O fijakarskih konjih
Bogomir Kovač je v zadnjem Dnevnikovem objektivu napisal odličen odgovor na Damijan/Mastenove trditve/obtožbe. Ne samo, da je odgovor prava mala vaja v kulturnem diskurzu v pogojih ne-kulturnih napadov, temveč ponuja širino tudi, ki je fijakarski konji, neutrudni vajenci samo ene in edine polično-ekonomske filozofije ne premorejo. Nekaj poudarkov:
Če bi dobro dojeli Smithovo metaforo “nevidne roke”, potem bi videli, da je trg dejansko sestavljen iz mnoštva “vidnih rok” tržnih deležnikov. Trg ni “deus ex machina”, temveč je dejansko “socialni mem” (Dawkins). Zato se v krizah ne zalomi regulatorjem, upravljalcem in špekulantom, temveč trgom, nam samim, ki vsak po svoje prispevamo k naravni kaotičnosti tržne ureditve.
…
In kdo je potem kriv za sedanjo krizo? Monetarne oblasti, vlade, finančniki, slaba kmetijska politika in kartelni naftni trgi. Vse skupaj je sicer tržna anomalija in zadaj je klasični moralni hazard, toda liberalizem (Masten) in trgi (Damijan) ostajajo čisti kot solza. Toda liberalizem vendarle prisega na deregulacijo, in ta je bistven razlog neobvladovanja sedanjih monetarnih in finančnih procesov, hkrati pa so trgi odvisni od avtonomnih, svobodnih in tveganih finančnih odločitev milijonov ljudi. H. Minsky je zato liberalno zgodbo finančnih trgov že pred leti začinil s hipotezo o inherentni finančni nestabilnosti tržne ekonomije. In temu ni kaj dodati. Zato tudi pravim, da ekonomski liberalizem kot privatizacija vsega in deregulacija trgov predstavljata notranje protislovje tržne družbe. In to ni nič nenavadnega in tudi ne tragičnega.Zato svobodno tržno ekonomijo tudi spremlja politična negotovost, “svobodni trg” pa sam po sebi ne vodi v demokratični kapitalizem. In prav to je smisel Arrovega paradoksa, da je v tržni družbi izbira bodisi neracionalna ali pa nedemokratična. Od tod tudi težave z ekonomiko družbene blaginje in teoretizacijo splošnega ravnotežja na področjih, kjer trgi preprosto nikoli ne morejo delovati glede na želene predpostavke, ki so politične in ekonomske hkrati. To je precej daleč od Friedmanovega sklepa, kako so čikaški liberalci z uvajanjem načel in institucij svobodnega trga odločilno zmehčali politično diktaturo Pinocheta. Prej nasprotno, odlično so se mu prilegali, in teh čeri se naši liberalci nikoli niso zavedali.
"Če bi dobro dojeli Smithovo metaforo “nevidne roke”, potem bi videli, da je trg dejansko sestavljen iz mnoštva “vidnih rok” tržnih deležnikov. Trg ni “deus ex machina”, temveč je dejansko “socialni mem” (Dawkins). Zato se v krizah ne zalomi regulatorjem, upravljalcem in špekulantom, temveč trgom, nam samim, ki vsak po svoje prispevamo k naravni kaotičnosti tržne ureditve." itd. itd.
Ne vem v okviru katere ekonomske teorije je nastal tale neverjeten umotvor in zaključki, ki iz njega sledijo, da ne bomo po nepotrebnem žaljivi. A spodaj je povezava na članek, ki na empiričnih dejstvih in neposredno iz prakse dokazuje prav nasprotno: edino trg in prožna podjetja, ki so se sposobna prilagajati nastalim novim pogojem na trgu, bodisi kar zadeva dražje energente ali manjšo kupno moč zaradi inflacije, ki je posledica hazardiranja na finančnih trgih, kjer pa "hiša" vedno dobi, bodo potegnila gospodarstvo iz krize. Če se bo čez 10 let Slovenija znašla dejansko v nepopravljivih težavah, se spomnite, kako ste se navduševali nad lažnimi profeti in ne samo to, nad morebitnimi usmerjevalci politike za naslednja štiri leta!
http://mises.org/story/3048