DRUGI DOM

Crnkoviča ne berem, pri Svetliču pa si krepko zgrešil njegovo poanto. Saj praktično čez cel svoj članek dokazuje, da ureditev zakonske zveze v posebnem členu ne more biti nujno diskriminatorna, ampak, da je zgrešeno državno poseganje v zasebne vrednote, ki ga izvaja novi zakon. Po domače rečeno: Rok je odlično razkrinkal ideološki boj, ki se ga gredo socialne kavičarke pod vodstvom leve kamarile. Pokazal je namreč, da bi vse skupaj lahko rešili na popolnoma nekonfliken način, ki bi zadovoljil obe strani.

” Pokazal je namreč, da bi vse skupaj lahko rešili na popolnoma nekonfliken način, ki bi zadovoljil obe strani.”

LOL ja, kot pri rasistih

1. Hm, pravna ekspertiza Svetliča? A ni on filozof in ne pravnik?
2. Ne morem se strinjati s Svetličem. Vrednostne orientacije posameznih skupin ali posameznikov v dandašnji družbi so zelo različne in kdaj celo nasprotujoče. Moje vrednostne orientacije omenjena pravna rešitev ne žali. Mogoče žali vrednostno orientacijo Svetliča?
Poleg tega pravo pogosto posega (hote ali nehote) v zasebne vrednote, to ni nobena posebnost.

@Jure Mesarič, pa če bi poskusil argumentirati…

Razen, da se nekje v članku nahaja beseda “segregacija” in da kot primer navaja segregacijski zakon, mu boš le težko podtaknil rasizem.

Rok se je pač vprašal to, česar se kavičarji iz pedofilskega ministrstva niso: “Ali gre pri tradicionalni in istospolni ZZ tudi za identičen (!), in ne zgolj za enakopraven socialni fenomen?”

Vprašanje je povsem korektno…

@kriptoproletarec, pravzaprav je oboje – najprej je bil menda precej uspešen pravnik…

oh, zirosko, brez skrbi sem dobro prebral svetličevo izvajanje, ki pa ima ogromno logično luknjo ravno pri rasni segregaciji, ker se ne vpraša, zakaj države ne dopuščajo separate but equal tudi pri vprašanju rasne pripadnosti zakoncev. avtobus dobro reši, kaj pa zakonska zveza?

zakaj so se države vmešale v baje “zasebno sfere” pri rasno mešanih porokaj? Kakih 70 odstotkov američanov je tem takrat nasprotovalo, za rasiste pa rasno mešani pari zagotovo niso “identitični” “normalnim” parom, kajne.

pa če greš onkraj rase: zakaj država z možnostjo razveze posega v “zasebno sfero” katolikov?

še o: “identičen (!), in ne zgolj za enakopraven socialni fenomen?””

se bomo začeli o tem pogovarjati še kje drugje, recimo pri pravicah žensk? Niso ravno identične moškim, morda bi veljalo zanje delati ločene člene? Da bomo spoštovali “zasebno sferro” naših ortodoksnih judov, skrajnih muslimanov pa še kakega katolika.

Ljubi bog, kakšne osnove je treba dandanes razlagati človeku s podiplomsko izobrazbo… Slovenski filozofi so res za kozlat :)

@Jure Mesarič
Država z možnostjo razveze (po mojem laičnem mnenju) v ničemer ne posega v “zasebno sfero” katolikov, ker njihov katoliški zakon lahko razveljavi le cerkveno sodišče ali smrt. Država pa lahko razveljavi svoj civilni del.
Sam razumem Svetliča na način, kako bi katolibanom iz rok potegnil njihovo tradicionalo in jih utišal. Pravzaprav ima z zakonom v tej točki isti problem kot sem ga že izpostavil: če naj bi bil zakon zajemanje socialnega fenomena družine, bi moral zajeti tudi preostale fenomene družine – česar pa sploh ne počne.

Kot sem povedal, Svetlič je po moje predstavil korektno rešitev, po kateri je lahko volk sit in koza cela – predvsem v smislu ideje, da je pravo vedno le minimum morale oziroma vrednot. Zato je tudi jasno, da bo kakšna jebena katolobanska ekipa poskušala strniti sile okrog takih zadev.

Kar se mene tiče, sem proti vsakim diskriminacijam – še posebej pozitivnim, ker pač človeka postavljajo kot nekakšen podsubjekt (če mi cigo pride v moj kurnik po kure, je pač človek kot vsi ostali in navaden kurji tat – tako kot tudi vse ženske, ortodoksni judje, katoliki in skrajni muslimani v isti situaciji, ne pa gospod rom, ki mu zaradi pozitivne diskriminacije pripadajo tudi moje kure). Če gre za nekakšne splošne pravice, naj se pač poišče skupni minimum, brez kakršnihkoli posebnosti. Vsekakor bi morali ukiniti (najbolje na način izenačitve na skupni potencial 0) vse pravice iz religioznih naslovov in po moje tudi iz spolnih.
S tega stališča se mi zdi pravica do sklepanja zakonske zveze načeloma popolnoma upravičena – imam pa težave z upravičljivostjo nekaterih drugih pravic, ki bi se nato po nekakšni logiki pravic nadaljevale – na primer pravica do imeti otroka (nasploh se mi zdi nekakšna taka apriorna pravica zelo sporna tudi pri tradicionalnih hetero parih predvsem iz ekološkega vidika – človek rabi še za avto izpit (in denar pa vse to), a svoje otroke ima pa lahko vsak kreten – naj si najprej kupijo psa; zirosi bi takoj uvedel davek na otroke in pse).

država z možnostjo razveze (in medrasnih prok ter še marsičesa) po svetličevi argumentaciji še kako krši “zasebno sfero”! ljubi bog, pripelji njegovo argumentacijo do konca, ne pa da se ustaviš pri avtobusu, ki je itak argumentacijsko strašilo!

“Kot sem povedal, Svetlič je po moje predstavil korektno rešitev, po kateri je lahko volk sit in koza cela”

ne, če velja, da naj bi bili državljani enakopravni, je po tej rešitvi koza prav tako mrtva. separate but equal je negacija enakopravnosti po definiciji… kar luknje v svetličevi argumentaciji jasno pokažejo.

je pa zanimivo, da si našel v zahtevah po enakih pravicah (pozitivno) diskriminacijo.

@Jure Mesarič, kot enakopraven državljan ima vsak istospolno usmerjeni vso enako pravico do poroke in jo je vedno imel. Dejstvo je, da tu sploh ne gre za enake pravice, temveč za nove pravice. Torej je to pozitivna diskriminacija.

Moje mnenje je, da imajo istospolni pari popolnoma enako pravico do poroke – na način kot je že zastavljen. Pri čemer se vse skupaj pač argumentira z nekakšnimi pravicami, pri tem pa nihče ne razloži, katere pravice naj bi to bile. Nasploh se predvsem veliko skače v luft in govori o pravica in o osnovah, ki pa nikoli niso eksplicitne, ampak vedno samo implicitne in vedno osnovane predvsem na osnovi infantilnih želja – pravzaprav izredno lep primer ideološkega konzumšafta: “Ker hočemo tudi mi imeti družine, je to naša pravica.”

Tako se pač najdejo v istem peskovniku katolibani in pedri vsak s svojim pogledamo na neko igračo in oboji skačejo v luft – eni, da so se tega spomnili oziroma, da se je tega spomnil njihov Bog, drugi pa da hočejo isto jebeno igračo tudi oni, ker so prepričani, da jim pripada ista igrača kot vsem ostalim – ker je Bog dal igrače za vse.

Oboji pa postanejo težki pedofilisti, ko pripeljejo v igro še otroke in seveda njihove pravice, ki bi jih vsi nadvse radi ščitili.

Skratka takole od strani vidim v celi zadevi predvsem veliko infantilnosti, nekakšnih otrok, ki so si zamislili, da hočejo isto igračo, kot so jo videli pri drugih otrocih. Da ti nehajo težit, jim pač daš svoje. Čeprav ni nobenega argumenta za to, da bi to bila nekakšna pravica. Je bolj pravica do tega, da si preprosto izmisliš nekakšno pravico do nečesa – mene načeloma to ne moti, dokler ni v igri moja svoboda – in tu je vseeno moja kritika Svetliča, ki se je zakavsal na mestu, kjer je nehal govoriti o enakopravnosti in začel kritizirati svobodo na račun družbene enakosti. Enakopravnost ja, enakost pa ne.

