Drugi dom
O etiki na blogih
| 10. June 2007 | | Jure
Naslednji zapis je spodbudilo predavanje Crnkoviča na Blogresu, čeprav se nanj ne bo nujno neposredno navezovalo. Že dlje časa namreč razmišljam o etičnih vidikih pisanja bloga, predvsem takega, ki se pretežno ukvarja s političnimi vprašanji in odgovori. Tukaj je teren še posebej spolzek. Idealnotipsko je seveda “delanje” politike racionalno početje, kjer se z informacijami popolnoma založeni in usposobljeni posamezniki ukvarjajo z družbenimi vprašanji. Toda ravno politike ni brez dimenzije strasti, predanosti, zavzetosti; politika ni mehanizem, ki bi z lekarniško tehtnico tehtal argumente, dejstva in rešitve. Tudi zato (mogoče celo predvsem) je politika, vsaj zame, zanimiva.
Blogom in njihovim avtorjem lahko ravno zaradi tega mnogokrat in mnogokje prav grdo spodrsne, s čimer postanemo del problema trivializacije, banalizacije in simplifikacije političnega diskurza. Stvar lahko izpade prav grdo. Politični blogerji vsaj v večini nismo šli skozi proces, ki so ga običajno deležni profesionalni novinarji na faksu in kasneje v njihovih medijskih hišah. Tovrstna socializacija sicer sama po sebi ne zagotavlja ničesar, vendar tistim, ki svoje početje vsaj poskušajo reflektirati, daje potrebna orodja. Kot blogerji smo tukaj skoraj povsem bosi in prepuščeni učenju skozi prakso.
Crnkovič je na Blogresu dejal, da bi lahko o Grimsu marsikaj zapisal, vendar ne, ker je samoomejevanje, določena oblika samocenzure potrebna. S tem se strinjam, vendar je hudič v izvedbi. Kje se oglasiti in kje raje obmolkniti? Kako se obvarovati iztirjenja pri posameznikih, ki vam gredo tako prekleto na živce takoj, ko jih vidite na ekranu? Kako pisati o tistih, ki po vašem iskrenem prepričanju predstavljajo najslabše v politiki, ob tem pa ohraniti dostojno raven diskurza in distanco?
Tehnološki napredek je vse skupaj samo še poslabšal. Če ste novinar, gre vaš prispevek čez mnoge filtre, od lektorjev do urednikov. Postopek od zapisa do objave je bolj ali manj dolgotrajen. Strasti se lahko poležejo, drug pogled (urednika, sodelavca…) vas lahko prizemlji (in ohladi). Na blogih je drugače; par klikov in vaše misli so že vsem na očeh. Nobenih filtrov, takojšnja objava.
Problem potencira še dejstvo, da se blogerji ne ukvarjamo s poročanjem ampak predvsem (skoraj izključno) s komentiranjem, analizo družbenih dogodkov, s čimer imajo težave že profesionalne medijske hiše, kaj šele žurnalistični naturščiki. Na RTV SLO so problem rešili tako, da so ga ukinili, novinarje pa spremenili v sicer telegenične, lepo govoreče špikerje brez mnenja, ki pridno pazijo, da vsaki strani namenijo enako časa v etru. Težko si predstavljam, kako je ljudem, ki živijo in dihajo politiko, delati v takšnih razmerah. Še malo pa jih bomo lahko zamenjali z virtualnimi osebami. Lara Croft bo vprašanja postavljala brez napak, čas bo porazdeljen z neverjetno natančnostjo, pa še postarala se ne bo. RTV SLO je že nekaj časa samo STA v drugem formatu, kar je katastrofa vsaj takih razsežnosti kot Grimsov zakon.
