Neoliberalni poskok v levo
Dolgo smo čakali in naposled le dočakali. Mladoekonomisti Polanec, Masten in Damijan, ne ravno sveta trojica neoliberalizma, prav gotovo pa njegovi trije mušketirji, so se v nedavnem ekspozeju presenetljivo (ali pa, glede na pregovorno gibkost nekaterih izmed njih, tudi ne) priklonili skandinavskemu modelu. Nobenega poziva h krčenju javne porabe in privatizaciji javnih servisov ni bilo zaslediti v njihovi analizi ukrepov za preboj kreditnega krča, nobenega mahanja z estonskimi ali irskimi zgledi, ki so bili tako v modi v dobrih časih. Kriza je ločila semena od plev in neoliberalni recepti so romali na kompost. Dobrodošli med razumne ekonomiste!
Takšen obrat v levo je morda presenetljiv, vendar pa v kriznih časih ni veliko prostora za ideološka prepucavanja. Kriza ni čas za brain-storming ali vaje v (neoliberalnem) slogu, ampak za pogumne in delujoče rešitve. Švedska je najprej z nacionalizacijo in nato s prenosom slabih terjatev na slabo banko učinkovito počistila svoj finančni sistem. Zakaj ne bi torej skandinavskega pristopa uporabili tudi doma – pa ne samo za banke, ampak, kot predlagajo zgoraj omenjeni, tudi za upgrade samega socialnega modela?
Seveda mladoekonomisti ne bodo nikoli priznali, da stališča menjavajo kot gate. Gre bolj za finese in spremembe v poudarkih. Igor Masten tako zatrjuje, da “ima zelo dobro razčiščene pojme o tem kakšna naj bo alokacijska in redistribucijska vloga države na eni strani, ter kakšna naj bo stabilizacijska na drugi.” Sam bi pripomnil, da redistribucijske (npr. davki in uporaba davkoplačevalskega denarja) in stabilizacijske (npr. vzpostavljanje trdnosti finančnega sistema) vloge države ne gre na vrat na nos ločevati, še posebej ne v primeru finančne krize.
Recimo, da je vrednost kapitala zavožene banke v resnici EUR 0, uprava pa uspe prepričati državo (npr. tako, da ne odpiše vseh dolgov, ki bi jih morala), da je ta EUR 10 milijonov. Država z dokapitalizacijo primakne EUR 90 milijonov in banka se iz propadlega podjetja čudežno prelevi v steber finančnega sistema. Obstoječi delničarji so pravkar profitirali na račun davkoplačevalcev – stabilizacija skozi redistribucijo.
Prav danes se podobne stvari dogajajo v ZDA. Banke, še posebej tiste, v katerih sedijo poslovni prijatelji članov ameriške administracije, dobivajo jamstva in dokapitalizacijske dolarje. Čeprav državni kapital pri tem nekoliko “razredči” vrednost delnic v lasti financarjev, lahko slednji kljub temu mirno spijo. Država jim je v žepe natlačila davkoplačevalski denar, namesto da bi jih v poduk in opomin izbrisala iz lastništva in banko preprosto nacionalizirala. Tako bi delničarji dobili dobro lekcijo – za pretekle ekscese in nezmerno bogatenje na račun celotnega gospodarstva lahko pričakujete kazen in ne usmiljenja.
Mladoekonomisti v svojem članku sicer operirajo s konceptom podržavljenja, vendar so neoliberalni refleksi pri njih očitno še vedno preveč živi, da bi nacionalizacijo brez zadržkov podprli tudi v praksi. Dokapitalizacija in odkup slabih terjatev s strani slabe banke nista podržavljenje, ampak ohranjanje (morda nesolventnih) bank in njihovih delničarjev pri življenju. Zakaj bi morali davkoplačevalci reševati lastnike bank, katerih pohlep je upravo prisilil v prevzemanje vse večjih tveganj? Če so se lastniki zakalkulirali tako, da banka brez države ne more preživeti, jih je treba izbrisati in banko preprosto nacionalizirati v celoti.
