Drugi dom
Neumnost ne pozna meja: Sarkozy posnema Busha
| 17. September 2007 | | shotokan
Spomnimo se staroste evropske politike, nekdanjega francoskega predsednika Jacquesa Chiraca, ki se je z eksplozivno mešanico francoske arogance, lucidnega oportunizma in skoraj nenadkriljivega vpogleda v stanje stvari uprl ameriški napadalni vojni v Iraku, hkrati pa poniglavim zunanjim ministrom novih članic EU, med njimi Slovenije, svetoval, naj v zadevah geopolitike držijo jezik za zobmi. Prav lepo je bilo nato videti razjarjene ameriške rednecke, ki so hiteli v odtočne kanale zlivati galone francoskega vina, ter poklapanega Dimitrija Rupla, ki smo ga tako vsi spregledali kot lahko upogljivega kimavca washingtonskim neokonservativcem.
Nicolas Sarkozy, ki je na valu slabo zakritega desničarskega populizma (predvsem proti mladim muslimanskim priseljencem druge in tretje generacije), pomladi prijadral v Elizejsko palačo, nam podobnih užitkov verjetno ne bo privoščil. Zunanjega ministra Bernarda Kouchnerja si je Sarkozy verjetno izbral zato, ker ta nima dlake na jeziku, znan pa je tudi po svojem bojevitem pravičništvu. Tega človeku, ki ga obdaja moralna aura ustanovitelja humanitarne organizacije Zdravniki brez meja, ni mogoče zameriti, vprašati pa se je treba, ali takšnemu humanitarnemu skrajnežu pritiče mesto zunanjega ministra. Pa poglejmo:
“Moramo se pripraviti na najhujše in najhujše je vojna,” je dejal Kouchner. Po njegovih besedah bi se morala pogajanja z Iranom nadaljevati “čisto do konca”, kljub temu pa bo iransko jedrsko orožje predstavljalo “pravo nevarnost za cel svet”. “Poskušamo pripraviti načrte, kar je naloga načelnikov generalštabov in ki niso za jutri,” je dejal Kouchner, pri čemer je poudaril, da je napad na Iran še daleč, je pa po njegovem “normalno, da načrtujemo”. Vir.
Veliki humanitarec Kouchner torej zagovarja vojno. Ampak kakšno vojno! Gre morda za osvoboditev trpečih Irancev izpod avtoritarne teokracije? Ne. Gre morda za reševanje stotisočih otrok, ki trpijo lakoto? Ne. Gre preprosto zato, da se Iranu prepreči izdelava jedrskega orožja, ki bi za Teheran predstavljalo edino verodostojno obrambo pred agresivnima jedrskima silama, ki mu strežeta po življenju: ZDA in Izraelom. Obžalovanja vredno je tudi dejstvo, da Kouchner ni zmožen predvideti, kam lahko takšna retorična eskalacija pripelje, še posebej v luči iraške katastrofe.
Sarkozy Kouchnerjevih izjav očitno ne obžaluje, iz česar je razvidno, kam bo Francija plula v mednarodnih odnosih - bližje ZDA in naproti prosluli zunanji politiki ameriškega predsednika Georga Busha. Svet je s prihodom madžarskega Francoza Sarkozyja v Elizej izgubil pomemben kontrapunkt agresivnemu ameriškemu urejanju sveta po podobi konservativnih think-tankov.
Vendar pa Sarkozy Busha oponaša tudi pri vodenju neodgovorne proračunske in davčne politike. Davke je seveda treba znižati, to je sedaj v modi. S proračunskim primanjkljajem se bo Sarkozy seveda ubadal kasneje, prav malo pa ga briga, kakšne posledice bi lahko imelo to neodgovorno znižanje davkov za območje evra. Sarkozy si očitno želi, da njegove gospodarske politike ne bi omejevala pravila o še dovoljenem, triodstotnem proračunskem primanjkljaju - njegovemu vzorniku Bushu je v le nekaj letih uspelo z velikimi znižanji davkov bogatašem natlačiti v žepe toliko denarja, da se je visok ameriški presežek spremenil v primanjkljaj!
Če je občudovalec Miltona Friedmana in wanna-be filozofinje, sicer brezčutne prasice Ayn Rand, predsednik Feda Alan Greenspan stal ob strani Bushu, ko se je ta poigraval z ameriškimi javnimi financami, pa Sarkozy na podporo svojega rojaka Jean-Clauda Tricheta, predsednika Evropske centralne banke (ECB), ne more računati:
Sarkozy said that he finds it strange that the ECB injected liquidity into the money market without lowering interest rates. This only gave credit lines to financial speculators, but made life of enterprises harder. Sarkozy also criticised Jean Claude Junker for not doing anything in response to the crisis. He called on Junker to rethink his role as the eurogroup president. The remarks are a double insult, writes the FAZ. On Friday the eurogroup officially welcomed the ECB’s reaction and decided not to react immediately to the crisis. Central bankers rejected his attacks saying that his remarks have zero impact on the ESCB interest rate decision. Vir.
Jasno je, da si Sarkozy prizadeva načeti politično neodvisnost ECB in jo ukrojiti nekako po ameriški podobi. Tako ECB ne bi bila odgovorna zgolj za zagotavljanje cenovne stabilnosti, ampak bi si morala prizadevati tudi za gospodarsko rast ali zaposlenost.
Ampak Sarkozy ima srečo. EU ga bo rešila njegove lastne neumnosti. Škoda, da česa takšnega ne moremo reči za dizaster, ki je republikanska zunanja in gospodarska politika v ZDA.
(Še brez glasov)
Loading ...
Sarkozy bi rad obudil stare francoske sanje o frankofonskem svetu. Če so Američani slabi fantje, kaj so potem Francozi v Indokini, Alžiriji in Čadu?