| 18. September 2006 | | JurePapež je s citiranjem Manuela II. zanetil jezo muslimanskega sveta. Čeprav bodo mnogi spet trdili, da lahko v demokratičnih družbah vsak reče pač tisto, kar mu je trenutno šinilo v betico, velja, da so Ratzingerjeve besede glede na okoliščine nespametne. Prilivanje bencina na ogenj, ki nam že itak uhaja na vseh koncih. Sam ne verjamem, da smo papeža samo “napačno” razumeli, da je prišlo do “kratkega stika”, “spodrsljaja”. Takšnih govorov ne pišejo bedaki, ki ne bi razumeli možnih posledic zapisanega. Kolikor je meni znano, so vatikanski teksti rezultat poglobljenega pisanja, tehtanja besed in poudarkov. Zakaj je v govoru kljub temu ostal omenjen citat, ne vem, a sumim, da bi znal tale tekst dati vsaj namig.
Še bolje:
Benedict was trying to stake out a position that Western godless atheism is actually unreasonable, and that hard line coercive religion that disregards reason is wrong (he incorrectly identified this position as that of Muhammad and the Quran). Thus, the Catholic Church, with its reasoned faith, becomes the ideal, avoiding the errors of the two extremes (Western secularism and Islam). To accomplish this positioning, Benedict XVI had to reduce to cardboard figures all three traditions– Western rationalism, Roman Catholicism, and Islam. Vir