Drugi dom
Nataša še ni slišala za Liechtenstein
| 17. March 2008 | | Matej037
Ob paranoičnim zavzemanjem za varovanje zasebnosti v nekaterih marginalnih primerih (kamere v večstanovanjskih blokih, …) se Nataša Pirc Musar niti z besedico ni oglasila v primeru pridobivanja zasebnih podatkov o hranilnih vlogah v Liechtensteinu.
Ali nataša za to alpsko kneževino še ni slišala ali pa se ji podkupovanje uslužbenca banke s strani nemške obveščevalne službe s ciljem pridobivanja eksplicitno zasebnih podatkov ne zdi sporno.
Sicer pa si oglejte enega redkih razumnih prispevkov na temo bančnih računov v Liechtensteinu (vir: Tanja Štumberger, http://tribunal-si.blogspot.com/2008/03/nemija-poskua-uvesti-davni-imperializem.html)
Nemčija poskuša uvesti davčni imperializem
Lichtensteinska fiskalna suverenost je pod udarom, čeprav imajo zakonodajo, ki ne samo spoštuje zasebnost posameznikov, ampak je tudi neizprosna do pranja denarja, kar so potrdile mnoge organizacije po svetu, na primer tudi U.S. Internal Revenue Service. Kljub temu je nemška vlada poslala svoje tajne agente v alpsko kneževino Lichtenstein z namenom pridobitve zaupnih podatkov bančnih računov nemških državljanov v kneževini. Heinrichu Kieberju, bivšemu bančnemu uslužbencu LGT Group, so plačali okoli 5 milijonov evrov za DVD s 4.527 osebami in njihovimi bančnimi podatki. Kieber se danes nahaja v Avstraliji, po tistem ko mu je Nemčija spremenila identiteto. V kneževini je že sprožena kriminalna preiskava proti Kieberju in drugim osebam, ki so osumljene kraje občutljivih podatkov in prodaje teh nemškim oblastem. Kieber je v banki delal od leta 1999 do novembra 2002, v katerem času naj bi banki ukradel podatke. Ne samo, da so pod drobnogledom te fizične osebe, obstajajo dvomi, da je nemška obveščevalna služba (BND) delovala v nasprotju z veljavnimi zakonskimi predpisi. Po nemški zakonodaji imajo pristojnost preiskave davčnih utaj zvezne dežele in ne BND kot zvezni organ. Opozicija zato poziva k preiskavi, s katero bi ugotovili, ali je BND delovala zgolj kot posrednik za tožilstvo ali kot aktivni akter.
Nemčija je seznam, z ali brez protiplačila, pripravljena posredovati drugim državam. Avstralija, Velika Britanija, ZDA, Italija, Francija, Španija, Češka, Švedska, Kanada, Nova Zelandija, Španija in Slovenija so že pogledale vanj, čemur so v preteklih dveh tednih sledile obsežne kriminalistične preiskave na delovnih mestih in domovih njihovih državljanov.
Odmaknimo se od vprašanja kriminalnosti samega dejanja pridobivanja zaupnih podatkov in se osredotočimo na razloge in povode za ta dejanja. Čeprav bi na prvi pogled marsikdo zaključil, da je razlog Lichtensteinska zakonodaja, je potrebno pozornost usmeriti predvsem na Nemški davčni sistem, ki je zapleten do te stopnje, da se še strokovnjaki ne znajdejo v njem in hkrati odmerja nesprejemljivo visoke davčne stopnje. World Economic Forum’s Global Competitiveness Report je ocenil, da je nemški davčni sistem eden izmed najslabših na svetu. Posledično se Nemci že desetletja zatekajo k utaji davkov in pobegu v tako imenovane davčne oaze. Križarske vojne napram slednjim so zgrešene in politično zrežirane. Poltične elite poskušajo, preko OECD ali s pomočjo diplomatskih pritiskov, oblikovati mednarodni davčni kartel, ki bo koristil le državam z visokimi davčnimi stopnjami, kot sta Nemčija in Francija.
