Obračun

… ali kaj se nam je zgodilo v letu 2008…

Končno smo z oblasti poslovili Janšo&Co., kar je kljub temu, da vsakodnevno obupujem nad stilom in vsebino vladanja dragega nam Boruta, še vedno dobra stvar. No, vseeno me presenečata strast in užitek v kritiziranju potez našega novega premiera. Iskreno – nisem si mislil, da bo tako lahko. Hvala Dimu in vsem zaslužnim. Brez vas bi bil kar dolgčas. Nekako pomirja tudi dejstvo, da Grims kljub prisilni selitvi v opozicijo ni izgubil delovne vneme in nas vneto zabava še naprej. Branko, še na mnoga leta besednega driskanja!

Skoraj do konca smo se sončili v prepričanju, da bo kriza nekako zletela mimo nas, da smo na na drugem planetu in v svoji tirnici. Še septembra so nas prepričevali, da je vse O.K., da lahko gre samo še navzgor. Mlado, komaj polnoletno demokracijo, za katero se je zdelo, da je kot obsojena na stalno rast, vseeno čaka leto, ko je zelo verjetno, da bomo padli v rdeče številke. Konjukturo bo doživel samo krizni menedžment.

Svet… ja, svet je skoraj celotno leto preživel v čakanju, da se končno poslovi voditelj svobodnega sveta, ki si upravičeno lahko nadene naziv “najslabši ameriški predsednik vseh časov”. Prezident v odhajanju se nam lahko skoraj zasmili. Slabše bilance verjetno ni uspelo pridelati nobenemu doslej: gospodarska kriza razreda “leto 1929″, fijasko v Iraku, neverending story v Afganistanu, ugled ZDA na najnižji možni točki, popolni vojaški overstretch, na vidiku, na dosegu pa multipolarni svet… Pax Americana se poslavlja, za svet jutrišnjega dne pa ni nobenega zagotovila, da bo boljši. Mogoče se nam bo po starem še kolcalo.

EU… jah, EU kot EU. Videti je, kot da se članice ne morejo zmeniti o ničemer, a evropski projekt, ki mu še vedno ni para, se na plečih dobro utečene bruseljske birokracije, ki nam občasno pokloni tudi kak cukerček v obliki normalnih cen mobilnega telefoniranja v tujini, nadaljuje.

Mentalno… neoliberalna hegemonija, ki se je vlekla vse tam od osemdesetih, je letos končno pribrzela do prepada, v katerega smo pometali že toliko drugih utopij o popolnem svetu in večnih resnicah za vse primere in čase. Čeprav se mesije še trudijo, je skoraj gotovo, da bo na koncu konkurenca na trgu idej in receptov vendarle bolj pisana. In kdo drug bi moral to pozdraviti topleje kot verniki nevidne roke? V Sloveniji na ideološki preobrat še čakamo; kot vedno bomo naše neoliberalce postavili na mesto, ki jim pripada, z zamudo, tako značilno za svetovno periferijo.

Naj na koncu voščim srečno in plodno novo leto vsem, ki mi vztrajno dokazujete, da je človeška neumnost večna, da utopije niso patentiral Kardelj&Co. in da ni nič bolj smešnega od smrtno resnih poboljševalcev sveta in zagnanih inženirjev človeških duš. Kaj pa ostali? Vam tovrstne želje niso potrebne – če ste doslej preživeli ta svet zdrave pameti, vam itak ne more nič do živega. Ste neuničljivi.