Drugi dom
Ne gre za davke, butec!
| 5. januar 2007 | Razno | shotokan
Vsi poznamo tisto ljudsko “malo gnara, malo muzike”. Enako je s socialno državo: nižji so davki, manj socialne države lahko zagotovi proračun (in več si je morajo, če si jo lahko seveda privoščijo, ljudje sami). Seveda, socialna država mora biti stroškovno učinkovita: klavrno upravljanje s proračunskimi sredstvi ne bo nikoli zagotovilo socialne varnosti na tistem nivoju, ki ga davkoplačevalci pričakujejo.
Nekateri menijo, da je stroškovna neučinkovitost socialni državi inherentna, da torej skupaj s socialnimi programi v paketu dobimo še neučinkovitost, zarad česar se zavzemajo, da bi državo nagnali ven iz sociale in znižali davke. Drug pogled je veliko bolj optimističen: učinkovitost socialne države je mogoče izboljšati, še več, mogoče jo je organizirati tako, da bo v učinkovitosti presegla zasebni sektor. Poglejmo, kaj o tem menijo ugledni ekonomisti:
“High taxes don’t hurt [by themselves],” says Harvard’s Richard Freeman, a highly respected labor economist who has studied Europe extensively. “It depends on what you are getting for the money.” Vir
Kot primer za visoko davčno obremenitev, s katero se financira obsežen nabor socialnih storitev, se kot možen vzor tudi v konservativnih krogih v zadnjih časih omenja Danska, s Švedsko svetilnik t.i. skandinavskega modela. V nasprotju z napovedmi o propadu skandinavskih gospodarstev zaradi visokih davkov, skandinavska gospodarstva rastejo hitreje od primerljivih gospodarstev z nižjo davčno obremenitvijo. Analitiki že dolgo opozarjamo, da je dilema, ki nam jo vsiljujejo neoliberalci zgrešena, gre pa nekako takole:
The argument generally goes like this. Nowadays, every nation faces a stark but straightforward choice: It can admit that globalization demands a fluid economy–in which people will lose jobs frequently and incomes are bound to be more volatile–and adapt by slashing taxes, government benefit programs, and trade barriers. Or it can try to hold on to old-fashioned notions of lifetime job security and guaranteed incomes by blocking out trading partners, closely regulating business activity, and maintaining a generous welfare state–a formula sure to produce sluggish growth, chronic unemployment, and crippling government debt.
Žalostno je, da cvet mladoekonomistov v Sloveniji ne zmore videti preko te dileme, zaradi česar slovenskim politikom posredujejo zgrešene nasvete. Zaradi radikalnosti slednjih se v javnosti vzbuja odpor in nasprotovanje, saj mladoekonomisti in neoliberalci bajajo o propadu Slovenije, če se ne bo kar najhitreje spremenila v podalpski raj za parvenijevsko elito, vključno z EDS in drugimi neumnostmi. Ta lažna dilema je mehanizem, s katero želijo mladoekonomisti v navezi s svojimi poslovnimi in bogataškimi elitami - t.j. njihovimi gospodarji, ki jih fascinirajo s svojo močjo in bogastvom - slednjim na račun večine prebivalstva zagotoviti udobno življenje. Škoda, da so to dilemo pograbili tudi mediji, s čimer so zameglili dejstvo, da obstaja tretja, skandinavska pot.
Prava zavora za reforme so torej neoliberalna prizadevanja ukleniti debato o reformah v omenjeno lažno dilemo: ta pri ljudstvu vzbuja odpor ter zakriva pogled na druge možne načine soočanja z globalizacijo.
(Še brez glasov)
Loading ...
“Drug pogled je veliko bolj optimističen: učinkovitost socialne države je mogoče izboljšati, še več, mogoče jo je organizirati tako, da bo v učinkovitosti presegla zasebni sektor.”