“kot enakopraven državljan ima vsak istospolno usmerjeni vso enako pravico do poroke in jo je vedno imel. Dejstvo je, da tu sploh ne gre za enake pravice, temveč za nove pravice. Torej je to pozitivna diskriminacija.”

daj, malo resnosti. to ni enakopravnost; kot bi temnopoltim pravil, da imajo pravico do poroke – če le partner ni svetlopolt. Kaj jim ni pasalo?

taka premisa je skregana s temeljno logiko enakopravnosti, ki stoji in pade na tem, da ljudi ne ločiš glede na famozne osebne okoliščine. Ko greš čez to, je vsaka debata o enakopravnosti nesmiselna.

prav tako ti resno svetujem, da malo pa le preučiš termin “pozitivne diskriminacije”, ker vse to pa le ni. težko jo boš našel v prizadevanjih za popolnoma, do zadnje pike enake pravice.

Tole z osebnimi okoliščinami je pa tak pravniški bulšit, ki lahko deluje v vse smeri. Tudi, če bi bila moja famozna osebna okoliščina, da sem alkoholik, se moram usesti za volan trezen. Enakopravnost pomeni tudi to, da ne moreš biti bolj enakopraven od ostalih in se ti zadeva tako vrne skozi katolibansko moralo, ki bo rekla, da pač tako ne gre: “Tudi, če si lezbika se lahko poročiš z moškim pri župniku šele, ko opraviš pripravo na sveti zakon.”
Menda je človek v življenju najmanj trikrat sojen: ko se rodi, ko se poroči in ko umrje…

res ti svetujem, da vzameš v roke nek resen tekst na temo enakopravnosti in osebnih okoliščin, ker – treba je reči – prideluješ neumnosti.

A če nekdo ubije svojega očeta in mater, potem mora sodišče zaradi enakopravnosti pri sodbi upoštevati tudi osebno okoliščino, da je obtoženi sirota?

Rok Svetlič se je seveda oglasil v nuji, da zaščiti svoj pridobljeni kapital – kulturni kapital, svoj “meščanski” razredni status. Če bo hegemonijo seksizma podrla in nadomestila hegemonija “ne-binarnosti spola”, hegemonija “biseksualnosti”, potem se razni svetliči ne bodo mogli več prezentirati kot dobrodelni, “do gayev strpni liberalci”, pač pa bodo izpadli to, kar so v resnici: heteroseksualna mafija, katere poslednja, neizgovorljiva skrivnost je, da so sami homoseksualni.

A vendar bi bilo napak misliti, da je argument uradnega gay “aktivizma” zelo drugačen od Svetličevega argumenta: uradni gay aktivizem pravi točno to kar Svetlič: “kaj pa izgubite vi heteroseksualci, če še dva gaya lahko poročita – nič ne izgubite” – tj. sporočajo, da bo vse ostalo enako, hetero in gay “rasa” ostajata ločeni, le gay rasa bo pripuščena k (nekaterim) pravicam, ki jih imajo tudi heteroseksualni. Uradni gay aktivizem pravzaprav sporoča: Ne gre nam za ukinitev sužnjelastniškega režima, le sužnjem naj bo dovoljeno, da strpno živijo skupaj s sužnjelastniki.
To, da “heteroseksualni” nič ne izgubijo je seveda “koristna” laž:
1.heteroseksualni še kako izgubijo status, prestiž in moč, če so nenadoma izenačeni z “izmečki”, najnižjo kasto
2.če sužnji še naprej “strpno” koeksistirajo s sužnjelastniki, potem se s pomočjo človekovih pravic ne ukinja sužnjelastniškega režima, ampak se ga cementira. Človekove pravice omogočajo le nepolitičen, antipolitičen vstop v družbo izključenim kategorijam ljudi, ne omogočajo pa politične emancipacije teh skupin.

Če je prva laž še koristna pri emancipaciji homoseksualnosti, pa druga ruši in zanika samo bistvo emancipacije. Danes so človekove pravice zaveznik gayev, toda kje so bili zagovorniki človekovih pravic pred desetletji, ko je bilo res nevarno – takrat niso opozarajali na “nevzdržnost” kršitev pravic, to si je mogoče privoščiti šele danes, ko gay gibanje že ima moč. Pred desetletji bi gay človekove pravice izgledale takole: vsak ima pravico do zdravja, zato je tudi človeku, ki je homoseksualen treba omogočiti psihiatrično zdravljenje, ga zapreti, dokler ne ozdravi. Prav tako ima vsak kriminalec pravico do poboljšanja v poboljševalnem zavodu, zato imajo tudi homoseksualci pravico do poboljšanja v zaporu. Tako kot je danes samoumevno, da so gay pravice človekove pravice, tako je bilo takrat samoumevno, da niso. Dejansko se je le čakalo, kdaj se bo človeštvo s pomočjo plinskih celic dokončno znebilo madeža, ki se mu reče homoseksualnost. A celo družbeni stroški plinskih celic niso bili potrebni, saj so izolirani “homoseksualci” sami delali samomore, na svoje stroške.

Nietzsche pravi, da za vsak boj velja, da se sprva prezentira, kot da hoče zgolj enake pravice kot jih uživa hegemonska večina, šele kasneje, ko dobi moč, si upa priznati, da mu gre za posebne pravice, za moč. Nietzschejevo stališče, da so pravice vedno lahko le “posebne” pravice, se nam danes, ko smo že stoletja na diametralno nasprotni poziciji univerzalnih človekovih pravic zdi “reakcionarno” – toda to je prehiter sklep. Prej gre za dve plati istega kovanca, in obe sta slepi za resnico nasprotnega brega.

Tako je tudi feminizem imel prvo fazo z zahtevo po enakosti, sledila pa je faza, kjer se je ugotovilo, da enakost ni dovolj, da potrebuješ tudi moč, tj. “posebne” pravice, moč, da zaščitiš svojo “posebnost”. A ta moč ni mišljena kot koeksistenca v heterosekstičnemu režimu, pač pa kot rušenje heterosekstičnega režima.

Toda feministični boj je šel še dalje od Nietzschejevih dveh faz boja.
Stališče o neesencialnosti ženske, dekonstrukciji spola in dekonstrukciji binarnosti spola je prisotno že v zgodnejših fazah, a postane glavno za tretjo fazo feminizma.
Če feminizem dekonstruira binarnost spola, potem mora trčiti ob travmo spolne razlike, in s tem trči ob problem homoseksualnosti – ne kot zunanji problem gayev, temveč kot najbolj notranji problem feminizma.
Kar poenostavljeno pomeni: feministke, ki homoseksualnosti ne obravnajo kot centralno os boja, tiste feministke v resnici niso feministke, pač pa zastopnice seksizma, ki hočejo zgolj zamenjati oblastne položaje z moškimi. Niso del rešitve, ampak del problema.
Izgovarjanje, da je “dekonstruiranje”spola preradikalno, da ne govori v imenu vseh žensk je standarden, večen ugovor proti pravemu feminizmu: emancipatorno gibanje nujno cilja na univerzalnost svoji zahtev, vse drugo je le koeksistenca sužnjev in sužnjelastnikov. Resnične feministike so bile za vladajočo družbo vedno dojete kot peščica, ki brez mandata in pooblastila govori v imenu vseh žensk, peščica, ki nekaj vsiljuje večini.
Emancipacija homoseksualnosti in feminizem nimata zgolj nekega delnega skupnega preseka dveh množic, zavezništvo iz interesa, temveč imata skupno samo jedro problema in sta v tem smislu ena in ista stvar, dva “opisa” iste stvari. To jedro se je morda “pokazalo šele sedaj”, toda bilo je (“neodkrito”) bistvo ves čas, ni ga začel forsirati šele “radikalni dekonstruktivistični” feminizem, “peščica, ki nima pravice govoriti v imenu vseh” – ampak je šele ta “radikalni” feminizem prišel do “končne” resnice, šele ta ima zares prav, edini prav.

