A v Sloveniji pa ne?!

IMF je nato prišel v Slovenijo in ponudil denar za obrambo tečaja, ampak seveda bi morala Slovenija plesati, kakor bi piskali neoliberalci. Le zakaj bi se Slovenija, potem ko se je iztrgala jarmu Beograda, podala v washingtonsko suženjstvo, ki bi ji narekovalo krčenje socialnih izdatkov, razprodajo premoženja etc.? Posledice so bile lepo vidne na Poljskem, Češkem in drugod, kjer so ugriznili v strupeno IMFovo jabolko – komunisti so prišli takoj nazaj na oblast.

Tvojo neumnost, kako so za izvoznike plačevali državljani, bom komentiral le zaradi svoje velikodušnosti. Napotil te bom na statistični urad, pa si poglej strukturo slovenskega uvoza in videl boš, da so uvoz (npr. opremo, surovine, energente) dražje plačevali tudi sami izvozniki. Ampak v Sloveniji ni prišlo do situacije, ki bi bila podobna tisti v baltskih državah, kjer je trgovinski primanjkljaj dosegel ravni nad 15 odstotkov BDP, kar pomeni, da je drseči tečaj v Sloveniji vzdrževal ravnotežje veliko bolje kot fiksni na Baltiku.

Tvoje razumevanje ekonomije kot zero-sum game bi pomenilo, da je tisto, kar je bilo dano izvoznikom, odvzeto državljanom. Ampak gospodarstvo je rastlo, predvsem na plečih izvoza kot glavnega motorja rasti. Statistično dokazljivo. Torej smo bili vsi na boljšem. Je pa smešno, kako bentiš nad izvozniki, ki so seveda pokasirali več od gospodarske rasti kot državljani – saj bi lahko skoraj sekundiral Semoliču.

Sicer pa seveda se bo vedno kdo pritoževal. Če ne izvozniki pa uvozniki. In glede na to, da je uvoz pri nas že od osamosvojitve dalje vsaj 20% višji od izvoza, smo vse, kar so dodatno zaslužili izvozniki, ostali državljani plačali v obliki dražjih tujih izdelkov. Štekaš, al je še vedno pretrdo? Dosti ceneje bi bilo, če bi se s tem dodatnim denarjem “generatorjem rasti” pomagalo direktno, kot pa da se je posredno reguliralo cene – česar še najbolj zadrti socialisti iz EIPF ne zagovarjajo več. Pa še inflacije bi se znebili deset let prej. “Pomoč generatorjem rasti” je bila samo fasada za nesposobnost LDSove monetarne politike ter parcialnih interesov izvoznikov. Seveda se zdaj Colariču kolca po časih, ko smo kar vsi državljani Krki in njenim lastnikom subvencionirali del profita! Ampak vsem ostalim Slovencem se pa zagotovo ne!

Malce lahko pobrskaš tudi po intervjujih z direktorjem Krke Colaričem, ki je nižjo rast prihodkov skupine utemeljil tudi s šibkim dolarjem, saj na dolarskih trgih Krka proda znaten del svojih zdravil, medtem ko stroške poslovanja plačuje v močnih evrih.

Morda bi pokukal tudi v seznam največjih slovenskih izvoznikov, pa boš videl, da je med njimi mnogo dobaviteljev avtomobilski industriji, kjer so marže zaradi konkurence minimalne in lahko gibanje tečaja pomeni razliko med dobičkom in izgubo.

V 90ih letih so bili vsi ti problemi še mnogo bolj izraziti, kar še podčrta pomen odločitve proti IMFovim nasvetom.

Zapisal sem, da med ščitenjem izvoznikov in inflacijo obstaja trade-off in da je inflacija obdavčevanje potrošnikov. Uspeh gradualistične politike je dokazan že s tem, da je bila slovenska tranzicija speljana veliko bolj mirno, z manj pretresi in šoki kot tranzicije držav, ki so se morale držati neoliberalnih IMFovih receptov.

Dokaze Mića Mrkaića in Rada Pizdirja pa si lahko mirne duše zatlačiš v rit in prdneš – ne bodo potem nič manj kredibilni, kot so zdaj.

Četudi npr. nobelovec Joseph Stiglitz ni slišal za Mojmirja Mraka, je njegova teoretska kritika neoliberalnih pristopov našla izraz v praktični politiki slovenskih gradualistov.