Neznosna domišljavost neoliberalcev

Te dni smo lahko v koordinirani akciji opazovali cvetober slovenske neoliberalne srenje, Igorja Mastena in JP Damijana, ki sta se namenila nasprotnikom neoliberalnih reform povedati nekaj bridkih resnic.

Reforme so sedaj hočeš-nočeš na dnevnem redu, sta gromko oznanila, kriza je tukaj in tudi levičarjem ne preostane nič drugega, kot da se posujejo s pepelom, ponižno sprejmejo neoliberalne nasvete in začnejo reformirati.

Ob tem neoliberalna glasnogovornika, ki se sicer grejeta v udobni varnosti državno dotiranih fakultetnih kabinetov, ne moreta skriti zadovoljstva nad tem, da je kriza končno prišla v deželo.

Zato sem v teh mračnih časih krize pravzaprav zelo optimističen. Če je bila potrebna zato, da več ljudi uvidi potrebo po strukturnih reformah, potem bo lahko dolgoročno prinesla več dobrega kot slabega. Vir.

Kot priden Friedmanov učenec Masten dobro pozna mnenje papeža neoliberalizma, da je reforme najlažje izvesti v kriznih razmerah. Ampak zgornji citat je zavajajoč. Ljudje ne sprejmejo radikalnih reform zato, ker bi se naenkrat zavedli njihove nujnosti, ampak zato, ker so njihove misli drugje.

Kako si predstavlja reforme Masten, je lepo povedal pred časom, ko je dejal, kako lepo bi se prilegla recesija in zlomila hrbtenico, t.j. pogajalsko moč, sindikatom.

Uvedba neoliberalnih reform ni stvar intelektualnega uvida, ampak preproste spremembe razmerij moči v družbi, ki jo prinese kriza.

Trkanje po prsih obeh neoliberalcev, češ da bodo sedaj Slovenci pač morali spoznati, kako prav sta imela, ob tem izpade malodane čudno. O kakšnih neoliberalnih reformah sploh govorita in na čem temelji njuno trobentanje o slavnem prihodu reformističnega duha v deželo?

Je mar vlada za spopad s krizo napovedala privatizacijo zdravstvenega sistema? Radikalno reformo pokojnin? Uvedbo enotne davčne stopnje? Močno krčenje javne porabe? Vse to so ukrepi, ki so v času Janševe vlade neslavno pogoreli (skupaj z ekonomskim magom Mrkaićem, ki je razočaran spokal kovčke v ZDA, in JP Damijanom, ki je ministrstvo zamenjal za Barcolano). Prav nobenega indica ni, da bi premier Pahor razmišljal o tem, da bi oživil neoliberalno agendo mladoekonomistov.

800 milijonov vreden paket ukrepov, ki sta jih sprejeli Janševa in Pahorjeva vlada vsebuje odpravo davka na izplačane plače, znižanje akontacij in samega davka na dobiček, subvencioniranje krajšega delovnega časa in dokapitalizacijo SID banke.

Gre za tipično proticiklično fiskalno politiko. So to “reforme”, ki razveseljujejo domače neoliberalce? Le zakaj? Sašo Polanec bi rad podjetjem olajšal odpuščanje, JP Damijan bi rad skrčil javno porabo. Nič od tega se ne bo zgodilo, in prav ta ukrepa bi se dalo uvrstiti v originalni reformni paket, ki je bil poteptan v plundro na sindikalnih demonstracijah leta 2005.

Ostane torej znižanje davkov, ki ga, kot je znano, neoliberalci fetišizirajo. Če držimo Mastena in Damijana za besedo, bi ta znižala davke že pred krizo. V času rekordne gospodarske rasti bi prilila olja na ogenj, še malce povečala proračunski primanjkljaj, tako da bi Slovenija v krizo vstopila s še manj manevrskega prostora za protikrizne ukrepe. Genialno, ni kaj.

In še nekaj, Masten pravi, da na levi gospodarsko rast fetišiziramo prav tako kot na neoliberalni strani. Ima prav. Gospodarska rast je izjemno pomembna za razvoj družbe. Ampak na levi ne fetišiziramo trga kot edinega razsodnika o tem, kako se dobički od rasti razporedijo, ampak trg pojmujemo zgolj kot enega izmed mehanizmov za urejanje odnosov med različnimi interesi v družbi.