Deleuze pravi, da bo emancipacija žensk, črncev končana šele, ko bodo vsi postali ženska, črnec. To ne pomeni kirurških operacij na telesu, pač pa padec meje, vsak bo moral vzeti nase tisto drugost, tujost, brezpravnost. Enako velja za gaye, emacipacija bo končana, ko bodo vsi postali gayi – ne bodo postali gayi “zgolj politično”, ampak bodo gayi “zares”, zato ker so tudi “zaresni” gayi gayi zgolj politično, nesubstancialno, vsa “substanca” je zgolj v tem, da se ne cenzurira, zanika “homoerotičnih” predstav, vzgibov, da se biseksualne želje ne kodira ojdipsko. Če se “politično gayevstvo” vzame zares, se ga ponotranji, če se obdela cenzorski nadjaz tako, da ne cenzurira več, če se sooči s travmo spolne razlike, potem se libidinalnih vzgibov in užitka ne zanika več, ne tlači več, ne projicira več v “pedre”, potem se užitku dovoli, da se pojavi kot užitek, da se v seksualnih fantazijah pojavijo tudi vizualne predstave – potem ni med “političnim gayem” in “zaresnim gayem” nobene razlike več.

@aha

zelo dobro. potencial queer gibanja seveda presega prizadevanja “let me in”, je lahko precej bolj družbeno subverzivna praksa in – kar je moj pomislek, ki pa ne negira legitimnosti samih zahtev po enakopravnosti, ki smo jim priča danes – da se bo skozi dosego pravic, kot je poroka, ta potencial izgubil, da se bo sistem dominacije v vladajoči razred vključil samo novo skupino, ki je pač ni več mogoče puščati “pred vrati”. žrtve dominacije pa so tako vladajoči kot tisti, ki sem jim vlada.

ena najbolj “norih” izkušenj boja, ki poteka trenutno, je, da moramo modelkam tipa Barbara Kastelec dokazovati, da smo “normalni”, da nekaj “si zaslužimo”, da smo… kaj pa vem… da sodimo v njen ideal monogamnih in trajnih zvez… in vsi smo se – po naravi stvari same – zapletli v te mehanizme.

@aha, lep prikaz teh transformacij zadeve, ki pravi kolikor moči, toliko pravic.

@Jure Mesarič, če greš sesuvat svet Barbare Kastelec, ne moreš drugega pričakovat.

“Deleuze pravi, da bo emancipacija žensk, črncev končana šele, ko bodo vsi postali ženska, črnec. To ne pomeni kirurških operacij na telesu, pač pa padec meje, vsak bo moral vzeti nase tisto drugost, tujost, brezpravnost.”

Samo, ali ni po drugi strani bolj res, da je emancipacija zaključena takrat, ko črnec postane črnec, ženska ženska, gay gay? Če ne drugega, je najbrž utopično čakati trenutek, ko po podrejeni subjekt prepričal hegemoničnega, da naj postane on. Glavni problem podrejenosti je umeščenost nekih subjektov v diskurz, ki ga obvladujejo drugi subjekti. Umeščenost je mogoče prešibka beseda, saj ne gre zgolj za nek dodatek, mrežo, v katero bi se telo ujelo, ampak gre v pravem pomenu za kontrukcijo telesa. Biti črnec v Afriki je bilo nekaj drugega kot v Ameriki. To je drugo telo, s drugimi zakoni gibanja, drugimi linijami bega. Telesa se ne srečujejo in borijo v nekem praznem prostoru, nedolžni zemljici, temveč na teritorijih. Teritoriji pa so diskurzivni, prepredeni z zakoni, ki telesa ne samo usmerjajo, temveč tudi prečijo in kontruirajo. Ali ni nek pravi trenutek osvoboditve, ko se agonija na nek način ustavi, ko se mehanizem hegemonije poruši, takrat, ko si črno telo samo reče nigger? Črnec se ne osvobodi s vrnitvijo h Afriškim koreninam, k izvirni biti, niti s brisanjem meje črno/belo ali s prepričanjem belca, da postane črn, temveč ko se “uleže” na svoje mesto, ko se udobno namesti na svojo pozicijo v aktualnem diskurzu (četudi je ta slaba). Večino praks osvobajanja blokira ravno ta izčpajoča simetrija med domnevno pravo bitjo in družbenim označevalcem v aktualnem diskurzu. Ker pa je ta diskurz mesto boja, je ta označevalec edino realno telo osvobojujočega subjekta, njegov edini “rovokopač” za brlog. S tega vidika je feminizem izredno komičen in nesprejemljiv za večino žensk, kadar hoče biti več, kot zgolj predpriprava in korektura ideološkega polja.

[...] Gre za vprašanje ali je istospolna zakonska zveza istovetna (identična – taka, da se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje od drugih; ista, enaka, =) kot tradicionalna: tukaj je odgovor seveda jasen, da ni in niti ne more biti (mama+otrok ≠ mama+mama+otrok ≠ ata+ata+otrok ≠ ata+mama+otrok ≠ ata+otrok, čeprav lahko tudi vsemu temu zgoraj naštetemu skupaj rečemo ena sama velika srečna “mnogopartnerska družina”), lahko pa je enakopravna – torej taka, da zanjo veljajo vsi isti zakoni na enak način kot za tradicionalno. Zato gre Svetličev kompromis, ki to naj ne bi bil, v smeri, da se področje istospolne ZZ uredi v ločenem členu, s čemer imajo istospolne ZZ vse iste pravice, kot tradicionalne. Vendar pa se nekaterim vseeno to zdi nesprejemljivo. [...]

@AlfaRomeo

Absolutno sem proti esencializmu, -to je bilo vendar razvidno, nikjer ni govora o biti ženske ali gaya, in ravno zato, ker ni biti, to pomeni da ni meje, in če ni meje, potem so gay in ženska vsi.
Govoril sem o emancipacij homoseksulnosti – o brezosebni, brezsubjektni lastnosti celotne družbe, ne pa lastnosti posameznikov-gayev. Če so na koncu emancipacije vsi gayi, potem na koncu gay končno ne postane gay, pač pa se nasprotno: ukine. Tako kot ko zmagajo sužnji nad sužnjelastništvom – na koncu suženj končno ne postane suženj, ampak se suženj ukine. To je edina prava rešitev, vse ostalo je fašizem. Foucault zase nikoli ni rekel, da je gay v smislu samostalinika, simbolnega mesta.
V zgodovinskih obdobjih, ko je bila homoseksualnost dovoljena, se je homoseksualnost množično prakticirala, niso pa obstajali homoseksualci v smislu samostalnika, v obdobjih, ko je bila homoseksualnost prepovedana, pa ni bila prakticirana, obstajali pa so homoseksualci – izobčeni izmečki, v katere se je projiciralo homoseksualnost, nepriznano resnico celotne družbe.
Napačno bi bilo tudi “vsi bodo gayi” razumeti, kot da se bo tabu-prepoved homoseksualnosti prekoračevala koletivno v smislu, če vsi skupaj hkrati prekoračimo prepoved, potem nihče ne more izstopati, da bi nanj prilepili vso družbeno krivdo. To ravno počne fašizem, ko bande kolektivno, z odobritvijo gospodarja, prekršijo gospodarjevo prepoved – posilijo kakega gaya ipd. Svoboda pomeni ravno upor proti gospodarju, uboj praočeta, obdelavo travme spolne razlike. Nekaj takega se je po mojem že zgodilo v Sloveniji v 80ih, ko so bili bojda vsi biseksualni, v 90ih, ko so se začeli progromi nad gayi, pa nihče ni pisnil v protest – kar lahko pomeni le, da je bila ta prekoračitev prepovedi homoseksualnosti fašistična, brez soočenja s travmo, brez politične obdelave travme spolne razlike.

