Pa kaj je zdaj s to družino?

636183_balesKer so se lokalni dušebrižniki dvignili v bran “tradicionalni” družini, ki da jo ogroža vse mogoče, je na mestu, da to meglo malo razpihamo. Nič novega ni kričanje, da je družina v krizi. Povsem utemeljena in razumljiva trditev – če v popolnosti zanemarimo zgodovinska, antropološka, sociološka in še kakšna dejstva. V kolikor nam nevednost le ni najvišja vrednota, se situacija kaj hitro pokaže v drugačni luči. Da, družina je v “krizi” že od vekomaj, od Adama in Eve dalje.

Za tedanjo moralo (op. za časa Prešerna) so bili zunajzakonski odnosi z ženskami nižjega sloja za ugledne meščane tako rekoč samoumevni. To je raziskal Matjaž Kmecl, ki je za to obdobje naredil celo statistiko, da je bila tretjina otrok, rojenih v Ljubljani, nezakonskih in da je Ljubljana po številu nezakonskih otrok prekašala celo Celovec, dasiravno so Kranjci na Korošce gledali kot na razpuščene ljudi. Mladina.si

O, Marija in tristo svetnikov! Takšna nemorala, ko pa je mati cerkev takrat še trdno držala šibo v rokah?! Kriza, kriza, kriza… le kako smo sploh preživeli? Le kako smo “normalni”? Gremo dalje oziroma nazaj in malo čez planke…

The Nayar are an upper caste group, who are organized politically into small kingdoms and territorially into localized matrilineal descent groups. Although many of their practices have changed after the imposition of British colonial rule, a reconstruction of their traditional system suggests that no substantial marital institutions were present, at least from a Western perspective. On reaching puberty, a woman could entertain an indefinite number of lovers, usually between three and eight, without any public concern over sexual fidelity or paternal responsibility, the two basic features of marriage in European societies. Women would assume the responsibility for raising children within matrilineally constructed households, focusing on mothers, daughters, and sisters. The domestic group also included male members of the matrilineage, i.e. the women’s brothers. However, since their main activities were devoted to warfare, all but the eldest men were usually absent during the better part of the year.

O, moj bog… skakanje iz ene postelje v drugo, očetje pa odsotni večino časa?

Some unions in Africa are called “ghost marriages.” People who marry in this way hope to have children, sometimes on behalf of the dead. For example, a widow may have children by her husband’s male relatives, and the dead man will be considered their father. When an unmarried man dies, another man may marry a woman in his name and father offspring who are regarded as his children. Other nontraditional marriages are unions between two women. The “wife” has children who are regarded as the offspring of the “husband” woman. In this way, a rich or powerful woman may take a wife and obtain children without losing her property or position to a man.

Ojej, kajne? Pa bodi dovolj z naštevanje primerov, ko ljudem upoštevanje “zakonov naravne družine” ni šlo najbolj od rok ali pa ko so pokazali neverjetno inovativnost pri definiranju tega, kaj so razumeli pod pojmom “družine”.

Čas je, da preskočimo na sociologijo in psihologijo, ki z empiričnimi raziskavami na silno žalost dušebrižnikov dosledno ugotavljata, da o otrocih ob podatku, da ne odraščajo v t.i. tradicionalni družini, ne moremo povedati nič posebej pomembnega. Če so vse druge spremenljivke približno enake, omembe vrednih razlik (v uspešnosti, vedenju, zdravju..) pač ni.

Ampak to je znanost, ki je dušebrižnikom itak vselej vsaj malo sumljiva (Galileo, Darwin…). Več podatkov jim vržete, bolj se bodo oklepali svoje nevednosti, saj bi se jim drugače svet zrušil in bi morali celo… razmišljati z lastno glavo in ponovno pregledati že zdavnaj ovržene flance tipa, da otrok potrebuje “ženski in moški princip”, da bodo ti otroci imeli težave v spolnosti in spolnih vlogah… Težko, težko…

V vsej tej poplavi debilizmov, tej gloriji sladke nevednosti, opogumlja dejstvo, da življenje vedno najde pot, pa če se nekateri tudi na glavo postavijo. Četudi lokalni dušebrižniki slavijo zmago nad “ženskami, ki baje sovražijo moške”, se le-te usedejo na letalo in gredo tja, kjer so bili branilci morale in drugih čednosti manj uspešni. Morda se je za to potrebno odpovedati novemu avtu, morda novi sedežni garnituri, a zares nepremagljivih ovir za materialno relativno dobro preskrbljene pripadnike slovenskega srednjega sloja pač ni.

Četudi butalci še s takim veseljem pribijejo tisto tablo “Najstrožje prepovedano”, je edini dejanski učinek njihovih prizadevanj ta, da “drugačnim” družinam otežijo vsakodnevno življenje, da jih vržejo v negotovost pravne praznine, ko se lahko življenje otrok zaradi smrti, bolezni… enega izmed partnerjev radikalno in čez noč postavi popolnoma na glavo. A ni to ultimativni paradoks v ravnanju teh samoimenovanih varuhov otrok?