Vendar, za izkrivljanje informacij niso krivi samo politiki. Evropski mediji in (zaslepljena) javnost komaj čakajo na priložnost, da linčajo tiste, ki so se zatekli v davčne oaze. Zakaj ne bi tega naredili, saj so vendar politiki dali blagoslov k neodobravanju, nasprotovanju in kamenjanju ljudi, ki se poslužujejo davčnih oaz. Aksiom ekonomske teorije je, da davčne oaze niso zlo in ne predstavljajo grožnje državljanom drugih držav. Prav nasprotno, vse kar davčne oaze naredijo je, da ustvarijo davčno konkurenco, ki še najbolj koristi davkoplačevalcem na obeh straneh meje. Zaradi slednje državam z visokimi davčnimi stopnjami ne preostane nič drugega, kot da se lotijo davčne reforme. Izboljšanje davčnega sistema in znižanje davčne obremenitve bo še najbolj koristilo njenim davčno preobremenjenim državljanom, s čimer relativno največ pridobijo tisti z najnižjimi prihodki, saj slednji namenijo največji del svojega dohodka za osebno potrošnjo.
To pomeni, da v končni fazi pridobijo tako državljani ene kot druge države, še najbolj pa tiste, ki so uvedle davčne reforme. Britanski profesor Richard Teather je pred kratkim zapisal v svoji knjigi: “Davčne oaze koristijo nam vsem, ne glede na to ali v njih osebno invistiramo ali ne.” Realnost potrjuje ekonomsko teorijo: države, ki so korenito reformirale svoj davčni sistem – Irska, Estonija in Slovaška – so bile priča neverjetnim uspehom (visoka gospodarska rast, drastično znižanje nezaposlenosti, nizka inflacija, pritok tujih investicij, itd.). Hrati se je v teh državah povečalo tako število davčnih zavezancev kot državna mošnja pobranih davkov.
Kdo bi bil zmagovalec v primeru, da bi vse države imele visoke davčne stopnje, ki se ne bi razlikovale od države do države? Okoristila bi se majhna skupina interesnih skupin, ki bi pri politikih izlobirale državne programe, zakonodajo in pogodbe, ki bi predvsem napolnile njihove žepe, medtem ko bi ostali državljani ostali praznih rok. Prav tako bi pridobili politiki, ki so marionete interesnih skupin, in njihove plačilne liste.
Kdo bi izgubil? Državljani, saj bi morali plačevati visoke davke, katere bi politiki, v sodelovanju z interesnimi skupinami, določili. Ker bi vse države imele enake davčne stopnje, državljani ne bi imeli možnosti oditi s svojim premoženjem tja, kjer bi jih država manj bičala po hrbtu z ogromnimi davčnimi stopnjami.
Nihče ne plačuje rad davkov, a se je zelo težko postaviti po robu oblasti, ko so davčne stopnje že uvedene. Prav zato se je treba boriti preventivno, da nam oblast ne naprti nepotrebnih davkov, s katerimi bi predvsem poplačevala interesnim skupinam, ki so najbližje državni politični eliti.
Davčne oaze in davčna konkurenca pripomorejo k temu, da posamezniki obdržijo več denarja pri sebi in tako sami odločajo o tem, kako bodo razpolagali z njim, namesto da je za to odgovorna oblast. Kdo bo najboljši gospodar tvojega dohodka, če ne ti sam? Ko nekdo drug upravlja s tvojim denarjem, bo ta slabše investiran oziroma porabljen, kot če bi to naredil sam. Samo vprašajte se, za kateri denar bi vi bolje skrbeli in si vzeli čas za premislek, kako ga porabiti: za svojega ali za tujega? Prav zato je politik slab gospodar državnega denarja, predhodno pobranega od davkoplačevalcev.
Nemčija je na čelu skupine držav, ki poskušajo uvesti davčni imperializem, namesto da bi reformirale svoj davčni sistem do mere, da bi odseval želje prebivalstva, kar pomeni davčne stopnje, ki so jih državljani pripravljeni plačevati in se zato ne bodo iz obupa zatekli k izogibanju ali utaji davkov.
Nekdo se mora postaviti po robu davčnemu imperializmu, ki bi še najbolj prizadel davkoplačevalce – od slovenskih do irskih. Zato se nehajmo sprenevedati; prizadel bi vse, ki ste prebrali ta članek. Nas, vas …
(Še brez glasov)
Loading ...