Let’s get practical: Kdo v Sloveniji naj bi te visokoleteče misli izvozil v prakso?
ne gre za visokoleteče misli. če meniš, da je učinkovitost zasebnega sektorja pri zagotavljanju socialnih storitev nekaj nedosegljivega, se motiš. ne gre namreč za to, da se socialno storitev - od zdravstva, izobraževanja, prešolanja, etc. - ponudi samo tistim, ki jo lahko plačajo, ampak vsem, ki jo potrebujejo. to je cilj socialne države, ki pa ga trg z zasebno iniciativo težko doseže.
lep primer za to je privatizacija zdravstva v ZDA, kjer so zasebne bolnišnice dobivale povprečne premije za vsakega bolnika, ne glede na to, kako kritičen je bil. bush je pričakoval, da bodo zasebniki odpravili bolnike z manj stroškov kot javno zdravstvo in to se je tudi res zgodilo. zasebniki so namreč sprejemali samo bolj zdrave bolnike - tiste krepkejše, ki seveda manj stanejo -, poleg pa so kasirali premije. drugi bolniki so se morali zadovoljiti z javnim zdravstvom, ki je bilo manj učinkovito in dražje - logično, ko pa je imelo opravka z dražjimi in težjimi bolniki.
za zagotavljanje splošnega zdravstvenega varstva z nekim približkom univerzalne pokritosti bi bil torej že apriori boljši javni model, ampak so predsodki v obliki dogem o apriorno večji učinkovitosti zasebnega sektorja stvar speljali na stranski tir.
“Nekateri menijo, da je stroškovna neučinkovitost socialni državi inherentna…”
Stroškovno neučinkovitost dobiš v paketu z razpaslo in razsuto birokracijo.
“učinkovitost socialne države je mogoče izboljšati, še več, mogoče jo je organizirati tako, da bo v učinkovitosti presegla zasebni sektor.”
Država po učinkovitosti ne more preseči zasebnega sektorja. Upamo lahko le, da se mu karseda približa. Upravljalci države in pa upravljalci zasebenga sektorja imajo namreč različne namene in vzpodbude iz katerih črpajo svojo aktivnost. In treba je priznati, da je dobiček še vedno močnejše gibalo kot pa “delati dobro drugim ljudem”…
saj ravno to sem hotel povedati z zgornjim primerom privatizacije zdravstva v ZDA. merilo učinkovitosti v zasebnem sektorju je čim večji profit, medtem ko je v primeru zdravstva - če menimo, da je zdravje javna dobrina - učinkovitost mogoče meriti na drugačne načine, npr. s čim širšo dosegljivostjo zdravstvenih storitev (dohodkovno, geografsko), njihovo kvaliteto (čakalne dobe, dostopnost naprednih terapij, etc.). Tvoj sklep, da
“Država po učinkovitosti ne more preseči zasebnega sektorja.”
je tako razumljiv le iz perspektive neoliberalca, ki kot edino merilo učinkovitosti dovoljuje profit. Vse prevečkrat pa gre takšno profiterstvo na račun drugih ciljev, ki so bolj pomembni v okviru učinkovitega zagotavljanja zdravstvenih storitev.
V ameriškem zdravstvu je to pomenilo, da so z namenom maksimizacije profita ponudniki zdravstvenih storitev izbirali cenejše paciente, dražje pa prepuščali egalitarnemu javnemu zdravstvu. in potem so neoliberalci veselo blejali, kako je privatizacija uspela, seveda le do takrat, ko so paciente podobno začeli diskriminirati tudi javni ponudniki.
Ja, ja ampak sam nisem ciljal na to, da bi učinkovitost države meril v profitu; to je absurdno. To ni njen cilj. Učinkovitost države merimo v doseganju zadanih ciljev, ki pač niso enaki tistim v podjetjih. Hočem pa povedati, da se bo podjetje vedno bilo bolj pripravljeno bolje in hitreje organizirati za dosego svojega cilja kot pa država za dosego svojega. To je dejstvo. Samo pomisli koliko zadanih ciljev izpolni politika in koliko gospodarstvo. Seveda govorim zgolj o organizacijski učinkovitosti.
