Not gone

Ta teden je DD malo miroval. Zgodi se tudi najboljšim. Občasno je pač dobro pogledati stran od politike, sicer vam lahko ob Tankovem nakladanju o mati partiji (in to leta 2008!) odnese pokrovko. Lesena pamet, ni pomoči.

Sicer pa se – razen imenovanju Gasparija za podpredsednika vlade-ki-je-še-ni – ni zgodilo nič posebnega. Vem, SD bo verjetno zmagovalka naslednjih volitev, a oprostite mi, če se še vedno ne zmorem prepričati, da je to najboljši izid za Slovenijo. OK, boljši od sedanje koalicije je zagotovo, toda koliko boljši? Malo? Občutno? Neprimerljivo? Ne vem. Pri Borutu še vedno ne vem, kaj bo, ko bo, če bo na oblasti, potegnil iz vreče. Možno je vse, od mencingerjancev do mladoekonomistov. Kar za nekoga, ki tole piše tudi zaradi tega, da doda svoj mikroskopski prispevek k potopu mladoekonomistov, seveda zagatno. Predstavljajte si: izberete manjšega hudiča, potem pa se vam po volitvah iz vladnih prostorov prismeje Jože P. Damijan? An excercise in futility, vam rečem.

Skratka, premiki so a ne povedo dosti. Vaje v slogu, betoniranje položajev za bitko, ki šele pride. Ne boj, mesarsko klanje.

Klanje, ki se bo očitno uprizarjalo pred ozadjem inflacije. Za koalicijo je to na ravni naravne nesreče. V kolikor do volitev vsaj ne nakažejo trenda obrzdanja inflacije, je škoda denarja za plakate, pudra za televizijske nastope in bencina za strankarske avtobuse. V časih, ko inflacijske pritiske začutijo tudi bolje stoječi predstavniki srednjega sloja, je v demokracijah zabave konec; volivci bodo gluhi in slepi preprosto poskusili drugo možnost. Avtomatsko.

Priznam, nimam nobenega občutka za vsakdanje stvari. Ne vem, koliko stane kilogram kruha, ne vem po čem je mleko, zobna pasta, voda, … Lahko “uživam” v relativnem luksuzu, da pri stvareh, ki so pač nujne, ne rabim računati in gledati v denarnico. Vzamem s police, dam v voziček in plačam na blagajni.

Pri meni se problem inflacije pokaže šele na blagajni. 100 evrov. OK, ne sliši se dosti. Pa preračunam in se zavem, da še pred časom tisti voziček zagotovo ni bil 24.000 SIT, moja plača pa je ista, do centa. Kaj se mora dogajati tistim, ki morajo shajati s 400, 500 evri? Leporečje o proračunskem presežku, tajkunih, zvezdi Evrope… tu ne pomaga dosti. Minister Kahel pa kupuje… pravijo, da gre pač za nujne obveznosti, ki jih ne gre preložiti. Verjamem… kot moja položnica za plin, a ne?