Če je očitek “kje se bo to končalo, ta zahteva po univerzalnosti vsake partikularne družbene skupine – enkrat se mora končati, izključeni mora sprejeti svoje ‘substancialno’ mesto v družbi (če ne… – kaj če ne? Če ne se bo družba morala soočiti z grozo, tabujem, travmo spolne razlike!!!) ” – če je ta očitek mišljen v smislu:

“ne moremo v neskončnost dovoliti novim in novim iz civilizacije izključenim kategorijam ljudi, da zahtevajo zase univerzalnost in jo vsilijo zahodni civilizacij, morda je to dobro, kadar je izključena skupina avantgardna, a možne so tudi izključene skupine, ki se še rodile niso, ki bodo zunaj kulture in brez kulture, barbarske, in ko bodo te skupine zahtevale univerzalni status zase, bodo zahodno kulturo za stoletja potegnila nazaj, navzdol”, potem lahko rečem, da razumem ugovor, a mislim da je napačen.
Res lahko v zgodovini vidimo, da barbari premagajo višjo civilizacijo, si jo podredijo, jo potegnejo navzdol in potem traja stoletja, da višja kultura premagancev vendarle prodre med zavojevalce. Ko po stoletjih zavojevalci končno dosežejo nivo, kakršen je bil pred zavojevalci, se pojavijo novi barbari, ki premagajo to višjo kulturo -in cikel se ponovi.
Kaj je nauk? Da mora višja civilzacija poraziti barbare, preden oni porazijo njih – torej je bil kolonializem povsem upravičen?
Ugovora sta dva:
1. homoseksualnost ni le še ena nova “kategorija” ki naj bo sprejeta v družbo, ampak je tabu homoseksualnosti tu že od začetka človeštva, že od začetka predstavlja mejo družbe in neko laž: ojdip je laž, ki z menjavo žensk med klani, kar naj bi bila prva družbena vez, prikrije, da je dejanska družbena vez homosocialnost med moškimi, da je poslednji tabu to, da so “heteroseskualni” moški med sabo homoseksualno povezani. Da je gospodarjeva/despotova želja, ki tvori družbeno polje, homoseksualna.
2. vsaka nova skupina je “brezzgodovinska”, je nič – in ravno zato, ker nima nikakršne zgodovine, je njena dolžnost, da ima najdaljšo zgodovino: od začetkov človeštva. Če to naredi, če svojo brezzgodovinskost naveže na sam začetek človeštva, potem je avantgardna, če tega ne naredi, če se zadovolji s kompromisom, svojim deležem v družbi, svojo kratko zgodovino, če se uleže na svoje pripravljeno simbolno mesto, potem je to revolucija, ki je zastala, izrodi se v najhujši fašizem, ni avantgarda, ampak reakcionarno gibanje. Reakcionarna je ravno zato, ker je bila premalo revolucionarna, ker se je ustavila.

Ta zahteva po univerzalnosti je možna le znotraj “partikularne” zahodne civilizacije. Žižek pravi, da je paradoksno kritika evrocentirizma možna le znotraj evrocentrizma, pravi da je kljub vrnitvi suženjstva v novem veku dediščina Evrope, evropske zahteve po univerzalnosti neprecenljiva. Proletarci so brezzgodovinski, so “partikularen” pojav novega veka, odrezani iz družbene mreže, so nič – in ravno zato, ker so nič, morajo iti do konca, zahtevati svojo univerzalnost – “bili smo nič, bodimo vse” poje Internacionala!

Novoveška vrnitev suženjstva je rodila rasizem in črnca – iztrgala ga je iz domače simbolne mreže v Afriki – in Malclom X je s tem X-om pravilno pokazal na to iztrganost, edino pravilno je sklepal, da je treba vztrajati do konca pri tej “brezzgodovinskosti”, neumeščenosti v simbolno mrežo, da poti nazaj ni več, povratek “v idilično Afriko” ni več mogoč – treba je iti do temelja Zahoda (ali ni ta X, ta breztememeljnost ravno definicija subjekta nasploh!) – naredil pa je napako, ko se je prehitro ustavil, pri religiji(ki je antipod politke), pri islamu – ko ni videl, da je ta univerzalnost mogoča le znotraj dediščine Zahoda(razumljivo, da se mu je Zahod zaradi sužejnstva zameril).
Zgodovina zatiranih in preganjanih, sužnjev, gayev, modrih žensk je izbrisana, ne obstaja -je X, je luknja v spominu Zahoda – in v tem je podobna temu, čemur Lyotard pravi “Realno”, “Stvar” – ne da se je simbolizirati, vsakič ko se jo zapiše, to že ni več to – in Židje so ljudstvo, ki je to Stvar vzelo nase, paradoksalno je zapisalo nezapisljivo Stvar, zapisalo je, da se te stvari ne da zapisati. Ta nezmožnost zapisa “židovske” stvari je enaka nezmožnosti zapisa X za kasnejše rodove, X se ne prenaša iz roda v rod, vsak se ga mora naučiti “sam”, iz nič, ko trči ob X mora iti do konca, ker poti nazaj ni več, njegova dolžnost je, da gre do konca – ravno ker je brez zgodovine, mora iti do začetekov zgodovine, s tem ta “partikularna zgodovina kontingentne izključene družbene skupine” postane univerzalna, paradoksno: edina prava zgodovina je tista iz gledišča brezzgodovinskega X.

Glede prisotnosti homoseksualnosti pri vseh ljudeh, se ne bi spuščal v dokazovanja, saj homofobi, ki napadajo homoseskualnost sami zase dobro vedo, kaj skrivaj počnejo. Skoraj večji “problem” so heteroseksualni, ki imajo “vse pošlihtano” – res, taki ljudje niso sovražni do gayev – a mislim, da je pri njih le prikrito to, kar je pri homofobih očitno, dokler travma spolne razlike ni politično “premagana”, toliko časa deluje dalje, potiho. Ta travma je tisti praoče, despot, katerega želja gre “od despota v srca podložnikov”, kot Deleuze definira državo. Te moči, te sile določajo, determinirajo željo, determinirajo družbeno polje in determinirajo človekovo zavest in nezavedno – če bi bili “heteroseksualni” res proti seksizmu in politično za gaye, bi se tem silam determinacije uprli, lahko bi si rekli, “jaz teh želja in libidinalnih občutkov sicer nimam, bom se pa uprl tem silam, ki družbeno kodirajo željo in zavest na seksitičen ojdipski način” – toda, če bi se res uprl tem silam, ki kodirajo družbeno in našo zavest, bi tudi njihova želja nehala biti kodirana “heteroseksualno”, postali bi gayi tudi libidinalno, ne “le politično”.

Žižek je omenil pomebno korekturo demokracije: demokracija ne sme temeljiti na človeku, ne celostnem, “integralnem” subjektu, pač pa na družbenem izmečku – tj. travme realnega celi subjekt ne sme projicirati navzven v izobčenca – pedra, proletarca, izmečka, pač pa mora to travmo vzeti nase, vzdržati ta razcep, to necelost subjekta.

Katero simbolno mesto naj torej zasede gay – mislim da je odgovor: univerzalno mesto državljana. Mislim da ni sluča,j da sta se v antični grčiji demokracija in homoseksualnost pojavili skupaj: demokracija se je uprla despotu, pokazala je, da je skrivnost despotove moči to, da je despot homoseksualen – in zato v grški demokraciji homoseksualnost ni bila več prepovedana, rezervirana le za despota.

Dejansko bi se dalo zgodovino problema homoseksualnosti strniti v problematizacijo nekdaj obrobnih praks ter njihovo kristalizacijo v mesto znotraj simbolne strukture. Substancializacija glagola v samostalnik, kjer univerzializacija in partikularizacija potekata vzporedno na dveh nivojih v obrnjenih smereh – partikularna praksa z vidika subjekta postane univerzalni označevalec vseh njegovih praks, vzporedno s partikularizacijo univerzalne želje in njeno projekcijo v marginalno skupino prej označenih subjektov. Npr coming-out, ki se ga opredeljuje kot nek korak iz “omare” na “cesto”, pri čemer se mi zdi, da se pozabi, da cesta ni nek odprt, nedefiniran in svoboden prostor, ampak metafora za strukturiran teritorij per excelence. To akcijo lahko tako razumemo tudi kot zasedanje neke vnaprej pripravljene simbolne pozicije, ki zgolj svobodno ponovi prej omenjeno izključevalno gesto – nek peder, namesto da bi v svoji izključenosti vztrajal na poziciji x, privzame identiteto in usodo gay-a z vsemi njenimi predhodnimi determinacijami. Pa stvar ni tako preprosta, alternativa je zgolj navidezna. Predvsem zato, ker bitje ne obvlada govorice, ki se je udeležuje, ta govorica pa razporeja mesta.