Vendar pa navkljub temu na koncu še vseno podpiram socialno državo. Zavzemam se le za racionalnejše birokratske postopke in še vedno verjamem, da jih je država sposobna urediti brez raznih javno-zasebnih partnerstev. To pa se bo zgodilo takrat, ko bo birokracija zgubila svojo moč in ne bo sama proizvajala sebi namenjenih predpisov. Neučinkovita socialna država pač ni socialna država…
“Hočem pa povedati, da se bo podjetje vedno bilo bolj pripravljeno bolje in hitreje organizirati za dosego svojega cilja kot pa država za dosego svojega.”
hm… vsaj malo poznavajoč delovanje nekaterih globalnih korporacij v to agilnost podjetij a priori nisem tako prepričan. Birokracija v takih podjetjih ni nič manjša kot v državnih upravah. (da jih tekmeci ne povozijo pa poskrbi njihova velikost in tržna moč)
pa četudi predpostavimo, da se podjetje lahko bolje in hitreje organizira za dosego svojega cilja, še vedno ostane vprašanje, kakšni so ti cilji…
Še vedno nisem dobil odgovora, KDO bo izvedel “visokoleteče misli” v praksi?
In ne trabunjati, kako je v ZDA. Dajte mi prosim za Slovenijo povedati, saj tukaj plačujemo davke za “storitve, ki naj bi se jih izvedlo z večjo učinkovitostjo od zasebnega sektorja”.
učinkovitost slovenskega zdravstvenega sektorja je najvišja v evropi, izhaja iz raziskav uglednih institutov. visokoleteče misli bi vsaj na področju zdravstva lahko uresničili tako, da bi se odpovedali kakšnim preveč korenitim zasukom k privatizaciji. včasih je najboljša politika ta, da ne narediš ničesar revolucionarnega, ne pa da vneto govoričiš o reformah in se greš nepotrebne eksperimente tam, kjer je jasno, da stvar deluje.
še malo o danskih inovacijah in razmerju med institucijami in družbenimi normami:
http://fazeer.wordpress.com/2006/07/08/the-nanny-state/
1. Ok, zdaj si zožil temo o učinkovitosti javnega sektorja zgolj na javno zdravstvo.
Shotokan, ok, najprej storitvena stran. Povej tole o učinkovitosti zdravstvenega sektorja meni bližnji osebi, ki je čakala za operacijo levega kolka v okviru najboljšega evropskega javno-zdravstvenega sektorja, po letu dni in pol čakanja pa so ugotovili, da bo potrebno operirati najprej desni kolk, ki se je v vmesnem času obrabil še bolj kot levi. Mislim, da te bo debelo pogledala.
2. Zdaj pa še financerska stran. Sistem javnega naročanja v zdravstvu ne deluje najbolj optimalno. Se strinjamo? Nakup operacijskih miz, helikopterske storitve,etc.
Meni je vseeno, če dobimo laskavi naziv “uglednega inštituta” o najboljšem evropskem javnem zdravstvu (toliko slabše za evropsko javno zdravstvo), če pa za plačane prispevke ne dobiš ustrezne in pravočasne protistoritve.
3. Še vedno pa nisem dobil odgovora, KDO bo izvedel “visokoleteče misli” od zasebnega bolj učinkovitem javnem sektorju v praksi (No.2)?
kakšne so tvoje parcialne izkušnje je seveda čisto nerelevantno. osebno bolj verjamem referenčnemu inštitutu kot pa izkušnji tvojega bližnjega - raziskava, na kateri temelji ugotovitev o učinkovitosti slovenskega zdravstva (in ne samo javnega, kakor zmotno domnevaš, v Evropi obstaja več sistemov financiranja zdravstva, različni mixi) namreč upošteva veliko več dejavnikov, kot bi jih zmogel analizirati ti, pa če bi cel ljubi čas poslušal nerganje bližnjega.
jaz nisem ničesar zožil, samo dal sem primer, ki ga je mogoče potrditi z empiričnimi podatki. ti, nasprotno, tega nisi storil in domnevam, da jahaš na zgrešeni tezi, da lahko zasebna iniciativa ureja stvari bolje kot država.
za nalogo ti dajem, da preučiš posledice liberalizacije npr. poštnih storitev. te so v splošnem gospodarskem interesu, zaradi česar nekateri menijo, da je vloga države tukaj nujna. zakaj bi jih po tvojem prepustili trgu?
