Neoliberalni marš v hlapčevstvo
Gostujoči zapis
Warren Buffet, legendarni borzni špekulant in eden izmed najbogatejših ljudi na svetu, je nekoč izjavil, da razredni boj ni izmišljotina marksistov, ampak ravno nasprotno, da poteka prav pred našimi očmi, pri čemer o zmagovalcu ni dvoma: korpokapitalske elite si namreč na račun nižjih slojev prisvajajo vse večji kos gospodarske pogače, medtem ko delavstvo postaja vse bolj brezpraven prekariat.
Takšno stanje stvari se seveda ni vzpostavilo samo od sebe, ampak je posledica uspešno izvedene neoliberalne revolucije, ki je, v najboljši marksistični maniri seveda, permanentna. Neoliberalizem lahko definiramo kot ideologijo in skupek politekonomskih smernic, ki v močni državi vidi orodje za takšno ureditev tržnih odnosov, ki bo kar najbolj koristila korpokapitalskim elitam. Vse globlji prepad med bogatimi in revnimi kaže, da je neoliberalcem uspelo in da jim bo, kakor vse kaže, uspevalo še kar nekaj časa.
Neoliberalca danes najhitreje spoznate po tem, da zase trdi, da je klasičen liberalec v maniri angleške intelektualne gospode iz 19. stoletja. Pridigal vam bo o tem, kako je treba skrčiti, celo izstradati državo, saj jo je treba narediti karseda minimalno, ter pel hvalnice prostemu trgu, ki ga je treba čim prej osvoboditi spon politike.
A to seveda ne pomeni, da je minimalna država šibka država ali da je prosti trg politično oz. socialno nevtralen konstrukt. Vzemimo za primer ZDA, kjer neoliberalna revolucija najbolj uspeva. Tam vam minimalna država ne more zagotoviti splošnega zdravstvenega zavarovanja, kakovostnega javnega šolstva ali učinkovitega pravnega varstva, lahko pa zelo hitro in brez pretiranih težav organizira gromozansko redistribucijo bogastva od spodaj navzgor za namen reševanja finančnega sistema, ki je v lasti korpokapitalskih elit.
Neoliberalec bo rekel, da je to nujno zaradi stabilizacije in ohranitve prostega trga, najboljšega mehanizma za ustvarjanje bogastva, ki se ga je do sedaj spomnilo človeštvo. Vendar ne pozabimo: prosti trg ponuja bajne priložnosti za bogatenje korpokapitalskim elitam, medtem ko nižje sloje obsoja na polževo napredovanje ali celo stagnacijo. Prosti trg je prost omejitev za špekulacije z lažnivimi vrednostnimi papirji, ne pa tudi za sindikalno organiziranje; prost je omejitev za davčno konkurenco, a hkrati poln ovir za vzdržno delovanje socialne države.
Na kratko: minimalna država in prosti trg sta res stebra idealne družbene ureditve, kakor si jo predstavljajo klasični liberalci, a ker ne živimo v idealnem svetu, se je treba sprijazniti s tistim, kar ponuja neoliberalizem: ravno dovolj minimalno državo, da uspe garantirati takšno (prosto)tržno ureditev, ki deluje v korist korpokapitalskih elit.
Ronald Reagan in Margaret Thatcher sta bila nosilca neoliberalizma na Zahodu v 1980ih in še danes pri nas nekateri politiki, ekonomisti, predvsem pa horuk-kolumnisti njune politike priporočajo kot recept za izhod Slovenije iz gospodarske zaostalosti. Vzrok zanjo je po njihovem socialistična ureditev slovenskega gospodarstva, katere steber so sindikati.
To je seveda ista diagnoza, do katere so v ZDA in Veliki Britaniji prišli neoliberalci, zato ni čudno, da slovensko neoliberalno srenjo pri Reaganu in Thatcherjevi fascinira prav to, kako sta opravila s sindikati. Sodeč po pritlehnemu medijskemu ščuvanju proti sindikatom, bi slovenski neoliberalci sindikalne voditelje najraje videli v verigah, stavkajoče pa razgnali s pendreki.
Neoliberalna diagnoza seveda ni napačna: če je, kakor se za vsakega revolucionarja spodobi, tvoj cilj prekvasenje politekonomske ureditve družbe, je treba najprej identificirati tiste interesne skupine, na katerih stoji ali pade status quo, nato pa njihov položaj v družbeni strukturi oslabiti do te mere, da v političnem procesu postanejo nerelevantne.
Neoliberalizem kot projekt zagotavljanja primata korpokapitalskim elitam ima seveda najmočnejšega nasprotnika v delavskem gibanju oz. sindikatih: vse glavne pridobitve socialne države namreč po mnenju neoliberalnih apologetov parazitirajo na korporativnem denarnem toku, to pa kapitalu onemogoča “pravično” realizacijo dobička. Ta se izgublja v previsokih plačah, socialno reguliranemu trgu dela ter progresivnih davkih, katerih glavni zagovorniki so sindikati, v politiki pa klasična socialdemokracija.