X ne more postati označevalec, zato ne more biti posredovan prostorsko in časovno, že znotraj ene osebe, kaj šele med generacijami. Badiou je zavračanje sleherne identifikacije navezal na prakso militantne ljubezni do Drugosti, ki je v funkciji žrtvovanja predikatov Jaza nesubstancionalni čistosti Subjekta. To bi se dalo razumeti tudi kot konstanto postajanje drugega od sebe. X je možen samo kot delovanje, nenehno preseganje in žrtvovanje, ne pa kot eksistenca. Dejavna krščanska ljubezen. X ni nekaj, kar bi bilo pred označevalcem, ampak “sežgan” označevalec. Tudi Malcom se je moral najprej lepo obleči, se umestiti na primerno mesto znotraj govorice, postati vsaj malo diskurzivno “bel”, da je od tega sploh kaj ostalo, ko je naredil “križ” čez vse…

Strukturalistična pravljica o ženski, kot objektu menjave v diskurzu moških subjektov, je najboljši prikaz hegemonije. Tu je ženska tako ponižana, da izgubi status subjekta. V diskurzu, ki se ga udeležuje in kjer je definirana, je reducirana na objekt. Če predpostavimo, da je ta diskurz totalen, da ne obstaja onkraj nobena govorica med ženskami, potem bi bila popolnoma nema. To je skrajna situacija, npr v primeru delovnih živali. Če to fiktivno bitje spregovori, potem spregovori v govorici, ki je popolnoma kodirana s željo drugega. Preden lahko torej postane X, mora najprej preiti iz tišine = 0, v “nekaj”, ki predstavlja mesto, ki ga to telo zavzame v govorici drugega. Prakse osvobajanja so večplastne in so prej povezane s korekturami kodiranja razporeditve mest, s konstrukcijo “telesa” in s strategijo linij bega, kot s preprosto “močjo”. Zato so npr slumi, kljub neskončni zalogi človeškega faktorja politično kastrirani, saj so definirani zgolj skozi diskurze velemest, na katerih robovih se nahajajo. Onkraj njihove govorice nimajo teles.

Ko tako marginalno telo torej spregovori v diskurzu večine, je takoj razklano, saj v vsakem jeziku vztraja nekakšen “univerzalni subjekt”, do katerega bitje premeri razdaljo in se s tem umesti v hirarhiziran teritorij diskurza. Ta univerzalni subjekt implicira kodiranost, ki razporeja mesta. Mogoče je pa to Malcomov X in je bila njegova operacija prej povzdignjenje na dostojanstvo Ameriškega belega diskurza, trenutek iniciacije črnega, kot pa žrtvovanje simbolnega mesta?

Despot vztraja v vsaki besedi hlapca, saj se njegovo telo razdeli na bipolarno zasnovo univerzalnega subjekta nekega jezika in mesta, ki ga zavzame skladno s silnicami diskurzivnega teritorija. Tako orisana struktura realnosti nakazuje možne načine “osvobajanja” subjektov. Všeč mi je Deleuzova teza, da je vsaka govorica, vsak podpis, vsak zapis v dnevnik, vsaka poezija, vsak komentar na kakem obskurnem blogu itd politično dejanje – tudi če noben ne prebere. Človek, družba, narod si v diskurzu skoplje svoj brlog (“Univerzalno mesto državljana” se sliši nekam pusto).

koliko solate samo zato, ker sofist svetlič neopaženo postavi podmeno, da zakonska zveza ne more biti predmet lex generalis. slovenski zakon namreč ne spreminja definicije zakonske zveze – ta je v sodobnih demokracijah tako ali tako med bolj prosvetljenimi nadrasno in nadspolno vprašanje. svetlič je pač predmoderen.

@AlfaRomeo

Se pač ne strinjava v temeljnih stvareh:
1.aha: emancipacija gayev bo končana, ko bodo vsi postali gayi in se bo gay ukinil, družba bo biseksualno kodirana, androgina

1.AR: emancipacija bo končana, ko bo gay dobil mesto v diskurzu, ko bo gay končno gay, ko bo suženj končno sebi lahko rekel suženj – ker prej še niti suženj ni bil, saj je bil zunaj diskurza

2.aha: homoseksualnost je ena od temeljnih Drugosti, prepovedan tabu, hkrati pa so vsi ljudje “biseksualni”, torej je homoseksualnost univerzalna. Potem sta le dve možnosti: ali izključiti iz zavesti ta travmatični tabu, homoseksualnost potlačiti – in kompulzivno početi točno to, kar se zanika, da obstaja, ali pa ozavestiti to travmo: ta, ki prepoveduje dostop do “užitka” je praoče, a ne gre se le za libido, gre za temeljno strukturacijo družbe, ki jo določa praoče, in ta družba je “homosocialna”, ker se ne sme ozavestiti, da to pomeni, da je v resnici homoseksualna. Kdor izreče to resnico, ta ruši praočeta in tega se žrtvuje praočetu.

2.AR: homoseksualnost so nekdaj obrobne prakse ter njihova kristalizacija v mesto znotraj simbolne strukture

Stvar je simpl – tisti trenutek, ko smo dovolili institut posvojitve (kakršnekoli že), ga moramo omogočiti vsem, ki jim potencialno ta možnost gre po ustavi. Torej – vsem odraslim ljudem, ki izpolnjujejo temeljne bivanjske, pravne itd. pogoje (materialne, zdravstvene, nekaznovanost), v okviru ustavnih pravic in načela enakosti vseh nas pred Ustavo ali Bogom, seveda.

Spolna usmerjenost ali celo spol sám dandanes – v legalističnem smislu – ne pomeni nič več kot denimo to, ali si bom jaz zjutraj oblekel kavbojke, ali pa navlekel krilo (razen, če krilo navlečem iz razloga, ker sem dokazano opravilno nesposoben in imam kakšno resnejšo diagnozo, katera je lahko izključitveni faktor v primeru, da bi se želel poročiti s kakšnim moškim in potem z njim skupaj posvojiti). V tem primeru lahko načelno rečem “Ich bin auch ein Homosexueller”, pa to ne sme vplivati na prav noben legalističen aspekt mojega življenja.

Crnkovič mi je sicer zanimiv iz tega ali onega vidika, ampak ko si ravno omenjal Murkota, lahko dodam le, da bi potemtakem tudi Crnkovič lahko nastopal v reklami za turistično agencijo (trenutno se rola ena precej arogantno zastavljena, v kateri Murko prijavi ‘Jaz potujem s Sončkom, ti pa ne’).

Za tolk dnarja tokle, od mene ni pričakovati kakšnega daljšega traktata.

Če me bo kdo rabil, ve, kje se me najde, da oddrdram kakšno lekcijo.

mah, meni “dol visi” za crnega, ko naklada o ipadu, ko pa se loti tem, ki si pa vendarle zaslužijo resno obravnavo, pa je kombinacija neznanja in neodgovornega ravnanja zame povsem neprebavljiva. ko zmešaš to dvoje, je hudič.

Crnkovič je nekoč imel po celi Ljubljani reklame na katerih je pisalo: “Raje pišem, kot mislim.” In če me spomin ne vara, je bil na njih tudi njegov podpis…

Predvsem prvi odstavek je hilaričen in ne potrebuje dodatnega komentarja.

http://crnkovic.blog.siol.net/2008/03/10/pravo-in-pravicnost/

aha, samo za info, magnifico je mogoče peder, jaz pa ne. se pa strinjam s tabo, da bo do emancipacije prišlo, ko bodo geji z roko v roki šli po čopovi. to se ne bo zgodilo čez noč, ker so za vsako emancipacijo potrebna jajca in se je na žalost ne da uveljaviti z dekretom, ne glede na to, koliko otrok bodo geji posvojili.

