Pa kaj je temu človeku?

Dnevnik:

Moram reči, da se mi je razprava zagnusila. Kaj tako nizkotnega, sprenevedavega in nestrpnega niti vsega vajeni kolumnist ne prežveči. Ni sicer prav koristno psihologizirati pri pregretih javnih vprašanjih, a se ne da izogniti vprašanju, od kod ta presežna nestrpnost, stereotipnost, predsodki? Lahko zgolj nevednost, napačna informacija, zavedenost botrujejo tej nasičenosti z nestrpnostjo in zavračanjem? Nikakor. Skoraj ne ostane prostora za pojasnitve onkraj nelagodnega občutka, da gre morebiti za latentno globoko in travmatično potlačeno homoseksualnost pri akterjih. Kako lahko nekdo, ki ima diplomo iz medicine (Cukjati), v letu 2010 še govori o homoseksualnosti kot bolezenski sprevrženosti, ki bi jo bilo treba zdraviti? Pa kaj je temu človeku?

Razumem, da nekdo pač ne sprejema sodobnih družinskih in partnerskih oblik, da je tradicionalen, konservativen. Ampak da začne svojo tradicionalnost vsiljevati kot univerzalno formo vsem drugim? In potem kliče na pomoč, kot Žerjav iz SLS, razne strokovne profile, med drugim tudi moralne teologe. Moralne teologe!? Komu ali čemu? Verjamem, da imajo moralni teologi kaj dodati k javnim vprašanjem verskega občestva, a kakšen strokovni odgovor na odprte dileme bi lahko dal moralni teolog splošni javnosti? Lahko doseže, da sta njegova presoja in ocena tudi zavezujoči za tiste, ki so po svobodni izbiri del cerkvenega občestva, a v čem bi bilo njegovo mnenje kompetentno o stvareh, ki so del realnih družinskih stanj in relacij, ki jih izkustveno vsaj katoliški moralni teolog naj ne bi poznal, njegove reference pa ga strokovno tudi ne kvalificirajo?

Prav pri družinskem zakoniku se bo videlo, kdo ima otroke resnično rad in kdo jih instrumentalizira za najbolj nizkotne politične račune. Saj je skoraj banalno zastavljati retorična vprašanja, a vseeno. Kaj je bolje za otroka, ali dve ljubeči materi, dva ljubeča očeta ali slab, odsoten starš, agresivnež, alkoholik, pa tudi nič kriv samohranilec, ki le z muko zagotavlja otroku materialno preživetje in socialno ter psihološko pozornost? Stereotipno ponavljati, da otrok potrebuje mater in očeta, biološke starše, je polno protislovij. Kaj pa potem samohranilke, samohranilci, ločenci, enostarševstvo zaradi vdovstva? Mar jim vzeti otroke? Posvojeni otroci v hetero- ali homoseksualno družinsko partnerstvo niso dodeljeni “na slepo”. Vse vnaprejšnje predvidene možne težave morajo potencialni posvojitelji preseči, da jim je otrok dodeljen. Biološki starši ne gredo skozi te filtre, da bi dobili “licenco za otroke”. Posamezni otroci so in so vedno bili žrtve agresivnosti, slabih razmer, zlorab in še marsičesa. Razsežnosti otroka kot žrtve niso nekaj, kar bi bilo pogojeno z istospolno izbiro staršev. Poslanec Pukšič se je s patosom vprašal, češ, kdo pa je “fprašal” otroke, ali želijo imeti takšne (istospolno usmerjene) starše. Khm. Kot da je kdo vprašal otroke, ali želijo imeti narodnega poslanca Pukšiča za svojega očeta? Vlado Miheljak