No reality, please, we are bloggers!

| 18. September 2006 | | Jure

Pišuka, pogledam, in vidim, da sem danes naklepal šest objav na tem blogu. Prištejmo še dve objavi, ki sta delo soavtorja sophomore, in pristanemo na osmih. Za nedeljo, ki jo večina preživi pred televizorji ali s kakšnim drugim sproščujočim opravilom, več kot dovolj. Na mestu je torej, da poskušam osmisliti tokratno poplavo objav in bloganje na splošno.

Strinjam se s trditvijo, da je pisanje bloga na nek način laskanje lastnemu egu in domišljavosti. Domišljavosti, da si sposoben napisati nekaj, kar bi zanimalo druge, kar je potrebno vedeti, kar še ni obče znano in premleto. Nujno potrebno je mišljenje, da imaš kaj povedati, čeprav te n-ljudi v komentarjih sesuje, da bluziš, da mlatiš prazno slamo ali da nimaš pojma. Trda koža priporočljiva, nujna.

Sam se tolažim s mislijo, da mi naravnost obsesivno sledenje novicam, uporaba n RSS-virov in spremljanje medijev daje tisto podlago, na kateri lahko gradim dodano vrednost. A vseeno se občasno zalotim ob premišljevanju, ali ne bi bilo bolje čas, ki ga namenim blogu, porabiti kako drugače. Še vedno nisem prišel do kraja igre Half Life 2: Episode One, na policah se nemarno nabira prah, mogoče bi veljalo napisati še kak dodaten stavek v magistrski nalogi… Življenje ni neomejeno in čas je preveč dragocen, da bi ga zapravili kar tako.

Nekateri so navdušeni nad pojavom blogov in verjamejo, da predstavljajo prihodnost v kateri prej pasivni konzumenti vsebin postanejo aktivni kreatorji. Ne vem, morda. Nisem prepričan, da se bodo blogi na daljši rok obdržali oziroma da bodo resneje preoblikovali medijsko sceno. Tisti, ki bodo res uspešni, se bodo slej ko prej preoblikovali v resna, profesionalna medijska podjetja in za sabo pustili idealizem blogerske skupnosti.

A po drugi strani blogi predstavljajo logično nadaljevanje razvoja informacijske družbe; skupnost blogerjev iz svojih naslonjačev komentira in (so)oblikuje svet, živeč v popolnoma virtualnem svetu, brez stika z “realnostjo”, zgolj preko medijsko generiranih vsebin. Lahko ste analitik za Bližnji Vzhod, a vaša noga ne bo nikoli stopila na tla Palestine, Izraela, Libanona, Iraka… Ste kot dobro utečen stroj za analizo, predelavo in kombiniranje medijskih sporočil.

No reality, please, we are bloggers!

V kolikor se je Hemingway podal v Španijo in vzel v roke puško, da bi lahko poročal o španski državljanski vojni, v kolikor svetovne tiskovne agencije pošiljajo dopisnike na krizna žarišča, bloggerjem to ni več potrebno. Sto naročnin na RSS-vire zadostuje, hvala.

Torej, zakaj? Dokončnega odgovora še ne vem. Morda zato, ker me politično dogajanje resnično, nepopravljivo in neozdravljivo zanima, ker nikoli nisem pristal na tisto, da je politika kurba, s katero se pošteni ljudje ne smejo ukvarjati. Čeprav imam kar nekaj področij zanimanja, ki so vidna tudi na tem blogu, politika ostaja stalnica. Smešno, če pomislim, da sem na študiju politologije pristal po čistem naključju: dajmo se prijaviti na tisti študij, kamor je najtežje priti. Čisti egotrip. V kolikor bi v srednji šoli pridelal manj točk, bi danes verjetno snemal nov slovenski film, ki bi ga videlo neverjetnih 1599 gledalcev. (huh, če tako gledam, je ta blog ueber uspešen).

Kakorkoli že, prijetno branje tudi v prihodnje, čeprav še vedno ne vem, kje postaviti vejice (obkroževanje odgovorov a,b,c… je naredilo svoje) in če sploh ima vse skupaj sploh kak smisel.