@Aha

1: Gay že ima mesta v diskurzih, to je celo vsa njegova bit.”Suženj” ima v tem oziru dvojni pomen. Je a) mesto v diskurzu ali ime subjekta, pa tudi b) način odnosa tega subjekta do diskurza. Tako ta označevalec nima enotnih učinkov in tudi cilj emancipacije črncev ni v preprosti ponovitvi izključevalne geste (ko se črno telo samo pokliče nigger, ko si suženj sam reče suženj), ampak v osvojitvi teritorija jezika večine. Tako razumljena emancipacija bi bila ukinitev asimetrične razklanosti udeleženca diskurza, ki ga marginalizira. Ves ta cirkus samo zato, ker se mi zdi pač bistveno, da emancipacija črncev poteka v “angleščini” in to brez afriških podnapisov, na pa npr na njivi (njiva kot metafora za manj strukturiran teritorij).

2. Problematizacijo prakse in utrditev v simbolno mesto sem razumel v foucaultovskem smislu in navezano na tvojo duhovito pripombo o preobrazbi glagola v samostalnik, ko nek univerzalen način spolnega odnosa v antiki postane problematičen, se točkovno zgosti v izločenih subjektih in jih, kot nekdaj partikularna praksa celote praks neke osebe (za premožnejše mlade Rimljane naj bi bilo zaželjeno, da imajo pred poroko spolne odnose z moškimi) univerzalno determinira v hegemoničnem označevalcu (npr Homoseksualec).

Večina odnosov med moškimi se generira iz potlačene homoseksualnosti (npr Žižkove teze o izključeni homoseksualnosti v vojski, ki se simptomatično vrača v obliki vicov). Zanimiva se mi zdi tudi teza, da je menjava žensk samo nekakšna komunikacija homoseksualne želje. To je lahko razumljeno realno, kot “stik” semenske tekočine preko izmenjane deklice (klišejska fantazma o trojčku, kjer je ženska posrednik med dvema moškima), ali pa v simbolni obliki, ko je menjava žensk kodirana poezija homoseksualne želje med moškimi subjekti.

Ne zdi se mi pa logično, da se prepoved homoseksualnosti vzame za temeljno travmo. Legenda o tako ali drugače potentnem “praočetu” je vedno namreč služila zgolj kot prikrivanje travme in odlaganje kastracije. Praoče nam sicer res preprečuje dostop do spolnih objektov, vendar je bolj bistveno in prvotno, da nam, kot gospodar govorice, omogoči, da se spolni objekti sploh pojavijo. Ti so možni samo kot neceli, cenzurirani, odsotni – kot označevaleci. Temeljna travma je prikrita brez-temeljnost. Lacan: “Videli smo orangutane, o očetu pra-horde pa niti sledu…”

1: “emancipacija gayev bo končana, ko bodo vsi postali gayi in se bo gay ukinil”

To je res popolna linija bega. Menim, da bi bila Fouacultu povšeči, še več, dovolil si bom izraziti hipotezico. In sicer, da je bil njegov model razvoja homoseksualnosti v zahodni kulturi bolj konstrukcija opisane linije bega, zrcaljene na časovni osi okrog aktualnega trenutka, kot pa dejanski zgodovinski splet okoliščin. Ali bolje, selekcija in strukturiranje dejstev v zgodbo, ki preko ideje nekega izgubljenega raja univerzalne biseksualnosti, razreši problematično situacijo subjekta homoseksualnih praks, ki se ne prepozna v označevalcu homoseksualec.

To bi bil vzorčni primer tega, čemur sem višje rekel “kopanje brloga” ali prekodiranje aktualnega nabora označevalcev v okviru zgodovinske raziskave. S ponovno najdbo ali konstrukcijo mesta “zdrav moški”, ki ne izključuje izvajanja homoseksualnosti, si je postlal nekakšno posteljo, na katero se je lahko ulegel.

@AlfaRomeo
Stvari so lahko neskončno zapletene, če hočemo, če nam tako ustreza, lahko pa so tudi neskončno enostavne – če to hočemo. Tudi s teorijo se lahko do onemoglosti dela meglo takrat, kadar bi nam jasna “kmečka” govorica lahko škodila. Tako groteskno delanje megle smo lahko opazovali pri slovenskih Lakajih(Lacan) in sploh ne dvomim, nikoli nisem dvomil v to, da se bo isto zgodilo z Deleuzovo teorijo.

Vse to, kar si o determinirani umeščenosti subjekta v simbolni red povedal v deleuzovski terminologiji, vse to je že veliko pred Deleuzom bolje, lepše, jasneje povedal feminizem.
Feminizem je jasno pokazal, da je “radikalno homoseksualno stališče” edino pravo.

Če kaj sledi iz Deleuzovega prikaza prisilnega ojdipskega nadkodiranja želje, potem sledi to, da je “temeljna”, “prvotna” želja, ki preči družbeno polje, (“tudi”)homoseksualna, tista želja, ki jo Deleuze skuša rešiti iz krempljev ojdipskega-heteroseksualnega nadkodiranja.
Lahko rečemo, da je “čista želja” onkraj spola (ne pa tudi onkraj spolnosti, želja je vedno seksualna želja) – a če je onkraj spola, potem je “biseksualna”, androgina, tj. “tudi” homoseksualna. Enako velja za željo filozofa, ko se je vrnil v votilino, da jim pove, da gledajo zgolj sence, tj. da ženske, o katerih fantazirajo v resnici niso ženske, ampak androgini, so ga skušali ubiti – tj. ker se je uprl Praočetu, so ga skušal ubiti, so bratje – agensi praočeta – skušali ubiti filozofa. A filozofu je uspelo, ubil je praočeta do konca, zato je njegova želja onkraj spola, biseksualna. Zato bi se spodobilo, da bi se javno razglašalo, da je filozofska želja “onkraj spola” – da je torej “tudi” do konca homoseksualna – to bi se moralo javno razglašati, ne pa da je to javna tajna.
Prvotna “čista” želja je onkraj spola, “biseksualna”, a ker je razrešen le “Ojdip”, ker je praoče ubit le glede prepovedi heteroseksualnosti, je heteroseksualni erotizem lahko kodiran nemimetično, “svobodno”, homoseksualna želja pa ni “osvobojena”, zanjo Praoče ni ubit, ta želja se ne zadovoljuje z erotizmom, pač pa z mimetizmom erotizma, z uboji objekta želje. S tem seveda ne mislim želje gayev, pač pa družbeno željo, željo “normalnih”, ki homoseksualnost mora preganjati. Ni tretje možnosti: ali se homoseksualnost preganja(izključitev)-spoštuje praočeta, ali pa se praočeta ubije, in se homoseksualni želji sledi. Ne gre za dve želji, hetero in homoseskaulno, pač pa za en androgini biseksualni želeči stroj.

Jaz sem v klasični politični terminologiji lepo povedal, da suženj(gay) postane svoboden šele, ko sužnjelastinštvo pade(pade seksizem in binarnost spola) – in takrat se suženj ukine.
Ti si to jasno sporočilo takoj prenesel na drug nivo in ga tako relativiziral in uničil. A ta globji nivo, kjer smo vsi sužnji praočeta je napačno apliciran.
Nietzsche pravi, da je ženska bolj barbarska od moških kadar sovraži, ali da dve ženski ne moreta biti prijateljici(ker ni kulturne mreže, ki bi ju branila pred nasiljem, ko se bosta skregali med sabo) – s tem je hotel reči, da jim manjka kulture, civilizacije, upetosti v mreže civilizacije, ki naj preprečijo besnenje praočeta – a res je nasprotno, ženska/gay ni manj vpeta v simbolizacijo kot moški sužnji, ampak veliko bolj -in ravno zato bolj besni, bolj je suženj praočeta, bolj je agens praočeta, zato bolj besni. Ni torej res, da gay/ženska še niti suženj ni kot vsi ostali, ampak je bolj suženj kot vsi ostali.
A ta vpetost žensk/gayev ne poteka v simbolnem, ampak v samem realnem, tudi v realnem poteka simbolizacija, prva simbolizacija, ta ki je bila šele podlaga, ki je šele omogočila kasnejšo simbolno simbolizacijo. Prva simbolizacija je bila teror vpisovanja znaka v kožo kaznjenca, o kateri govori Kafka, je bila dolga surova dresura pračloveka, o kateri govori Nietzsche. Tu je pravo mesto Praočeta. Jezik, “igra označevalcev in razlik” se ni razvil kot igra besed, simbolov, ampak kot igra terorja, medsebojnega terorizirajna in vpisovanja v meso. Šele ko je to vpisovajne postalo bolj fino, se je lahko osamosvojilo v simbolno sfero. V tem smislu je praoče res omogočil jezik – a na strašen način.

