DRUGI DOM

Neoliberalizem kriv za krizo

Že nekaj časa med ekonomisti potekajo jalovi prepriri o tem, kdo je krivec za največjo gospodarsko krizo po letu 1929. So to morda globalna neravnotežja, t.i. Bretton Woods št. 2, posledica recikliranja presežnih dolarjev velikih izvoznic (Kitajska, Azija, naftne države) v ameriške obveznice? Ali je morda to pomanjkljiva regulacija, ki je bankam dopustila, da so te dolarje namenjale za napihovanje nepremičninskih in še kakšnih balončkov?

Odgovor ni enoznačen – za krizo namreč potrebujete tako poceni denar iz izvoznih presežkov kot tudi pohlepne bankirje in ideološko (t.j. prostotržno) korumpirane regulatorje. Kljub temu pa ne gre prezreti dejstva, da brez poceni denarja pomanjkljiva regulacija ne bi mogla narediti takšne škode, kot jo je. Pravo vprašanje je torej: Kaj stoji za to poplavo denarja iz držav v razvoju, obratu tradicionalnih razmerij med izvozniki in uvozniki kapitala? Zakaj so bili z Azijci z denarjem iz izvoza pripravljeni financirati ameriško zapravljanje, namesto da bi ga porabili za domača vlaganja?

Preprosto: neverodostojnost in škodljivost neoliberalnih politik v režiji IMF in WTO. Azijska kriza 1997-1998 je pokazala, da liberalizacija financ (v režiji WTO) in morebitno reševanje njenih posledic zaradi vdorov vročega denarja (v režiji IMF) prizadetim državam ni prineslo nič dobrega. Zaukazano krčenje javne porabe, da bi se tako lažje poplačalo tuje bankirje, je azijske države pahnilo v ostro recesijo. Le razmeroma ugodnim trendom v globalnem gospodarstvu se imajo zahvaliti, da jim neoliberalci niso naredili še večje škode.

Azijci so iz te epizode potegnili dve lekciji. Prva: kapitalske tokove je treba nadzorovati, ne pa slepo verjeti, da bodo ti v skladu s teorijami neoliberalnega papeža Miltona Friedmana že uredili stvar na najbolj učinkovit način. Druga (in trenutno pomembnejša): vedno imej dovolj denarja, da ne boš rabil za pomoč prositi lakajev globalnega velekapitala pri IMF.

Kopičenje mednarodnih deviznih rezerv je posledica upoštevanja te druge lekcije in najbolj nazoren kazalec globalnih neravnotežij. Več izvoza pomeni več deviz, več deviz pomeni več rezerv in več rezerv pomeni več kupcev ameriških obveznic kot najbolj likvidnih dolžniških finančnih instrumentov na svetu.

Ironija usode pa je hotela, da je na čelu ameriških prizadevanj za rešitev krize prav človek, ki je vodil IMF pri reševanju azijske krize, Tim Geithner, ameriški finančni minister:

When Barack Obama announced his champion to rescue the world from economic ruin, it was the first time most Americans had ever heard the name Tim Geithner.

The initial impression was good…..”Exactly a decade ago, he was Uncle Sam’s golden-boy emissary sent into the stormy centre of what was then the world’s worst financial crisis [the Asian crisis],” reported The New York Post.
Vir.

Nekdanji avstralski premier Paul Keating pa je ob tem povedal:

Worse, Keating argued, Geithner’s misjudgment had done terminal damage to the credibility of the IMF, with seismic geoeconomic consequences: “The IMF is the gun that can’t shoot straight. They’ve been making a mess of things for the last 20-odd years, and the greatest mess they made was in east Asia in 1997-98, so much so that no east Asian state will put its head in the IMF noose.”

Slednje je v bistvu srž današnjega problema. Institucionalna in siceršnja struktura mednarodne ekonomije, ki služi predvsem interesom gospodarskih elit Zahoda in (občasno) njihovim epigonom iz držav v razvoju, bolj malo pa tistim, ki v potu svojega obraza služijo kruh. Enako lahko rečemo za neoliberalno ideologijo učinkovitih trgov, ki služi kot ideološki aparat in apologija obstoječih razmerij.

Podobno diagnozo vpliva politik IMF na krizo lahko sicer preberemo tudi v Economistu.