V ZDA in Veliki Britaniji se je izkazalo, kako ključna je učinkovita strategija demontaže sindikatov za uspeh neoliberalnega projekta, zato ni presenetljivo, da jo kopirajo tudi slovenski neoliberalci. Winner Take-All-Politics ameriških profesorjev Piersona in Hackerja (Yale, Berkeley) natančno analizira, kako so korpokapitalske elite preko kupovanja kandidatov na volitvah, ugrabitve diskurza skozi medije, think-tanke in univerze ter globalizacije po receptih washingtonskega konsenza uspele moč sindikatov v ZDA skrčiti na minimum.
Izkazalo se je, da so imeli neoliberalci še kako prav, ko so se najprej in najbolj besno spravili prav na sindikate. Kot potrjujeta profesorja Levy in Temin iz ameriškega MIT, so bili ti največja ovira za uresničevanj politekonomskih ambicij korpokapitalskih elit. Ko je enkrat erozija moči organiziranega delavstva dovolj napredovala, so lahko korpokapitalske elite politekonomski sistem preoblikovale tako, da sedaj ščiti predvsem njihov interes, torej redistribucijo dobičkov od gospodarske rasti v njihovo korist.
Dober primer za to je ameriška verzija korpodemokracije, kjer lahko korporacije, kot jim to izrecno dovoljuje Vrhovno sodišče ZDA, neomejeno financirajo volilne kampanje kandidatov za politične funkcije, ti pa nato poskrbijo zato, da se lahko taiste korporacije in njihovi lastniki kljub astronomskim dobičkom izognejo plačilu davkov. Poglabljanje prepada med bogatimi in revnimi, z vsemi negativnimi posledicami za zdravje družbe, ki gredo zraven (na Drugem domu je bil britanski primer podrobneje obdelan tukaj), je dokaz za to, da neoliberalna revolucija poteka po načrtih.
V krizni Evropi ni nič drugače. Odprava ovir za čezmejno trgovanje, ki koristi predvsem velikim korporacijam, liberalizacija finančnih trgov, s katero so pridobile predvsem velike finančne institucije, in na koncu še uvedba skupne valute, ki države sili v plačni, davčni in socialni dumping: Evropska unija je neoliberalni projekt par excellence. In neoliberalci še naprej ostajajo v sedlu. Potem ko so v 1990ih demokratičnemu nadzoru s pomočjo ECB iztrgali denarno politiko, sedaj krizo z vsiljevanjem zlatih pravil izkoriščajo še za fiskalno okupacijo:
Če smo neodvisnim tehnokratom v centralnih bankah zaupali odločanje o denarni politiki, zakaj jim ne bi poverili še odločanja o prihodkih in izdatkih proračuna ter se tako enkrat za vselej odkrižali populizma v zadevah, ki so preveč pomembne, da bi o njih odločalo neuko ljudstvo?
Vprašanje je v neoliberalni optiki seveda retorično. Sistem globalnega finančnega kapitalizma je v preteklih treh desetletjih dobičke od gospodarske rasti koncentriral pri vrhu piramide, kar je v skladu s ciljem neoliberalnega projekta, t.j. politekonomski sistem zasukati tako, da bo garantiral primat korpokapitalskih elit. Nič čudnega torej, da si neoliberalci danes prizadevajo za ohranitev in krepitev tega sistema: demontaža socialne države kot vir financiranja bančnih bail-outov in sankcioniranje odklonov od neoliberalnega konsenza (primer Orbanove Madžarske smo obdelali tudi na Drugem domu) so najbolj vidne posledice te politike.
To je kontekst, v katerem je danes Slovenija, gospodarstvo, ki letno ne ustvari niti 50 milijard dolarjev in ki je tesno integrirano v EU. Vsakršna razprava o njeni gospodarski politiki je zato dolgočasna. Slovenija je policy-taker in ukrepi gospodarske politike prav v ničemer ne kazijo depresivnega pejsaža evroekonomike: krčenje socialnih storitev, znižanja plač, zlato pravilo, odprava varovalk na trgu dela… There is no alternative, pojasnjujejo neoliberalci in tukaj imajo prav, saj je brezobzirno izvajanje teh ukrepov v pogojih prevlade neoliberalnega svetovnega reda edini način za doseganje gospodarske rasti, pa naj bodo dobički od nje še tako nepravično porazdeljeni.
Prav odsotnost preizpraševanja koncepta gospodarske rasti je tisto, ki legitimira neoliberalni diskurz. Konec koncev so bile vse novotarije neoliberalne dobe upravičene s sklicevanjem na gospodarsko rast: od nebrzdane liberalizacije svetovnega trgovinskega sistema pod WTO, ki je pripeljala do globalnih neravnotežij, do kriminalno (ne)reguliranih mednarodnih financ, ki so na kolena spravile celotne države.
