NE!

Irski »ne« pahnil Evropo v politično krizo! Poraz pogodbe! Žalosten dan za Evropo! Irci zadali smrtni udarec Evropski pogodbi! Časopisni naslovi in vehementne izjave politikov nekako ne ustrezajo vsesplošni zdolgočasenosti, ki preveva vse razprave o Lizbonski pogodbi. Le kdo bi se pustil vznemirjati zaradi 300 strani pravdarskih nebuloz? Tudi irski volivci niso ravni dajali vtisa, da je Lizbonska pogodba uspela vzburiti njihove politične strasti. Večina komentatorjev si je edina: Ni vsebina tista, ki je dobila košarico, ampak način, na katerega volivcem Pogodbo vsiljujejo.
In kaj naj bi drugega naredili kot da izrečejo “ne” pogodbi, ki ni drugega kot gora komplicirane pravniške govorance. Saj sploh ni jasno o čem natančno odločajo! Nerazumljivost pogodbe je le eden od mnogih načinov kako prevarati volivce in za njihovimi hrbti sprejemati pomembne odločitve. Anže Logar, direktor Urada Vlade RS za komuniciranje je kot razlog za pomanjkanje razprave navedel, da gre za 300 strani za povprečnega državljana neprebavljivega besedila. Še dobro, da imamo nadpovprečne voditelje! Čeprav ne mine teden, brez da bi se kak vladni veljak postavljal s Trubarjevo dediščino, se politični stan veliko bolj drži strategij njegovih nasprotnikov. Tudi oni so preprečevali svojim podložnikom, da bi prebirali Sveto pismo, ta temeljni dokument epohe. Šele s prevodi Trubarja in njegovih učencev je Sveto pismo lahko bralo tudi navadno ljudstvo. Kako prav bi nam prišel nek Trubar, ki bi prevedel temeljne spise naše epohe v povprečnemu državljanu razumljiv jezik!
Da bi se izognili neprijetnim referendumom, države kar tekmujejo, katero bo prej ratificirala Pogodbo. Madžarska je to storila že lansko leto in tako prehitela vse ostale članice. To je storila le nekaj dni po podpisu pogodbe, še za časa portugalskega predsedovanja in nekoliko razočarala Janšo, ki je – superevropejec, kakršen pač je – hotel biti prvi. Romunija je to storila z neverjetno večino – enim glasom proti in enim vzdržanim. Francija je za ratifikacijo nekoliko »predelala« ustavo, da bi se lahko izognila referendumu in tako zopet tvegala zavrnitev. Volivci, ki se pri Lizbonski predhodnici niso odločili pravilno, so to pravico tokrat izgubili. Slovenija je ratificirala pogodbo brez da bi bil poslancem pripravljen integralen tekst Pogodbe. Nad slabim prevodom se pritožujejo češki poslanci. Javni razpravi pa se kot hudič križu izogibajo v vseh državah. Edini, ki so imeli možnost referendumske odločitve so bili irski državljani in sicer zaradi odločitve ustavnega sodišča, da mora vsak nov amandma k ustavi skozi referendumsko sito.

Nerazumljivost Pogodbe je prvi razlog, drugi razlog irskega »ne« pa je najbrž ošabnost, s katero so jih prepričevali, da naj se odločijo pravilno. Volivcem sicer je bila dana možnost, da izbirajo, a le pod pogojem, da izberejo pravilno. Velika večina strank se je zavzemala za sprejetje pogodbe, na vse kriplje so jih poskušali prepričati v pravilno odločitev in jih opozarjali na neprijetne posledice, če se ne odločijo pravilno. Sicer pa tovrsten referendum ene same izbire poznamo tudi pri nas.
Resda je težko prepričati volivce, da sprejmejo tak dokument, a pravzaprav tudi vlade niso precej drugačne. Tudi te so trmoglavo vztrajale pri svojih zahtevah, in posledično je tudi ta pogodba, ki naj bi rešila EU institucionalne krize polna lukenj in izjem. Tako si Velika Britanija, skupaj z Dansko in Švedsko, pridržuje pravico do lastne valute. V vseh treh državah so si to pravico vzeli zaradi domačega nasprotovanja. Velika Britanija in Irska ne bosta sprejeli regulacij glede mej, azila in migracij, paketa regulacij, ki so znane kot Schengen, ki ga Lizbonska pogodba sicer ne spreminja bistveno. Velika Britanija in Poljska pa ne bosta sprejeli Listine o temeljnih pravicah EU, ki je del integralnega teksta Lizbonske pogodbe. V Veliki Britaniji se bojijo, da bi s podpisom te listine lahko EU zahtevala spremembe izjemno liberalnih britanskih zakonov o delu, tako da pogodba vsebuje poseben protokol, ki določa, da Listina ne bo uvajala nobenih novih socialnih ali delavskih pravic v Veliki Britaniji. Medtem pa je Poljska nasprotovala podpisu Listine iz moralnih zadržkov – ta listina naj bi bila v nasprotju z moralnimi in verskimi vrednotami Poljakov – in s strahom, da bo zaradi pravnomočnosti te listine EU lahko uvajal legalnost homoseksualnih porok na Poljskem. Čeprav je bila izjema izpogajana še pod vladavino bizarnih dvojčkov Kaczynski, na njej vztraja tudi sedanja vlada. Pogodbo, ki naj bi rešila institucionalne probleme EU, lahko zamaje že tako pomembna skupina kot so poljski homoseksualci.

Ni sicer pričakovati, da bo irski »ne« preprečil plane evropskih vlad, da Pogodbo sprejmejo. Nekateri bodo najbrž zahtevali Irski scenarij: irski volivci niso potrdili pogodbe iz Nice, a jim je EU dala še eno možnost, da se premislijo in se odločijo pravilno, drugi Danski scenarij: danski volivci so zavrnili Maastrichtski sporazum, a so šle evropske države vseeno naprej z njim, spet tretji franko-nizozemski scenarij: sicer so volivci Ustavno pogodbo zavrnili, a jo bomo naslednjič minimalno predelali in enostavno ratificirali v parlamentu. Namesto, da bi EU o svojih temeljne dokumentih, o svojih temeljnih ciljih in strategijah uvedla razpravo, so njeni temeljni dokumenti rezultat zakulisnega mešetarjenja in sprejemanja pomembnih odločitev za hrbtom javnosti. Ko bi že mislili, da bo EU rekla: Dovolj z referendumi, začnimo z razpravo!, vztraja pri svoji stari igri: Pogodba je mrtva, živela pogodba!