Čiščenje bank bi potem potekalo veliko lažje. Vsaj kar se NKBM in NLB tiče, bi z nacionalizacijo država lahko povozila ostale delničarje, belgijsko KBC v NLB in par institucionalnih investitorjev v NKBM, ter brez odvečnih diskusij, in po pošteni ceni, počistila s slabimi terjatvami.
Seveda lahko razumemo Damijana, Mastena in Polanca, da o čem takšnem niti ne razmišljajo. Pole papirja so porabili za zavzemanje za privatizacijo slovenskih bank, sedaj pa se lahko zgodi, da bo zaradi krize ves trud zaman. Realnost je grobo vdrla v teoretske modele in pokazala, da državno lastništvo v bankah ni a priori nekaj, kar je nujno slabo. Največji ekscesi so se dogajali v zasebnih tujih bankah in kljub poskusom sfantazirati nekaj, kar bi lahko poziralo kot slovenski subprime dizaster (npr. tajkunska posojila), je zelo verjetno, da jo bo Slovenija razmeroma poceni odnesla. Kljub veliki vlogi države v bankah – ali pa prav zaradi nje.
Medtem ko so predlogi mladoekonomistov za čiščenje bank zelo prijazni do tujih vlagateljev v slovenske banke, kot so KBC in tuji skladi v NKBM, si podobne milosti ne morejo obetati tisti, ki so jim taiste banke odobrile kredite. Namesto da bi država z nacionalizacijo kaznovala lastnike bank, ki so v času buma nepremišljeno delili kredite levo-desno, banke skoraj spravili na boben in ogrozili stabilnost finančnega sistema, bi morali biti po mnenju trojice kaznovani tisti, ki so kredite jemali.
Eden izmed predlogov je namreč, da banke, ki bi bile deležne državne pomoči, ne bi več financirala podjetij, katerih krediti so se skisali in zato padejo v kategorijo odkupljenih slabih terjatev. Brez da bi si predolgo razbijali glavo, lahko vidimo, v katero smer pes taco moli: bankam bi mladoekonomisti prepovedali, da refinancirajo posojila tajkunom.
Pustimo ob strani dejstvo, da je takšen predlog v okviru ekspozeja o načinih preboja kreditnega krča in vnovičnega zagona posojilne aktivnosti malodane čuden. Samo podjetja, kot so Mercator, Istrabenz, Merkur neposredno zaposlujejo okoli 30.000 ljudi. Zakaj bi njihovim lastnikom ravno v času krize še otežili dostop do kreditov, če pa gre za podjetja, katerih prispevek k slovenskemu BDP sploh ni zanemarljiv? Ni razvozlanje kreditnega vozla potrebno zato, da začno podjetja, tako velika kot mala, tajkunska ali ne, zopet normalno poslovati?
Seveda, mokre sanje slovenskih neoliberalcev bile vedno povezane z razprodajo slovenskega premoženja tujcem. Če bi bankam prepovedali dajati posojila tajkunom, bi morda ti bili prisiljeni prodati svoja podjetja. Hkrati bi z dokapitalizacijo in odkupom slabih terjatev država omogočila tujim bankirjem in skladom, ki so skupaj s slovenskimi žegnali z delnicami zavarovana posojila, da ostanejo v lastništvu slovenskih bank, čeprav so se izkazali za nič prida lastnike.
Vse kaže, da mladoekonomisti v krizi vidijo priložnost za poravnavo starih računov. Domače tajkune bi stisnili ob zid, tuje bankirje zasuli z davkoplačevalskim denarjem. Bomo morali namesto o neoliberalnem začeti govoriti o janičarskem refleksu?
Kakorkoli obračajo, pri njih se vse konča s tem, kako se spraviti nad tajkune. Kar je do neke mere ok, če se to dogaja skozi pravno državo, ne pa da vso (gospodarsko) politiko naravnaš proti njim no matter what.
Še zdaj se zabavam nad še ne tako starimi tezami, kako je Mercator monopolist… no, ko jim to kasneje ne ustreza več, začnejo ugotavljati, da M izgublja tržni delež
Ali pivo… cel čas okoli prevzema Uniona so tulili, kako je tista študija ena sama neumnost, da ima PL monopol, ki ga bo z veseljem izkoriščala… premaknimo se malo naprej, ko nam veselo predočijo številke, kako prodaja PL pada ;)