Kakšen bi moral biti odziv na to diagnozo, ni skrivnost, saj na to temo obstaja kar nekaj (poljudno)znanstvene literature. Harvardski ekonomist Dani Rodrik v Globalization Paradox tako priporoča deglobalizacijo mednarodnih trgovinskih in kapitalskih tokov, medtem ko Simon Johnson, nekdanji glavni ekonomist IMF, v 13 Bankers poudarja, da pot do bolje reguliranih financ vodi preko omejitve politične moči bankirjev.
A takšne ideje so slovenskemu ekonomskemu komentariatu tuje. Pojava Jožeta P. Damijana je tukaj simptomatična. Človeku, ki ni samo najbolj razvpit ekonomist na najuglednejši ekonomski fakulteti v državi, ampak tudi vodilni komentator gospodarskih zadev v medijih, se je namreč zapisal ta neprecenljiv uvid v vzroke krize (pri čemer je čudno, da ni nobeden umrl od smeha):
Globalizacija nima nič s tem, globalizacija je bila zgolj medij, skozi katerega so se začetni negativni impulzi hitro razširili. Je morda kriva deregulacija finančnega sistema v ZDA? Ne, če ne bi ameriške zvezne rezerve tako močno pocenile denarja, tovrstnih posledic ne bi bilo.
Danes takšne surove apologije neoliberalizma ne boste našli niti v medijih establišmenta, kot sta Financial Times ali Economist, kaj šele v razpravah resnih ekonomistov. A pri nas te domislice velik del novinarjev in javnosti sprejema kot samoumevne resnice – in to je največji uspeh neoliberalcev pri nas. Namreč, da so znali neoliberalnemu projektu dati status neizbežnosti, hkrati pa ga uspeli kot prevladujoči diskurz uveljaviti ne samo v vladni palači, ampak tudi v medijih in akademiji.
Protinapad temu neoliberalnemu maršu bo seveda moral potekati v obratni smeri: najprej morajo pasti akademija in mediji, nato bo pot v vladno palačo odprta. A ob tem zadnjem prazničnem 2. maju vse to izgleda zgolj kot še ena izmed dobrih želja za ne tako bližnjo prihodnost.
Na kratko, opažam da je šel neoliberalni diskurz skozi sledeče faze:
Prva faza faza je razprostitev same ideologije. Lahko ji rečemo faza čustvenega in mitološkega manipuliranja. Zelo pomembna je zloraba v anglo-saksonskem svetu zelo priljubljenih pojmov kot so svoboda in indvidualizem. To fazo so seveda opravili politiki, ko so ideologijo in prakso neoliberalizma ljudem še lahko prikazovali kot napredno, novo, negativnih empiričnih učinkov te ideologije pa še ni bilo veliko.
Druga faza je faza racionalnega prepričevanja: ključno vlogo so tukaj odigrali intelektualci in se spremenili v polit-ekonomske misionarje. Mantra “ni izbire” se je z njimi že začela utrjevati.
Vmesna faza: utrjevanje neoliberalnih praks in dejanska slabitev alternativ.
Tretja faza, predzadnja, to je tam kjer smo zdaj, je faza izsiljevanja. Neoliberalni diskurz in oprode, ki imajo od njega velikanske koristi, so si že pridobile dovolj družbene in mednarodne moči, da nestrinjanje lahko sankcionirajo z “denarnimi kaznimi”. Nabijejo velike obresti na posojila vladam, lahko selijo delovno silo, financirajo kampanje tistih ki so jim pogodu, razbijajo sindikate in seveda dobivajo tone davkoplačevalskega denarja za rešitev lastnih riti. Manipuliranje s pojmi kot “svoboda”, slikanje pravljic, racionalno prepričevanje, nič od tega ni več potrebno.
Ravno zato ne razumem JPD-ja, še vedno je nekoliko ujet v prvi in drugi fazi. Piše dolge traktate kjer se trudi obupno prepričevati druge in povzdigovati neoliberalno ideologijo, ne razume pa da to ni več potrebno. Ta ideologija je že pridobila izsiljevalsko moč, ni ji več treba natikati lepih psevdo-intelektualnih cunjic in jo predstavljati kot nekakšna progresivno čarovnijo, ker je že zdavnaj jasno da to ni.
Četrta, zadnja faza, nastopi takrat ko niti izsiljevanje ne pomaga več. Tukaj so stvari lahko že zelo nasilne in nove razmere pokažejo resnično avtoritarnost te ideologije. Elemente tega že zdavnaj videvamo v Grčiji, pa tudi v obravnavi mirnih protestnikov v ZDA in drugod.
Na tej stopnji sistem “mehkega nadzora” katerega največje orožje niso prazne obljube, temveč cinizem in brezup, vse bolj krni in postaja podoben pravi diktaturi po egipčansko, zato pa lahko upamo, da postaja tudi vse bolj ranljiv in okoren.