Glede opic, Freud je rekel, da predpostavlja, da imajo tudi živali, pri katerih se dolgo skrbi za mladiče, zaradi te odvisnost od staršev že razvit nadjaz. Ojdipa se je tolmačilo kot prehod iz “nature v kulturo”, iz praopice v pračloveka, opice naj Ojdipa torej ne bi imele. Pravilneje bi namesto o Ojdipu bilo treba govoriti o Praočetu, na to korekturo se je Freud spomnil šele na smrtni postelji, a bilo je prepozno.
Glede opic jaz mislim, da celo imajo Ojidipa oz. Praočeta, le da imajo nerazrešenega(razrešeni praoče je ravno uboj praočeta oz. ker je to nemogoče, njegova uklenitev v verige): praoče, ki ga nikjer ni, v nezavednem prepoveduje mladim šimpanzom dostop do samic, zato se bande mladih šimpanzov odpravijo do sosednjega klana, kjer poiščejo najbolj nemočno samico – ponavadi je z mladičem – in jo skupinsko ubijejo. Zakaj je ne posilijo, če so željni seksa? Zato ker nimajo “razrešenega” kompleksa praočeta, ker jim praoče v podzavesti seks prepoveduje in uboj je nadomestna, mimetična zadovoljitev prepovedane želje, način kako se kljub prepovedi, v sklaldu s prepovedjo, na praočetu ljub način zadovolji to željo, pokonzumira objekt želje: ker tako kot v je v erotizmu višek konzumacije uničenje objekta, tako je tudi v oblasti-moči-lastnini višek oblasti nad lastnino, konzumiranja lastnine, uničenje lastnine.
Ravno ti uboji spolnega objekta so način, kako se manifestira “nerazrešeni” praoče, namesto erotičnega konzumirajna objekta, se prepovedani objekt konzumira z uničenjem, žrtvovanjem Praočetu. In tako kot nerazrešeni “praočetov kompeks” prepoveduje seks z žensko, tako prepoveduje tudi seks z moškim – in tako je tudi skupinski uboj pedra(in po možnosti pred tem še skupinsko posilstvo) način nerazrešenega erotizma, mimetične želje, ki se zadovolji na praočetu ljub način: z umorom. Praoče prepoveduje seks in “zapoveduje” ritualni umor objekta.

Lej jih, emancipatorje, gobec sukat namesto brez skrbi fukat :) Emancipacija je veliko bolj konkretna stvar kot slinjenje ob miselnih izrodkih francozarjev

@aha

Najprej mi očitaš mešanje megle, potem pa postrežeš s dve strani dolgo zgodbo o prigodah praočeta. Če misliš, da je to “jasna kmečka govorica”, ti predlagam, da jo preizkusiš na kakem takem subjektu.

Mit o Praočetu je mit o izvoru družbe in je v funkciji premestitve odsotnega temelja strukture v neko zabrisano prazgodovino njenega izvora. Freudova izpeljava tega mita v navezavi na Ojdipa je, če ne drugega, vsaj čudaška. Če se ne motim, oriše približno tak mehanizem: slavna pra-horda bratov, ki jih je pra-oče prikrajševal za vse (?) ženske, se združi in ga ubije. Potem čutijo blazen občutek krivde, pra-oče vstane od mrtvih kot nadjaz, se nato spet pozunanji kot zakon in to predstavlja rojstvo družbe… Druga taka pogruntavščina je mit o Ojdipu, ki ima podobno strukturo in je prav tako v funkciji utemeljevanja, le da v manjšem merilu in se nanaša na strukturo družinske celice. Pomembno je vedeti, da je mit o Praočetu, ki ga napiše kasneje, v funkciji utemeljevanja mita o Ojdipu. To drsenje in umikanje temelja nam pokaže, za kaj v resnici gre – očetom je v naravi, da padajo kot domine, podlegajo metamorfozam (npr fraktalnim spremembam merila, ko razpadejo na tisoč očetov, ki spet razpadejo…), zapadajo v nenadne filiacije, neskončne nosečnosti in podobne grozljive stvari.

Te podobe so veliko bolj “travmatične” kot podoba o Praočetu, ki je strašljiv ravno toliko, da lahko 1) utemelji kastracijo in 2) ohranja iluzijo, da je dejansko bilo kdaj kaj za kastrirat. Ve se, kako je s tem:
kastrator = katalizator. Sprašujem se, kaj bi sploh ostalo od homoseksualne želje, če bi v resnici padli “jezovi”…

Če pa pogledaš, kako je s tem pri človeškem mladiču – dojencu, ki šele vstopa v diskurz, je to tako, da poteka učenje označevalcev vzporedno s nekakšnim “zaklinjanjem” subjekta, ki se premo-sorazmerno z nabranim znanjem prižiga v njegovih očeh. Subjekt govorice se dobesedno rodi med besedami “ex nihilo”. Ta pojavna in nesubstancialna pozicija ga bo preganjala celo življenje – omislil si bo “nezavedno”, pizdaril, da ga so ga ociganili za bit, da mu je neki stari Uživač pred 10000 leti “vžigal označevalce na golo telo” itd

@AlfaRomeo

Začelo se je s traktati dokazovanja, da je teza “emancipacije gayev bo konec, ko bodo vsi postali gay in bo gay ukinjen” povsem nemogoča pozicija, da to po Deleuzu ne gre in ne gre in ne gre – pozabilo pa se je, da je to o končani emancipaciji kot univerzalizaciji in ukinitvi ravno Deleuzova teza.

Očitalo se je , da pozabljam, da je subjekt vpet v simbolni red – kot da se feminizem ne bi že desetletja ukvarjal samo s tem.

Foucaultu se je očitalo, da je naivno verjel v antični homoseksualni raj, kot da ne bi ravno on med prvimi kritiziral to predstavo, ko je opisoval kako nesvobodno, kako strogo je bilo določeno kaj se sme in kaj ne. Zanimivo pa je, kako se samo pri homoseksualnosti zatrjuje, da je iskanje navdiha v antiki zmotno – zanimivo, iskanje navdiha v antiki glede filozofije, umetnosti, politične ureditve in politične teorije pa ni zmoten vir navdiha – to velja samo za homoseksualnost, samo gayi so tako naivni, da mislijo da je bila antika v mnogočem vrh človeštva, do danes nepresežen.

