Od Carterja do Ropa?
V percepciji večinske Amerike velja Jimmy Carter za šibkega predsednika. K temu je nemajhen delež prispeval tudi njegov neuspeh pri reševanju krize s talci, ki so jih novembra 1979 zajeli iranski študentje v ameriškem veleposlaništvu v Teheranu. Študentje so imeli 52 talcev zajetih kar 444 dni, v tem času pa se je zvrstila vrsta ponesrečenih pogajanj in poskus njihove rešitve s helikopterji.
Velja, da je ravno kriza s talci eden izmed ključnih dejavnikov, ki so vodili k volilnemu porazu Carterja. Talci so bili končno izpuščeni 20. januarja 1981, le nekaj minut za tem, ko je kot novi ameriški predsednik prisegel Ronald Reagan.
Na to mesto stopijo domneve o zaroti, poimenovani October Surprise. V skladu s temi trditvami naj bi predstavniki Ronalda Reagana z Iranom sklenili dogovor, po katerem bi Iran talce zadržal do konca volitev, v zameno pa naj bi nova ameriška vlada Iranu priskrbela orožje in odmrznila finančna sredstva.
Tukaj pridemo do nedavnih razkritij o prisluškovanju pogovorom Sanaderja in Janše; Dnevnikov izvorni članek namigne, da naj bi Lavrih iz slavne konspirativke odnesel zvočne posnetke starejšega datuma, torej posnetke pogovorov Sanader-Janša. Takoj se seveda postavita vprašanji:
So posnetki pogovorov med Sanaderjem in Janšo pravi motiv demontaže Sove? In če so, kaj za hudiča se je Janša pogovarjal, da je bilo to potrebno “odstraniti”?
Danes je bencin na ogenj prilil Tone Rop:
Onadva sta se torej pogovarjala, kdaj bo kakšen incident v Piranskem zalivu.
Torej, v predvolilnem času naj bi Sanader in Janša usklajevala incidente v Piranskem zalivu. Naš “October Surprise”?
Velja izpostaviti še Sanaderjevo reakcijo na novico, da mu je Sova prisluškovala. Pravi, da ne verjame, da so prisluškovali njemu, ampak Janši. Trditev je seveda prvovrstno sprenevedanje; “pokrivanje” hrvaškega političnega vrha je bila nedvomno prva naloga Sove, in samo upajmo, da je temu tako tudi danes. Po eni strani je Sanaderjev odziv razumljiv; če je Sova uspešno prisluškovala Sanaderju, je to prvovrsten debakel hrvaških obveščevalnih služb in dokaz, da naša agencija le ni bila tako slaba, kot se danes mnogokrat želi prikazati. Po drugi strani pa se ni mogoče znebiti vtisa, da so Sanaderjeve besede kot voda na mlin Janši. Usluga prijatelju, ki se bo moral spopasti s hudimi obtožbami?
Razlika je le v tem, da bo naš JJ prej delil usodo Carterja, kot pa Ronalda Reagana.