Ne vem, od kod ti ideja, da gre za eksplicitno osebne podatke, do katerih DURS nima vpogleda? LOL to bi šele bilo zabavno. Malo si poglej kakšne pravice ima davčni inšpektor/DURS…
Ostalo pa… huh
WTF, od kdaj pa Drugi dom objavlja libertalske blodnje? Ta članek ves čas nekako na tihem domneva, da če so davki visoki, da so visoki za vse in da jih torej plačujejo kar vsi državljani vsepovprek. V resnici pa, če uvedeš spodobno progresivno obdavčitev, plačuje večina ljudi prijetno nizke davke, visoke davke pa plačujejo le bogataši, kot je tudi prav — in ravno od njih bo prišla večina plačanega davka. Jaz osebno se npr. zavzemam za marginalno stopnjo dohodnine tam nekje okoli 95-98 %, prag zanjo pa dovolj visok, da bo prizadela le bogataše. In ko se enkrat pobere dovolj davkov, potem tudi ni treba, da bi imele koristi od državnega denarja le neke domnevne zlovešče interesne skupine, s katerimi nas poskušaš strašiti tam zgoraj, ampak ima od njega lahko dejansko korist večina ljudi.
95-98% marginalna stopnja dohodnine? To pa je res, in prav ogabno, ill-advised.
Bi lahko morda še ocenil, koliko norcev bo takšnih, da bo plačevalo tolikšno dohodnino? In kako se bo pobralo dovolj davkov, če pa bodo vsi bogataši pobegnili drugam? In kako bo potem imela “korist večina ljudi”, če davčnih prihodkov ne bo?
Kaj bo posledica: povečala se bo davčna obremenitev ljudi s “prijetno nizkimi davki”.
Čestitam za zdrav nasvet.
Kar se mene tiče, je s tem tako — ljudje pač prek svojega dela v gospodarstvu ustvarjajo določene izdelke, storitve, denar in tako naprej, ostane le še vprašanje, kako se te reči potem razdeli mednje. Ti zdaj predlagaš, naj se večina tega prepusti bogatašem, potem pa naj se za povrhu tudi ne zahteva od njih, da bi z davki del tega vrnili ostalim. No, meni bi pa v bistvu bolj ustrezal karkšen koli sistem, ki bi zagotovil, da bi imeli navadni ljudje od gospodarstva več koristi kot zdaj. Ena možnost so, kot sem predlagal zgoraj, visoki davki za bogataše; če pa bogatašev zaradi tega ne bo več, to pač pomeni, da bo ves tisti denar, ki bi drugače šel v žepe bogatašev, zdaj tako ali tako šel naravnost k navadnim ljudem, kar je pa sploh super — slednji bodo zato že tako ali tako bolje živeli, pa tudi država bo z neko razumno stopnjo obdavčitve lahko od njih pobrala (ker bodo imeli večje dohodke kot zdaj) dovolj denarja za svoje potrebe. Npr. namesto kombinacije “velika neenakost dohodkov + 15-30% stopnja dohodnine za reveže + 95-98% marginalna stopnja za bogataše” bi lahko imeli kombinacijo “uravnilovka pri dohodkih + 50% stopnja dohodnine za vse”, kar bi bilo meni še bolj všeč od tiste prve variante — sta pa seveda obe veliko boljši od tega, kar imamo zdaj.
Drugače sicer, kar se pobega bogatašev tiče, ne vidim pravega razloga, da se ne bi to prepovedalo — no, če pobegnejo oni fizično, nimam nič proti, saj jih ne bo nihče pogrešal, pomembno pa se mi zdi, da se jim onemogoči, da bi s seboj odnesli tudi svoj denar in ga prenesli v razne davčne oaze in podobne nezdrave lokacije. Npr. ne bi se mi zdelo dobro, če bi se dobički od podjetij v Sloveniji stekali na neke račune v Liechtensteinu in raznih karibskih otokih in podobnih zadevah — raje naj ostanejo tukaj, da bo od njih vsaj kakšna korist.
P.S. Sem se pa pripravljen tudi zgledovati po tistem proslulem komunistu Eisenhowerju in kot kompromis predlagati 91% marginalno stopnjo dohodnine
To, kar predlagaš, je skoraj suženjstvo.
Bogatim bi takorekoč zaplenil premoženje (”se jim onemogoči, da bi s seboj odnesli tudi svoj denar”), njihove dohodke pa tako obdavčil, da bi jih prenehali služiti. Upam, da ne verjameš, da bi kdo delal za 9% tega, česar je vreden. Razen, če je suženj.
Pa še to - kar je morda najbolj pomembno - s to tvojo ogabno dohodninsko stopnjo bi kaznoval le tiste “bogataše”, ki jim je (edini ali poglavitni) vir dohodka delo. Kaj ni to v nasprotju s tvojo privrženostjo delu in delavcem?
Zakaj bi moral uspešen programer, ki mu je recimo delodajalec namenil 3000 € mesečno, prejeti neto 300 €, delavec v proizvodnji pa 600 € ? = neenakost dohodkov + zaplen skoraj vsega nad neko magično vrednostjo uravnilovke.