Strukturalistična metoda odmislitve vsebine in upoštevanje zgolj forme, označevalca, zna biti v omejenem obsegu koristna, na dolgi rok pa je seveda kontraproduktivna in nemogoča. Bistvo politke so nasprotne pozicije, ki vse zase zahtevajo univerzalnost, hegemonijo, torej je boj neizogiben, strukturalistično izpraznjenje vsebin in upoštevanje zgolj forme, formalno izenačenje vsega na “igro označevalcev” pomeni ravno konec politke. Politika pomeni ravno vrednostno opredeljevanje do vsebine bojev. Če je vse označevalec, potem je vsako upiranje zaman, nobena politika, nobena revolucija ne bo prinesla spremembe celega sveta – ker bo dejansko ves čas vse isto, spet bomo imeli le označevalce. Mislim, da praksa kaže ravno obratno, slike sveta se stalno spreminjajo, stalno imamo obrate, revolucije, politični boj za hegemonijo je mogoč.
V smislu varovanja hegemonije heteroseksizma tudi razumem tvojo apologijo nezmožnosti hegemonije(resnična oblast pač zase pravi, da sploh ni oblast), tvoj nasvet, da naj se gayi udobno umestijo v izkopanem brlogu in si posteljejo z označevalcem in se nanj udobno uležejo, naj nehajo že s temi zahtevami po univerzalnosti. Ta nasvet je povsem v skladu s tvojo maksimo, da bo suženj svoboden – ne takrat, ko bo sesul sužnjelastniško hegemonsko oblast, ampak takrat, ko si bo končno priznal, da je suženj in bo samemu sebi rekel suženj. Verjetno tudi misliš, da tvoja pozicija sploh ni reakcionarna, ampak je šele zares revolucionarna, ker da šele ta zares omogoča “revolucijo”.
Veseli me, da napredno človeštvo v političnih bojih ni upoštevalo te pozicije.

Črnski sužnji niso sesuli hegemonske oblasti, ampak so jo prekodirali. Tudi niso dosegli univerzalnosti, saj se ameriški belec danes ne definira kot odklon črnca, niti ni “vse suženj”.

Tvoja zahteva po univerzalnosti homoseksualcev pa, tako se mi zdi, omahuje med tremi stopnjami :

1. Vsi smo homoseksualci, homoseksualnost je univerzalna, najglobja nepriznana skrivnost družbe in praočeta, njena hegemonija je od nekdaj že virtualna, prvotna travma pa je blokada njene aktualizacije

2. vsi smo androgini, prvotna travma je blokada dostopa do spolnih objektov nasploh, s tem, da je praoče bil ubit ali vklenjen na področju heteroseksualne izbire, ne pa tudi na področju homoseksualne izbire, hegemonija homoseksualnosti bi ponovno sanirala androgino kodiranje in družbo povrnila v stanje “biseksualnega želečega stroja”,

3. homoseksualci so partikularna družbena skupina, ki ima tako kot druge skupine pravico do političnega boja in sanj o univerzalni hegemoniji.

Teza

“emancipacije gayev bo konec, ko bodo vsi postali gay in bo gay ukinjen”

se mi zdi povsem zanimiva in sprejemljiva (s manjšim pridržkom do teoretske in mitološke utemeljitve) v okviru 2. stopnje radikalizacije.

Amen.

Aleluja

Kaj naj rečem, saj pravim, da so stvari neskončno zapletene, a politika zahteva jasna gesla.

Napačna diagnoza, za politično in siceršnjo emancipacijo so potrebna jajca, za lacanovsko gobezdanje in frojdistično napihovanje pa je dovolj dolg-čas in curak v roki. Kam spadata vidva, je menda jasno …

Po moje se emancipacija nekako ne more vezati na kakršnekoli cele skupine temveč bolj na posameznike, ki se osvobajajo iz norm. Načeloma pa zahteve po večji emancipaciji niso nujno utemeljene na zahtevah po enakopravnosti. Če pogledamo zahtevo po poroki, deluje prej kontra emancipacijsko, saj pristaja na bistvene tradiconalistične simbole kot je poroka ali “normalna” družina. Vsaj nekoliko paradoksno, če ne kar shzofreno, je, da se kot del neke emancipacije šteje pravica do nečesa tako predmodernega, kot je poroka.
Emancipacija mora namreč že po defoltu prehitevati norme, ne pa jim slediti, še manj pa se jim podrejati.

Zato se mi zdi, da nekakšna formula “vsi smo geji”, ne more delovati – vsaj ne tako dobro kot formula “vsi smo biseksualci” ali formula “vsi smo ljudje”. Iskanje skupnih točk, je precej bolj produktivno kot posiljevanje razlik na vse – tudi v simbolnem smislu.

@Marko

Zanimivo da omenjaš samozadovoljevanje, saj je to politično subverzivno dejanje par excellence. Prvotna “prepoved”, ki požene družbeno menjavo pravzaprav ni prepoved homosekusalnosti niti prepoved incesta, temveč prepoved oziroma nemoč neke produktivne mastrubacije. Tragika spolnega bitja je v tem, da si ne more “samo narediti otroka”, biti neskončno, ampak mora iti poiskati partnerja, kar pa seveda ni v interesu bitja kot takega in zato predstavlja konflikt znotraj celote njegovih teženj, ki bi bila v nasprotnem primeru lahko harmonična.

Tu tiči pravzaprav tisti stari Nesramnež, ki nam prepoveduje ultimativen homosekualen odnos, ki v tem pomenu res predstavlja univerzalno tendenco. Prepoved samooploditve, prepoved, da bi človek “sam sebi zlezel za hrbet in si naredil otroka” je prva izmed travm in zadnja fantazma, saj je še vedno v mitološki funkciji utemeljevanja brez-temeljnosti. Tudi ta fiktivna kastracija zgolj odlaga in prekriva pravo kastracijo, ki je v tem, da ni nobene kastracije, ker ni nobene transcedentne pozicije, s katere bi kakšen pradedek lahko obrezal kakšnega luleka. Labirint imanence je totalen – temeljna groza in če je kje kakšno ljudstvo prihodnosti, potem je to ljudstvo, ki bo to grozo vzelo nase.

Ste slišali, vsi vi “biseksualni” na forumu, Gospodar gayev Marko pravi, da ne smete drkati in pisati, on pa lahko. Prav tako pravi, da morate takoj oditi marširat po Čopovi z roko v roki, njemu pa ni treba. On bo ob pogledu na to povorko orgazmiral, vi pa boste morali skandirati: “Marko sploh ni peder, samo tako vesel je, da nas vidi”.

pravim samo, da je pot do emancipacije skozi drgnjenje psihoanalitičnih spisov doma na toplem (s curakom v roki ali v zadnjiku, to niti ni tako pomembno) mnogo manj plodovita kot konkretna akcija v javnosti. jamrati, kako nadut sem, ker to predlagam, je brezplodno – ne pravim namreč, da je pot do emancipacije lahka, zato tudi menim, da so zanjo potrebna večja jajca. In ne, meni res ni treba marširati z roko v roki po Čopovi, but I can always lend a helping hand …

“Sploh ni peder, samo uslugo nam dela”

Če bi bilo takšnih, kot sem jaz, več, potem pot do emancipacije ne bi bila tako težka. Tvoj sarkazem je zato slabo merjen.

“neseksualen dobrotnik”

Povsem se strinjam se s Crnkovičevim izvajanjem (v prvem primeru). Fizični napad na osebo je enako kaznivo dejanje ne glede na povod takšnega dejanja. V tvojem blogu nisem zasledil argumentacije, zakaj meniš drugače, zgolj poceni diskvalifikacijo. Glede drugega vprašanja pa upam, da se zavedaš, da gre za lažno analogijo.

“Fizični napad na osebo je enako kaznivo dejanje ne glede na povod takšnega dejanja. V tvojem blogu nisem zasledil argumentacije, zakaj meniš drugače, zgolj poceni diskvalifikacijo”

motiv, ljubi bog! če nekoga fentaš, ker a) gre za nesrečo b) mu želiš ukrasti denarnico c) ker je recimo temnopolt boš ne glede na končni isti rezultat – oseba je na drugi strani – dobil precej drugačno kazen. Samo v enem primeru spodbujaš nestrpnost in sovraštvo proti določeni družbeni skupini, kar pa predstavlja napad na demokratično družbo. Porkaduš, že wikipedia ti logiko, ki stoji za t.i. hate crimes, ki niso noben slovenski izum, vsaj za silo pojasni!

Stvar je kljub pravniški kompleksnosti tako simpl, da bi lahko bilo in moralo biti jasno tudi MC-ju. Žal pa mu pri človekovih pravicah ni spodrsnilo prvič, ampak je do teme pristopil na gostilniški, skrajno neodgovorni ravni že n-tič. Zato tako oster odziv.

“Glede drugega vprašanja pa upam, da se zavedaš, da gre za lažno analogijo.”

kar boš nedvomno pojasnil, kajne?