DRUGI DOM

Ampak saj vsi politiki “prodajajo” moralne vrednote. Kaj pa je boj za izenačitev homoseksualnih skupnosti s heteroseksualnimi drugega kot prilagajanje zakonodaje “neki morali, moralni prenovi in pravim vrednotam”? Ali misliš, da pri izbrisanih ne gre za vprašanje moralnih vrednot? Kaj je boj za enakopravnost in nasprotovanje različnim oblikam diskriminacije drugega kot boj za “prave moralne vrednote”?

Mene moti, da si povsod po svetu sam koncept “moralnih vrednot” prilaščajo tradicionalisti in verniki, kot da ljudje ne morejo imeti različnih moralnih vrednot – obstajajo le *vrednote* in potemo obstajajo tisti brez njih, ki podpirajo homoseksualce, enakopravnost spolov in seks pred poroko. Meni se oglasijo alarmi takrat, ko levica kupi retoriko desnice in se tudi sama začne obnašati kot da to, za kar se bori, nima zveze z moralnimi vrednotami.

seveda, vsi politiki prodajajo “vrednote”, a le nekateri prodajajo “samo” vrednote. nothing else necessary, ko se ves politični diskurz zreducira na “vrednote”…. ki jih eni imajo, drugi pa nimajo… kjer so eni poklicani za vrednote.

kar je simptomatično za današnjo situacijo, je vsespošno ugotavljanje krize, pri čemer ne gre samo za gospodarsko, ampak krizo na vseh ravneh. kar je sila nevarna situacija.

Ma ne vem, če je to simptomatično prav za današnjo situacijo. Večina največjih religij živi že tisočletja od neprestanega opozarjanja na krizo vrednot in kako bo šlo vse k vragu, če ne bomo korenito spremenili svojih nagnjenj in jih prilagodili pravim vrednotam. Vedno, ko se pojavi kaj novega (naj bodo to “vrednote” ali le tehnologija), še tako “odprti” in “liberalni” ljudje začnejo tarnati o armagedonu in kako se bo zdaj vse spremenilo in bo konec sveta in oh in sploh. Nič novega, nič novega, armagedona pa od nikoder.

Vrednote nasploh so en tak fin bulšit – ponavadi nekaj arbitrarnega, kar bi potem neka skupina hotela prodajati za univerzalno. Lahko iščemo samo največji skupni imenovalec neke posamezne zadeve, ki ji rečemo, da je vrednota (na primer, “človeško življenje” je neka taka vrednota, o kateri bi se strinjali vsi, da je vrednota – koliko se to vrednoto dejansko upošteva v praksi kot vrednoto pa je spet druga zgodba), govoriti o vrednotah nasploh je pa je čisti bulšit ali pa še kaj bolj zlega.

Lep primer govorjenja o krizi vrednot je RKC: ko so se začele razkrivati razsežnosti pedofilije v njihovih vrstah, so takoj začeli govoriti o krizi vrednot v družbi nasploh…

If you say so …

Kriza vrednot v Evropi je paradoks, ki opisuje ravno najbolj vredno med vrednotami. Prava kriza bi prej predstavljala krizo krize. Ker kaj pa naj bi bile vrednote? Krščanstvo, človekove pravice – to je vse navaden drek napram strukturi, ki predstavlja razločevalno potezo Evrope in to je: histerija. Nenehno samo-preseganje, ponovno najdevanje, nad-kodiranje, praskanje, rezanje, razširjanje, levitev – skratka “nelagodje v označevalcu”. To ni Islam ali kaj podobnega, kjer stara-dva štancata naraščaj (ki spet štanca) kot po tekočem traku na način, da je pradedek, ko je bil otrok, zgledal identično kot vnuk danes. Pri nas je rojstvo otroka vedno rojstvo novega. Vsaka generacija sicer podeduje vrednote, samo te vrednote so “double-bind”, ki jih spoštuješ, le tako, da jih prekršiš. Precej bolj kompleksna in težavna zadevščina, kar se tiče reproduciranja družbe, tako s vidika otrok kot staršev – iniciacija je razpršena, konstitucija subjekta nedoločena.

Kriza vrednot bi bila problem bolj v smislu, da obstaja zajetna kapaciteta teles, ki sploh niso del kulture – nevem, slumi, pa tudi delavstvo in morda mlade generacije, ki so preko interneta povezane horizontalno ob slabljenju vertikalne komunikacije med generacijami. Tako pravi “problem” ni toliko v vrednotah, vrag jih vzemi, ampak ob prekinitvi diskurza, osamitvi velikih kosov po generacijskih, geografskih, socialnih, etničnih razpokah.