| 4. maj 2008 | Razno | MI
Čeprav je bil 1. maj, ga na nek način ni bilo. Komentatorji so si edini, da ta praznik ni več to, kar je nekoč bil. Nobena od strank ni 1. maj izkoristila za predvolilno propagando, kot to storijo z vsakim najmanjšim pripetljajem. Nobena od velikih političnih figur nas ni prepričala s čestitkami ob prazniku dela. Ne prepričevanje Türka, tega uglajenega gospoda polnega puhlic za vsako priliko, da delo ostaja osnovna družbena vrednota, ne Jankovićeve golobice miru niso uspele odvrniti pozornosti od vsesplošnega razočaranja nad tem praznikom, ki to ni. Celotna zadeva je minila v nostalgiji po časih, ko je ta praznik nekaj pomenil, ko govori sindikalistov niso zveneli tako votlo, ko kresi niso bili le kulisa veselic in osvetljava stojnic z mesnimi izdelki, ko je, skratka, delo še bilo osnovna družbena vrednota.
Praznik sicer obeležuje dogodek izpred 140 let. 1. maja 1886 so delavci v mestih širom ZDA stavkali z zahtevo, da se uvede osemurni delovnik. V Čikagu, takrat centru industrije, se je nekaj deset tisoč delavcev udeležilo demonstracij, ki so se končale z nasiljem. Nekaj policistov je umrlo, zakar so obtožili organizatorje demonstracij. Sedem so jih obesili. Kljub temu, da so jih kasneje oprostili krivde in je bilo sojenje označeno kot eno najbolj nepravičnih v zgodovini, v ZDA 1. maj še dandanes ni dela prost dan. Kljub temu so tudi v ZDA potekale mnoge demonstracije, pa čeprav se jih je udeležilo nekoliko manj protestnikov, kot so pričakovali organizatorji. Veliko potencialnih protestnikov namreč ni uspelo prepričati svoje nadrejene, da jim dovolijo zapustiti delovna mesta.
Osemurni delovnik, za katerega so se borili delavci, in ki ga je večina delavcev dočakala šele sredine dvajsetega stoletja, je danes sicer institucionaliziran, a se ga dejansko odpravlja. Po eni strani se delo onstran regulacij in zakonov podaljšuje in intenzificira, po drugi strani pa vedno večji del delavstva ostaja zunaj redne zaposlitve in tako tudi zunaj sindikatov in onstran kakršnekoli možnosti, da bi si izbojevali boljši položaj. Prepuščen na milost in nemilost konkurenčnemu trgu dela, vsakdo dela kolikor pač mora.
Če se čikaških demonstracij praktično nikjer ne omenja več, pa zato časopise polnijo prispevki o nekem drugem dogodku. Pred 40 leti, 100 let po prvem 1. maju, so po celem svetu potekale demonstracije. Glavno vlogo tokrat niso odigrali delavci temveč študenti. Kljub temu pa so uspeli spremeniti delovne razmere. Zahteve študentov maja 68 so bile precej bolj abstraktne narave kot zahteve čikaškega delavstva. Niso zahtevali skrajšanja delovnika, ne povišanja in usklajevanja plač. Hoteli so svobodo, domišljijo, kreativnost, sanje in užitek. In dobili so jih – v obliki potrošniškega kapitalizma, te mašinerije za produkcijo užitka. Čeprav to ni bil njihov cilj, so izvedli restavracijo kapitalizma, fleksibilizacijo dela. Celo njihovi bojeviti slogani danes izzvenijo kot reklame: Bodite realni, zahtevajte nemogoče, kupujte v…
In kaj narediti v situaciji, v kateri je delo vedno bolj intenzivno in fleksibilno, ko delo ne zahteva le telo, temveč tudi dušo človeka? Kaj narediti v situaciji, ko je vedno večji del delavstva v prekernem razmerju? Potegovati se ljudi, ki ne premorejo veliko politične moči je očitno nevarna zadeva. Posebej še pred volitvami. Politična kasta se je odločila: Bodimo realisti, ne storimo ničesar.
Loading ...