0. Preden mi začneš odgovarjati na ostala vprašanja, odgovori na tole, KDO bo izvedel “visokoleteče misli” od zasebnega bolj učinkovitem javnem sektorju v praksi v SLO (No.3)? Dozdeva se mi, da ga ne najdeš na slovenskih tleh.
1. Jaz ti ne rabim ničesar dokazovati, ker do sedaj še nisem postavil nobene splošne trditve v zvezi z liberalizacijo na trgu.
2. Mene (najverjetneje pa tudi uglednega inštituta) zasebno zdravstvo ne moti, Evo, prva trditev :)
3. A tole o dajanju nalog je izraz napuha? Še enkrat, jaz nisem izjavil, da a priori zagovarjam opravljanje storitev na trgu. Edino kar hočem poudariti:
Učinkovitost javnega sektorja na določenih področjih me namreč skrbi (recimo, zdravstvo, notariat, obstoj FDV, subvencioniranje NGOs, oboroževanje). Če je očitno, da javni sektor ne zagotavlja ustreznih oziroma pravočasnih storitev, ne vidim razloga, da bi moral za to plačevati davke oziroma prispevke, ki so v resnici davki.
V tem pa tudi sam vidim razliko med skandinavskim sistemom in slovenskim realnim stanjem.
pojasnil sem ti že, da je slovensko zdravstvo zelo učinkovito, bolj učinkovito od tistih zdravstvenih sistemov, ki imajo večji delež zasebništva. iz tega sledi, da je javno zdravstvo lahko učinkovitejše od zasebnega.
dajanje naloge ni izraz napuha. hotel sem samo preveriti, če si zmožen argumentirano razpravljati. zgleda, da nisi. če javni sektor ne izpolnjuje tvojih pogojev učinkovitosti, je to nerelevantno - iz tega namreč ne sledi, da bi tvoje zahteve izpolnil zasebni sektor.
vsaj na področju zdravstva je slovenski sistem boljši od tistih, kjer je več zasebništva. tukaj imaš svoj odgovor, če ga nisi uspel izluščiti iz vseh zgornjih primerov: visokoleteče misli že izvajajo zdravstveni delavci, ki jih plačujejo proračun in prispevki.
“učinkovitost slovenskega zdravstvenega sektorja je najvišja v evropi”
To nam pove kvecjemu to, da smo revnejsi od ostalih clanic (npr. nasi zdravniki so podplacani, zato odhajajo v tujino, problemi z opremo) ti pa bi nas zdravstveni sistem stel kot zgled? nisi normalen. Enoletna cakalna doba za operacijo kolka je v nasem efikasnem sistemu fakt in ne nek osamljen primer sosedove babice. Imas tudi kako raziskavo o dostopnosti in kvaliteti zdravstvenih storitev pri nas napram EU?
Se vec, govoris o tem, da je nas sistem boljsi!!
Mojster manipulacije si ni kej. Nas sistem je javni in je najucinkovitejsi v evropi (se da to raziskavo kje videt?) torej je bolj ucinkovit (ti pravis da celo boljsi!!!!) od tistih ki so bolj sprivatizirana, ergo učinkovitost drzavnega je visja od ucinkovitosti privatnega. To hoces povedati?….
Ce bi rad res pravo primerjavo med drzavnim in zasebnim si pod drobonogled vzemi učinkovitost zasebnih zdravnikov s koncesijo in tistih v zdravstvenih domovih.
Primerjava ucinkovitosti javnega in zasebnega na modelu zdravstva je malodane nerodna. Zdravstveni sistemi so na zahodu vecinoma javni in tudi zasebnistvo je se vedno element sicer javne mreze zdravstvene oskrbe, predvsem pa se glede organiziranosti javno/zasebno precej razlikujejo tako, da izvajati neke korelacije kar pocez nima smisla. Bolj bi bilo smiselno med sistemi primerjati vpliv javnega/zasebnega na ucinkovitost znotraj posameznih segmentov zdravstvenih storitev.