Delo je pod Slivnik-Jančičevo vladavino problem reševalo (oziroma še rešuje) s kontroverzno “uravnoteženostjo”, ki pa se je v praksi pokazala zgolj kot priročno orodje za discipliniranje in kaznovanje novinarjev, ki niso mislili prav (”prav” = kot misli naš zunanji minister). Toda, četudi bi bila praksa drugačna, je problematičen že sam koncept “uravnoteženosti”. Ta morda sodi na STA, na raven poročanja, zapisovanja dogodkov, na “višje ravni” novinarskega dela pa niti pod razno. Novinar je zavezan samo resnici, torej, da po svojih najboljših močeh in informacijah, ki so mu na voljo, analizira dogajanje. Nobene potrebe ni, da “na silo” poskuša svoje delo “uravnotežiti”. Resnice ne gre najti na sredini med dvema lažema.
Precej bližje mi je objektivnost, vendar se bojim, da jo mnogi zamenjujejo s tistim, kar si Slivnik-Jančič predstavljata pod uravnoteženostjo. Objektivnosti ne gre iskati v tem, da vsem stranem namenim enako prostora, časa in vrstic, da do vseh vzpostavim enako, kirurško, brezosebno distanco, da se da osnovno sporočilo prispevkov vedno znova da povzeti s tisto “ena stran pravi to, druga pa to” (resnica pa je najbrž nekje vmes), ampak da po svojih najboljših močeh, znanju in dostopnih informacijah analiziramo svet okoli sebe. Zavzeti stališče je nujen del tega početja, ne motnja, problem. Če zavzamem neko stališče, ni moja obveza, da po vsej sili najdem avtorja, ki meni drugače (če ne gre, pa naj bi bil enako dober tudi minister, dvorni analitik ali vladni piarovec). Objektivnost se neha šele takrat, ko začnem postavljati politično strast nad razumom, ko trditev ne zmorem nasloniti na dejstva, informacije, ko sem do njih selektiven in manipulativen, ne pa takrat, ko zapišem svoje mnenje.
Ampak to je “teorija”, praksa pa… je težka kljub vsemu. Nazadnje sem se s to težavo srečal pri preimenovanju letališča Brnik (in verjetno pogrnil). Kako nasprotovati vladni odločitvi, ki je v najboljši sovjetski maniri, ne da bi pri tem prizadel osebo, ki je že pokojna in se ne more braniti? Kako obvarovati dostojanstvo gospoda Pučnika in vladi povedati, da se tako ne dela in da bi morda veljalo letališče poimenovati kako drugače?
Drugje imam manj slabe vesti; še vedno menim, da je Grims predstavnik vsega najslabšega v slovenski politiki (omejenosti, manipulativnosti, prevlade strasti nad razumom, degradacije političnih nasprotnikov na sovražnike, ki jih je potrebno profesionalno in osebnostno zmleti… ), še vedno menim, da je vladavina Janeza Janše obupna regresija v primerjavi z najboljšimi leti LDS, še vedno sem osupel nad Mirom Petkom, ki je tiho kot rit ob pritiskih nad svojimi nekdanjimi kolegi, zato pa toliko raje kotali buče o Sovi, še vedno ne razumem, zakaj javnost ni ponorela, ko je vlada na mesto direktorice STA imenovala svojo piarovko, še vedno bom Mateja Makaroviča brez slabe vesti imenoval “dvorni analitik”. Včasih je potrebno bobu pač reči bob in moliti, da se ne motite.
(Glasov: 2 Povprečje: 3 od 5)
Loading ...
Se povsem strinjam in predlagam, da si vsekakor med predavatelji na naslednjem Blogresu v kolikor bo do tega prišlo.
lahko, če se me bodo lahko privoščili. LOL
Potem ostane samo še karikatura.
?
Ni kaj dodati - mislim pa, da o etiki na Drugem domu ni potrebno dvomiti. Etiko vidim osebno predvsem v kulturnem izražanju, ki pa seveda ni treba, da je prizanesljivo ali morda (samo)cenzurirano. Blogi na DD lahko brez slabe vesti izražajo ogorčenje, jezo, razočaranje in kar je še podobnih slabih občutkov ob dogajanju v sedanjem političnem in zlasti vladnem delovanju koalicije na oblasti. Vse to je izrazljivo na dostojen in kulturen način - in mislim, da se komentatorji na DD tega držijo(držimo). Zato le povejmo, kaj menimo o poplavi neumnosti, ki jih vladajoči počno vsak dan…!