Neoliberalna slepota

Ko se k besedi prijavi Igor Masten, me pri srcu mnogokrat stisne. Ne zato, ker bi si obetal kakšno hudo relevantno napoved bodočih ekonomskih dizastrov, ampak zato, ker imam (neo)liberalne monopolizacije gospodarsko-analitičnega diskurza v slovenskih medijih preko glave. Kot običajno, neoliberalcem držijo štango na Razgledih, kjer v zadnjem času ne boste prebrali komentarja, ki bi udrihal po kateri izmed svetih profesorskih krav, ki tam krošnjarijo s svojimi modrostmi.

Pa se posvetimo Mastenu, ki med drugim razdre tole mastno šalo:

Prevzem evra je namreč odstranil devizni tečaj kot enega najpomembnejših ovir za prosti pretok kapitala in nas bistveno močneje integriral v evropskega. Vendar to dejstvo ne preprečuje, da svojega prav ne bi razglašali isti ljudje, ki so nasprotovali strategiji hitrega prevzema evra, ki nam je dejansko omogočil, da smo se zatekli v varno območje evra le osem mesecev pred izbruhom krize.

Res je, gradualisti so bili sredi tega desetletja proti prehitremu prevzemu evra. Ampak izpod peresa Igorja Mastena to zveni kot očitek, čeprav gre za odločitev, ki je za dobrobit slovenskega gospodarstva enako pomembna kot gradualistični izgon IMFovih strokovnjakov, ko so ti v začetku 90ih zahtevali fiksacijo tečaja tolarja. Tudi to odločitev so domači neoliberalci povzdigovali kot dokaz nekompetentnosti gradualistov, kot sta npr. ugledna profesorja Jože Mencinger in Mojmir Mrak.

Izvoz je glavni motor slovenske gospodarske rasti, to je statistično dokazljivo dejstvo. Če fiksiraš tečaj, izvoznikom več ne moreš pomagati z depreciacijo, kakor se je dogajalo v 90ih, ko je Slovenija vodila politiko uravnavanega drsečega tečaja. S tem sicer spodbudiš inflacijo in posledično znižaš kupno moč državljanov, ampak zavedati se je treba, da je veliko teh istih državljanov zaposlenih pri ali odvisnih od uspešnosti izvoznih podjetij. Udariti ta podjetja s fiksnim tečajem v času, ko so izgubila jugoslovanske trge in so se preusmerjala na Zahod, bi bila norost.

Tranzicija bi bila veliko bolj brutalna, če bi poslušali neoliberalce in si zavezali roke pri spodbujanju najbolj dinamičnega dela slovenskega gospodarstva. Namesto da bi žrtvovali izvoznike na oltarju neoliberalne šokterapije, so jim gradualisti omogočili izvozne prihodke in s tem najprej preživetje, nato pa vlaganja v razvoj in proizvodne kapacitete.

Ista logika je vodila gradualiste pri nasprotovanju prehitremu prevzemu evra. Če postaviš prevzemni tečaj na napačni ravni, bo gospodarstvo trpelo. Še več, če se ne trudiš ujeti ravnotežja med spodbujanjem izvoza in inflacijo, pride v gospodarstvu do neravnotežij, ki so izjemno nevarna.

Zato me čudii, da si Masten, ki je baltske države dolgo izpostavljal kot zgled gospodarske politike, ni utegnil pogledati, kam so jih pripeljali njegovi recepti. Trgovinski primanjkljaji nad deset odstotkov, visoka inflacija, hitro zadolževanje – vse to so simptomi tega, kar bi storil Masten, če ne bi bil v 90ih še mlečnezobec. Namreč fiksiral tečaj (in se na vrat na nos zaletel v območje evra).

Ker so Balti fiksirali tečaje prehitro, je začel uvoz rasti mnogo hitreje od izvoza. To ni bila samo posledica dejstva, da domači izvozniki niso mogli več računati na pomoč depreciacije, ampak tudi z zadolževanjem spodbujenega povpraševanja po uvoženih izdelkih. Le kdo se ne bi zadolžil v evrih, kjer je obrestna mera dva- ali trikrat nižja kot za zadolževanje v “baltih”, pri čemer država garantira, da se menjalno razmerje med valutama ne bo spremenilo? Eksplozija zadolževanja je vodila najprej v porast povpraševanja po vsem in svaćem (baltski nepremičninski balončki so med najbolj napihnjenimi) in nato, logično, v inflacijo.

Namesto da bi fiksni tečaj prinesel gospodarstvu stabilnost, je sledenje neoliberalnim receptom privedlo do neravnotežij, ki se sedaj razrešujejo na znan način. Posojil ni več možno dobiti, dolgove je treba zmanjšati, povpraševanje upada in baltske države so v recesiji. Neoliberalec Masten pa se posmehuje gradualistom, katerih politike so Sloveniji zagotovile, da bo prihajajočo svetovno recesijo prebrodila zgolj z nižjo gospodarsko rastjo.

Že v začetku svojega članka, ki naj bi izzvenel kot obramba (neo)liberalnih gospodarskih politik, pa se Masten diskvalificira kot kompetenten sogovornik na temo razvojnih modelov. Ko namreč pridiga o zablodah komunizma, omeni zgled Južne Koreje, ki naj bi v praksi demonstrirala nadmoč liberalnih razvojnih modelov nad vsemi drugimi.

Negativne posledice komunističnega ekonomskega eksperimenta lepo ponazori podatek, da je bila ob padcu berlinskega zidu Južna Koreja – še v petdesetih letih razsuta zaradi državljanske vojne – bogatejša tudi od najboljše med enakimi, Slovenije.

Masten tukaj demonstrira podoben prezir do dejstev kot v primeru posmehovanja gradualistom zaradi njihovega zavzemanja za preudaren, pragmatičen in neideološki pristop do tečajne politike in prevzema evra. Južna Koreja je namreč svoje gospodarstvo iz pepela potegnila s ščitenjem svoje industrije pred tujo konkurenco z visokimi uvoznimi dajatvami, velikodušnimi državnimi pomočmi, spodbujanjem nastanka domačih monopolov, državnemu usmerjanju državnih bank, manipuliranjem tečaja, zavestnim kršenjem pravic do intelektualne lastnine ter strogim nadzorom nad tujimi neposrednimi in portfeljskimi naložbami. Skratka: neoliberalno razvojno paradigmo je postavila na laž.

Zgleda, da je s prehodom Jožeta P. Damijana med odgovorne ekonomiste mesto neoliberalnega zastavonoše prevzel Masten. In, kakor kažejo manipulacije in ignoriranje dejstev v njegovem najnovejšem članku, se bo v fotelju prvega domačega neoliberalca kar dobro znašel.