Ena drzava ima lahko sprivatiziran celoten primarni nivo storitev, ki je bolj ucinkovit od referenecnega z nizjo stopnjo zasebnistva po drugi strani pa daje iz proracuna mnogo vec sredstev za najvisje ravni zdravstva. Ta drzava bo imela, jasno, manj ucinkovit sistem ob vecjem delezu zasebnistva.
ne vem, v čem je tvoj problem, nedeljko … lepo sem zapisal, da je slovenski zdravstveni sistem najučinkovitejši v evropi, to pa pomeni, da za vloženi denar dobiš največ. seveda je lahko to posledica dejstva, da slovenski zdravniki za enako plačo delajo več od svojih tujih kolegov, ampak vseeno delajo najbolj učinkovito. malo gnara, malo muzike, ane?
učinkovitost je pomembna predvsem z vidika vlaganja sredstev v prihodnosti. če hočemo boljše storitve, je treba v zdravstvo - takšno kot ga imamo, torej najučinkovitejše v evropi! - vložiti več denarja, ne pa se iti neke eksperimente s privatizacijo. izkušnje iz tujine namreč kažejo, da slednja ni vedno povečala učinkovitosti porabe sredstev, ravno nasprotno, zdravstvo je za enak nivo storitev postalo dražje. poglej samo ameriški primer, ki sem ga navedel zgoraj.
strinjam se, da je sistemov financiranja zdravstva in različnih mixov med zasebnim in javnim v evropi veliko, kar otežuje primerjave. vseeno pa se da videti, koliko sredstev gre za zdravstvo in kaj se za to dobi.
Privatizacija ni noben eksperiment. Severni sosedje imajo celotno primarno raven urejeno s koncesijami. Btw takih čakalnih dob v avstriji ne poznajo, prav tako ne boš videl toliko prašičkov za donacije za rentgene in ultrazvoke kot pri nas.
Glede privatizacije dela (!!!) zdravstva pri nas gre predvsem za to, da še vedno obstajajo velike rezerve v učinkovitosti (za oris ti povem, da ima KC blazen presežek zaposlenih, ki se šlepajo za programe, ki bi jih mirno lahko izvajali koncesionarji), za katere ni nobenega (tudi strokovnega) razloga, da se jih ne odpravi. Kos pogače za zdravstvo je omejen pa če se na glavo postaviš.
Moj point niso bile razlike med sistemi ampak zgrešenost sklepanja o učinkovitosti javnega/zasebnega na podlagi enega tako heterogenega sistema kot je zdravstveni sistem. Primerjaj posamezne segmente ali pa se ukvarjaj z energetiko in transportom.
“Btw takih čakalnih dob v avstriji ne poznajo, prav tako ne boš videl toliko prašičkov za donacije za rentgene in ultrazvoke kot pri nas.”
LOL in avstrijci dajo koliko na prebivalca za zdravstvo?
“ki se šlepajo za programe, ki bi jih mirno lahko izvajali koncesionarji”
in s tem pridobimo kaj? koncesionar državo (zavarovalnico) stane ISTO… torej, kaj pridobimo?
zdravstvo je samo primer, nedjelko, seveda ima vsak sektor svoje značilnosti. zdravstvo samo kaže, kako zgrešeno je blejanje neoliberalcev, da so tržne (=zasebne) rešitve vedno bolj učinkovite od javnih.
Samo, da malo vletim v debato..
“in s tem pridobimo kaj? koncesionar državo (zavarovalnico) stane ISTO… torej, kaj pridobimo?”
Izgubimo čakalne vrste!!
“Izgubimo čakalne vrste!!”
šur.
čakalne vrste so odvisne od denarja, ki ga za določene posege ima zavarovalnica…
to, da določeni zdravniki, ki so hkrati tudi koncesionarji, v javnem zdravstvu umetno ustvarjajo čakalne vrste, je pa druga zgodba…
Ki pa je naša realnost. ..