O steklih psih in pudljicah

Z odpoklicem Delovih dopisnikov je kriza v slovenskih medijih dosegla novo vrelišče. Samo ugibamo lahko, ali je njene snovalce tak odziv presenetil, ali pa so tako prepričani sami vase (arogantni), da se na to že povsem požvižgajo. Kakorkoli se bo zgodba na koncu že izšla, je že sedaj povsem jasno, da bomo imeli vsaj enega poraženca – časopis Delo. Ta se že nekaj časa spopada z upadanjem bralcev, pri takšnih dogodkih pa je upanje na obrnitev trenda verjetno utopično. Ugled, kolikor ga je še ostalo, bo nedvomno trpel. A to so vprašanja za lastnike, ki, skrajno nenavadno, dogajanje na Delu mirno spremljajo. Le kdaj bodo potegnili zavoro? In kakšno plačilo s strani politike jih čaka, če je ne bodo?
Pa pustimo vprašanja za lastnike in se posvetimo tistemu, ki je zanimivo za bralce, gledalce in poslušalce slovenskih medijev: se prostor (novinarske) svobode oži, širi ali ostaja enak? Zadnji odgovor, ponavadi v obliki “saj-so-tudi-prejšnji-to-počeli”, slišimo pogosto. Prepogosto za moj okus, saj na tako obravnavo stanja ni mogoče pristati. Tak odgovor namreč v celoti odpravlja zahtevo po izboljšanju stanja, izniči smiselnost volilne zamenjave politične elite. V čem je potem sploh smisel volitev, če se ne spremeni nič, če grehe danes opravičujemo z grehi prejšnjih? Samo v tem, da zamenjamo udeležence pri koritu? Kolobarjenju?
Tak odnos je nevaren, saj znižuje pričakovanja volivcev do politične elite. Od nje ne zahteva nobenega napora, samoomejevanja, nič, razen… brskanja po grehih vsakokratnih volilnih poražencev. Predstavlja najkrajšo pot do lene, nekoristne in arogantne politične elite.
A problematičnosti takšnega pogleda s tem še ni konec. Vsaka politična elita si želi vplivati na medije. Pritiski so bilo, so in bodo. Ugotovitev, ki ni originalna, toda zato nič manj resnična. Toda to še ne pomeni, da ni potrebe po primerjanju, po preučevanju, po iskanju odgovora na vprašanje, ali se prostor svobode širi ali oži. Svoboda nikoli ni izbojevana za stalno, ne gre za stanje, gre za proces. In proces ima določeno smer. Zato gre; za vprašanje, kam gremo.

Na boljše ali slabše?

Delo:

Uvedba postopka “redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi” dveh dopisnikov Dela, Matije Graha in Roka Kajzerja, je najbolj drastičen izraz pritiska na novinarsko avtonomijo na Delu, sta danes zapisala izvršilna odbora sindikata in aktiva novinarjev Dela.
“Uvedba omenjenega postopka je argumentirana z domnevno nesposobnostjo obeh dopisnikov, vendar je več kot očitno, da gre za politično motiviran poseg,” so prepričani Delovi novinarji.

“Očitek o njuni nesposobnosti je popolnoma neutemeljen in kaže na stopnjevano samovoljo uprave. Ukrep razumemo kot način ustrahovanja in discipliniranja novinarjev Dela,” je med drugim zapisano v sporočilu.

Uprava Dela pod vodstvom Danila Slivnika, ob asistenci odgovornega urednika Petra Jančiča, uničuje dnevnik Delo, pojasnjujejo novinarji. Nanje uprava trajno pritiska s posegi v novinarsko svobodo, arbitrarnim nižanjem plač, disciplinskimi ukrepi, odvzemanjem področij.

RTV SLO:

Pri nas se dogaja to, da se novinarji, eminentni novinarji, ki pokrivajo neka področja potem nenadoma umaknejo s tega področja in ga prevzame nekdo drug.”

Večer:

Gospod Jaušovec je Mariborčan, zaposlen v časopisnem podjetju Večer. V pisarni ima postavljeno dvokrilno omaro, na kateri stoji napis Bunker. Če jo odprete, v njej najdete približno trideset člankov, ki jih je vodstvo časopisa v zadnjega pol leta naročilo, vendar jih ni nikoli objavilo. “Med njimi je nekaj takšnih, ki so napisani slabo in potrebujejo uredniško dodelavo,” pravi Jaušovec. “So pa tudi takšni, ki so dobri, pa niso dočakali objave. Njihov skupni imenovalec je, da izražajo kritiko obstoječega stanja.”

Boljše ali slabše? V prvo verjamejo samo še vladni piarovci in poslanec Petek.

Ob zaključku bi izpostavil verjetno najbolj bizaren zapis, ki je nastal ob trenutnem dogajanju.

Brez politike ne gre nikjer, tudi v novinarstvu ne. Slovenski novinarji, ki so si minuli teden podelili tradicionalne nagrade Bratstvo resnice, se prav nebratsko, konkurenca pač dela svoje, napadajo med seboj. Iz psov čuvajev se spreminjajo v stekle pse, ki grizejo drug drugega. Pri tem so najbolj glasni tisti, ki jih nehigienična povezava politike, gospodarstva in medijev ni motila, ko je bila na oblasti LDS, v tem novinarskem (ne)kulturnem boju pa se zapravlja ugled vseh novinarjev, tudi tistih, ki delajo dobro, strokovno in poglobljeno. Darka Zvonar Predan

Stekli psi, gospa Zvonar Predan? Le kako vam je ušlo spoznanje, da ne gre za spopad med novinarji ampak novinarji in njihovimi gospodarji? Bi morali biti novinarji o dogajanju v drugih hišah tiho? Bi bilo to resnično “bratsko”? Ali pa bi se nekoč, nekdaj, ko bi bilo že vse prepozno, spomnili na tisto “ko so prišli po soseda, sem bil tiho…”? A je Dnevnik odgovoren za dogajanje na Delu? Je Dnevnik nastavil Slivnika in Jančiča? Kje naj bi javnost zvedela o pritiskih na Delu, če ne iz drugih medijev? Kar iz Dela? Si javnost teh informacij ne zasluži? Niso relevantne? In če že govorimo o psih; obstajajo psi čuvaji, verjetno je med njimi tudi kak stekel, so pa tudi pudlji, ki hvaležno ližejo roke gospodarjev.