“Normalnost” Gašperja Blažiča

No, zdaj vem, zakaj imam vseskozi probleme z “normalnostjo” – če je normalnost Blažič, jaz s tem itak nočem imeti nič, še manj z deljenjem ljudi na “normalne” in “nenormalne”.

V slovenskem družbenem, kulturnem in političnem prostoru tolerancizem uporablja značilen novolevičarski diskurz: zavzemanje za pravico majhnih, drugačnih, tistih, ki so na obrobju družbe. Torej homoseksualcev (pardon, istospolno usmerjenih oseb), Romov, »izbrisanih«, priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik (ki jih celo Goran Vojnović imenuje za »čefurje«, podobno kot že pred mnogimi leti glasbenik Roberto Magnifico). Skratka, do teh ljudi naj bi bila preostala večina družbe strpna. S tem seveda ni nič narobe. Vendar se tolerancizem pri tem ne ustavi, ampak gre še dlje, saj tovrstne marginalne skupine skuša narediti za nekakšen »mainstream«. Torej, da si pravzaprav frajer, če si npr. homoseksualec, in bi moral biti celo na nek način privilegiran. Tu pa se zgodba o strpnosti konča, saj se večinski del družbe na takšen diskurz odzove negativno. Torej je naša družba večinoma nestrpna! In tudi avtor tega članka je nestrpen, ker se s tem ne strinja (morda bi si moral zatisniti oči in ušesa ter se delati, kot da ni nič). In to je glavna točka nesporazuma »ideologije strpnosti«. Omenjena ideologija torej ni strpna, pač pa nestrpna do »normalnih« ljudi, ki včasih povedo tudi kakšno kritično mnenje, saj jih skuša že vnaprej diskvalificirati kot »nestrpne«, torej nenormalne in celo nevarne. Gašper Blažič