Neoliberalni debakel v Estoniji

Čudno, prečudno! Kako tiho so dandanašnji vrli mladoekonomisti, ko beseda nanese na Irsko ali baltske države, še nedolgo tega svetle zglede, ki bi jim morala po njihovem mnenju Slovenija slediti. Kam pa, gospoda? Morda v dvoštevilčne primanjkljaje na tekočem računu? V besno zadolževanje, ki je te primanjkljaje financiralo? Morda v neoliberalno razprodajo domačih bank tujcem, ki so presrečni tiščali denar v žepe potrošnikom, da so se napihnili nepremičninski balončki? Ali pa v fiksni tečaj, ta nesmrten nasvet neoliberalcev, ki naj bi ukrotil inflacijo, pa je le spodbudil brezskrbno kopičenje dolgov v tujih valutah, prvi pogoj za krizo?

Medtem ko so neoliberalci še veselo razdirali žaltave v njim prijaznih medijih ter se trepljali po ramenih na spletni platformi za razpečevanje mladoekonomskih modrosti, je Drugi dom objavil pertinentno analizo estonskega čudeža in razkrinkal estonski zgled kot dolžniški mehurček, ki se bo kmalu razpočil. To je bilo pred letom dni.

Danes lahko v ugotovitvah referenčnega European Housing Review za prejšnje leto preberemo:

Property in Estonia was the worst performing market, where average residential prices dropped 23% in 2008, followed by the UK, where prices fell 18%.

Ko se je po naših krajih pred par leti sprehajal rekrut ameriškega neokonservativnega trobila American Enterprise Institute, nekdanji estonski premier Mart Laar, je tukajšnja neoliberalna srenja zasula medije s petjem hvalnic estonskemu modelu: enotna davčna stopnja, fiskni tečaj in privatizacija bank naj bi tudi Slovenijo popeljali v vrh Evrope, Slovenci bi lahko estonskemu ob bok postavili slovenski čudež.

Danes lahko vidimo, kakšne so posledice neoliberalnih politik, ki naj bi jih prevzela tudi Slovenija: največji nepremičninski balonček v Evropi. Preden kakšen neoliberalec sfantazira slovenski subprime v režiji državnih bank, naj pripomnim, da so 95 odstotkov posojil, ki so napihovala balonček, dale nordijske zasebne banke. Mimogrede, tudi prodaja državnih bank tujcem po estonskem zgledu je bila priljubljena tema mladoekonomistov. Tako naj bi se izognili posojilom za neproduktivne naložbe, ker država kao ne zna voditi bank, so vztrajali neoliberalci.

Da sedaj taisti modreci, potem ko jih je realnost grobo postavila na laž, v medijih še vedno pozirajo kot edini relevantni komentatorji na temo gospodarske politike, bi bilo smešno, če ne bi bilo tragično.