Objektivnost…strokovnost…fantazma

Ne neham se čuditi sveti preproščini, ki jo občasno servirajo tako zelo ugledni posamezniki oz. posameznice, primerno olišpani z dr. naslovi. Gre za vprašanje objektivnosti v družboslovni znanosti. Potem ko nam je 20. stoletje dalo Gramscija z njegovo teorijo kulturne hegemonije in nam je Foucault prikazal, kako se konstruira vedenje, nekateri še vedno sanjarijo o eni resnici. Zgodovinarji so sploh najbolj trmaste živali. Pomislimo, da so že sami viri lahko subjektivni zapisi, katere potem še zgodovinar subjektivno interpretira. In iz te alkimistične operacije dobimo vedo o nevtralnih dejstvih, ki naj bi govorila sama zase. Pozabimo na kontekst, ki ga lahko raztegnemo bolj ali manj na široko, važna so gola dejstva, monade iztrgane iz enega.
V današnjem Dnevnikovem Objektivu je objavljen razgovor z dvema zgodovinarjema, z dr. Tamaro Griesser Pečar in dr. Božom Repe. Zakaj je uredništvo izbralo dva zgodovinarja? Ker stojita na nasprotnih bregovih, kar je jasno vsakomur. Upam, da tudi obema zgodovinarjema.
No, tema pogovora je oseba nekdanjega ljubljanskega škofa Rožmana. Tako nam dr. Pečarjeva predstavi nekaj novih dejstev, o katerih naj vsak sam presodi. Kljub opranim možganom s strani totalitarnega sistema.
1. “Škof Rožman ni pobegnil ob koncu vojne na Koroško, temveč je 5. maja 1945 odpotoval s perilom za 3 dni v Avstrijo na povabilo škofijskega ordinata.”
Iz česar lahko sklepamo, da je tudi veliko nacistov na povabilo Vatikana odpotovalo na nekajtedensko potovanje v Južno Ameriko iz katerega pa jim potem ni bila dovoljena vrnitev. Hm, pa še neko ad hoc sodišče v Nurnbergu jim je hotelo nelegalno in nelegitimno soditi za dejanja, ki so bila v skladu z veljavno zakonodajo nemškega rajha.
2. “Rožman je bil trdno prepričan, da bodo zmagali zavezniki.”
Hm, a tudi leta 1941? Takrat še zavezniki niso bili prepričani, ZDA so bila še nevtralna država. Nemčija je napredovala na vseh frontah. Le slovenski buržoaziji in Cerkvi je bilo jasno, da bodo zmagali zavezniki. Tako kot leta 1939 v Španiji, ko je zmagalo zavezništvo za katoliško naravo španske države in njenega ljudstva.
3. “Rožman naj ne bi nagovarjal fante naj se pridružijo domobrancem. O tem naj ne bi obstajali dokumenti.” Simptomatično razmišljanje zgodovinarke. Če ni dokumentov, se nekaj ni dogajalo. Mogoče so Nemci res dokumentirali vse svoje državotvorne poboje, ampak Slovenci nismo lih tako natančni. Glede na povezavo med vrhovi slovenske katoliške Cerkve in militantnimi katoliškimi skupinami je malo verjetno, da najvišji v hierarhiji določenega početja ne bi spodbujal. Ali pa je bil samo nemočna figura, ki je gledal kako gre življenje mimo njega, on revček pa nima časa za zemeljske zadeve oz. celo rešuje ljudi, ki jih je preganjal okupator. Verjetno iste ljudi, ki so jih izdali njegovi verniki.
Vsekakor se splača prebrati ta razgovor. Oproščam se za pogrevanje stare župe, ampak ob nekaterih poskusih opravičevanja neopravičljivega je včasih potrebno porabiti nekaj časa in se zamisliti nad vsem skupaj. In nenazadnje razveljavljena sodba škofu Rožmanu ni tako pomembna. Narod mu je sodil in narod ga še vedno obsoja. Amen.