Drugi dom
Neznanska lahkost hubrisa ekonomistov
| 13. april 2008 | Svet | kronist
Oni dan sem se vprašal, na kakšni intelektualni dieti hujša lokalni krožek mladoekonomistov / liberalnih mislecev / libertarnih klovnov in njihovih jeznoritih, neumornih grupijev, da se nekateri med njimi samoljubno podpisujejo z “MM, SK, RP, … (ad nauseam) je ekonomist”, kakor da bi bil to znak posedovanja neke globlje, edine zveličavne resnice, ki jo odkrivajo bralcem. Skoraj prepričan sem, da omenjeni visoko cenijo Tima Hartforda, avtorja plehkega ekonomizma za butalce, imenovanega The Undercover Economist in naduto domišljavega presežka, neskromno poimenovanega The Logic of Life. Prvo sem bral, drugi sem se po tej izkušnji odpovedal. Sedaj je na voljo članek, ki dobro upovedi moje pomisleke ob takšnih knjigah, čeprav bi se sam izrazil bolj ostro.
Why does this matter? Because economists are the only social scientists with a seat at the policy table, and they need to be careful with their recommendations. Compared to the physical sciences, social sciences are woefully limited in the depth and certainty of their findings. Human beings are difficult and costly to study; research rests on relatively few data points gleaned in particular circumstances. Generalizations should be made with great care and humility. Yet Harford frequently and annoyingly asserts that economists enjoy superior powers of perception: “It takes an economist to realize that . . . ” “The economist’s way of thinking suggests suggests a deeper answer . . . ”. Similarly, he claims that, “Tournament theory has stood the test of time and has been supported by many subsequent pieces of empirical research.” A friend who knows the literature disagrees, supplying citations.
It all reminds me of a recent argument over free trade, in which Harvard economist Dani Rodrik chided colleague Greg Mankiw, saying: “I want to take issue with the general philosophy behind Greg’s argument, which is that a less than full (and possibly misleading) story in support of your argument is OK as long as it helps disarm your opponents. . . . I am not sure I like this stance very much. For one thing, it goes against the grain of what I think is the most important job of economists in public debate—to educate and not simply to be an advocate. Second, it is bound to backfire, and ultimately undercut the credibility of economists.”
Likewise, Harford has done a disservice to his book, and ultimately to his profession, by misusing evidence in the interest of telling a tidier—albeit more colorful—story.
(Še brez glasov)
Loading ...
In dodana vrednost tega prispevka brez citata, ki zavzema več kot pol prispevka, je nič. Gre za trabunjanje ad personam. Ter ad nauseam, of course.
Vsakdo, ki napiše, da je metalurg, ekonomist, lesar, itd, želi bralcu predvsem sporočiti, da ni FDVjevec. Kar že ima samo po sebi določeno sporočilno vrednost :)
P: nisem ekonomist.
http://www.auroraadvisors.com/articles/LogicOfLifeReview.pdf
To je link na članek, ki je dostopen tudi odzgoraj.
Tudi prispevek ni namenjen temu, da bi dodajal kakršnokoli vrednost, ampak samo kaže na neko mnenje o primitivizmu ekonomskega redukcionizma. To se bolj ali manj sklada z mojim, hkrati pa je relevantno tudi za debate v Sloveniji, kjer se k besedi kot domnevno neprizivna inštanca prijavljajo tisti, ki ta primitivizem furajo with a vengeance.
Kronist, dobro si ga poklopil. Spomnil bi saso samo, da na FDVju vedri in oblači kar nekaj ekonomistov, ki skupaj z JPDjem in kolegi izdajajo knjige o tujih neposrednih investicijah, prosti trgovini etc. Feni FDI Svetličič, Rojec, Jaklič so ekonomisti s FDVja. Tako da tisti “XY je ekonomist” nima pretirane sporočilne vrednosti, še vedno se lahko prikrade poleg kak FDVjevec.
Tudi MOJ prispevek ni namenjen temu, da bi dodajal kakršnokoli vrednost, ampak samo kaže na neko mnenje o primitivizmu FDVjevskega redukcionizma o ekonomistih. To se bolj ali manj sklada z mojim, hkrati pa je relevantno tudi za debate v Sloveniji, kjer se k besedi kot domnevno neprizivna inštanca prijavljajo tisti, ki ta primitivizem furajo with a vengeance.
Tule imaš ogledalo za lastna stališča.
Drugič, v osnovnem prispevku si podtaknil tezo, da se omenjeni ekonomisti v prispevkih podpišejo zaradi appeal to authority. Za to tezo nisi podal nobenega dokaza in tudi nisi upošteval, da je lahko sklicevanje na poklic odraz uredniške politike.
Tretjič, v osnovnem prispevku se obregneš ob ljudi z argumentom ad personam, saj se ne spuščaš v analizo pravilnosti ali napačnosti stališč ekonomistov, ampak v to, kako se podpisujejo. Upam, da se strinjava, da je prvo bolj pomembno kot drugo.
1. FDVjevski redukcionizem o ekonomistih ni ogledalo mojih lastnih stališč. Sem namreč ekonomist. To, čemur praviš FDVjevski redukcionizem, velja za, citiram “krožek mladoekonomistov / liberalnih mislecev / libertarnih klovnov in njihovih jeznoritih, neumornih grupijev.” Po moje spadaš sem noter tudi ti.
2. Seveda se ne spuščam v analizo trditev zgoraj omenjenih, ampak zgolj podajam mnenje o delu Tima Hartforda, ki po mojem mnenju podobno kot lokalci operira s posploševanji, podtikanji in sklicevanjem na razne krivulje, da bi dokazal, kako človek deluje zgolj kot homo oeconomicus.
1. Nikakor ne podajaš mnenje ZGOLJ o delu Tima Hartforda, kajti namen tvojega prispevka je bil na seljački način očrniti določeno skupino posameznikov, katerim piše ob imenu in priimku še ekonomist.
2. Sam ne spadam v nobeno od tvojih ad hoc skupaj sklepanih skupin s skupnim imenovalcem libertarni+nešto. Je pa res, da tudi ne sodim v komsomolske FDV krožke “Socialna pravičnost za vsako ceno” ali “Rog in Metelkova, brez računov in z mnogo prometa, naša sta osveta”, itd. Za razliko od tebe, ne bom natolceval, da spadaš sem noter tudi ti.
3. Z inverznim prikazom FDVjevskega redukcionizma o ekonomistih sem hotel poudariti, da je tvoja osnovna teza bullshit. Get over it.
Moja osnovna teza je, da v javnem diskurzu v Sloveniji t.i. ekonomsko gledišče predstavljajo posamezniki, ki jim je podobno kot Hartfordu mogoče očitati primitivni ekonomski redukcionizem, t.j. ozkogledo in nereflektirano apliciranje šablon ekonomske teorije na kulturno, politično etc. življenje. Pri čemer velja, da če realnost ne pade ravno v kalup kakšnega neoklasičnega modela, toliko slabše za realnost.
Na hitro iz spomina. V kategorijo kozlarij spadajo JPDjevo modrovanje o nekonkurenčnem ravnanju Zaresa pri prevzemanju LDSovih kadrov, Mastenovo bluzenje o tem, kako naj sindikati plačujejo nadomestilo za brezposelnost, Mrkaićevo “analizo” medijev, etc.