Zakaj bi rad imel uravnilovko? Koliko (najbolj) produktivnih delavcev pa bi pri uravnilovki in 50 % dohodnini (kar je precej podobno kot tvoj prvi predlog) ostalo v Sloveniji? Ali pa bi jim prepovedal odhod?
Bi rad ustvaril deželo manualnih delavcev? Pa veš, da lahko podjetja takšne delavce najdejo marsikje drugje, in to za desetino te cene?
Zakaj pa te recimo ne motijo bogataši, ki živijo od kapitala? A ti pa so lahko obdavčeni po zgolj 20 % stopnji (ki še pada glede na ročnost naložb)?
Torej, upam, da so tvoji predlogi zgolj neposrečena šala. Sicer pa ti predlagam, da se javiš za pisca ekonomskega programa naše levice, bodo vsaj enkrat imeli kaj konkretnega za ponudit - verjamem, da bo uspeh temu primeren.
Bogatim bi takorekoč zaplenil premoženje (”se jim onemogoči, da bi s seboj odnesli tudi svoj denar”),
No, seveda, ampak le nad neko razumno mero. Ti si očitno mnenja, da ima človek nekakšno pravico do tega, da je bogat, jaz pa tega pač ne štejem med človekove pravice, ker si ne morem predstavljati, da bi bilo kakšno bogastvo dejansko pridobljeno na pošten način, ne da bi bil nekdo zaradi njega za nekaj prikrajšan. Podpiram pravico do osebne lastnine v nekem razumnem obsegu — nič nimam proti, če ima človek v lasti dežnik in televizor in obleko, pa celo kakšno hišo ali stanovanje, ampak pri podjetjih in takšnih zadevah se pa moje potrpljenje vsekakor neha; te reči so preveč pomembne *za druge ljudi*, da bi lahko odločanje o njih prepustili peščici posameznikov, ki se razglašajo za lastnike teh reči.
Upam, da ne verjameš, da bi kdo delal za 9% tega, česar je vreden. Razen, če je suženj.
Vsekakor, pomembna razlika med tem, kar predlagam jaz, in suženjstvom je ta, da so sužnje njihovi gospodarji silili v delo. Jaz pa ne bi nikogar silil v delo. Kdor hoče delati, naj dela — še celo vesel bom tega! Samo naj ne pričakuje, da bo dobil za to neke enormne vsote denarja. Če mu je delo toliko zoprno, da ga noče opravljati za tisti znesek, ki bi mu po davkih ostal (in ki bi, poudarjam, vsekakor moral zadostovati za udobno in prijetno življenje), naj pa pač tega ne dela. Naj pa dela malo manj, tako da še ne bo prebil praga za mojo plenilsko obdavčitev. Zaradi tega bo tudi on sam srečnejši, ker bo imel več prostega časa; pa še za druge ljudi bo ostalo več dela, tako da bi se tudi problem brezposelnosti malo omililo.
Poleg tega se jaz tudi ne strinjam s tabo, da je človek res “vreden” tistega svojega bruto dohodka. Vreden je po mojem le svojega neto dohodka, razlika pa je tisto, kar je dolžan družbi in kar bi si nepravično prilastil, če bi hotel tudi tisto razliko pobasati v svoj lastni žep. Ravno zato pa je tu davkarija, da premosti razliko med nerazumno visokimi bruto dohodki (le-ti namreč pomenijo, da je nekje nekdo drug očitno za nekaj prikrajšan) in tem, česar so ljudje dejansko vredni. Mislim, da je vsakdo vreden nekega razumnega, dostojnega plačila za svoje delo; nihče pa ni zares vreden tega, da bi obogatel.
Zakaj bi moral uspešen programer, ki mu je recimo delodajalec namenil 3000 € mesečno, prejeti neto 300 €, delavec v proizvodnji pa 600 € ?
Jaz ne vidim nobenega pametnega razloga za to — po mojem se to tudi ne bi smelo zgoditi. Dokler so dohodninske stopnje manjše od 100%, se ne more zgoditi, da bi oseba A imela večjo bruto plačo kot B, vendar manjšo neto plačo kot B. Vsekakor se mi ne zdi nič narobe, da dobi programer toliko kot delavec v proizvodnji — mogoče celo malo več, ni pa nujno, odvisno od tega, kakšno programiranje se gre in o kakšni proizvodnji je govora. V osnovi nimam nič proti, če imata oba enako plačo.
Zakaj bi rad imel uravnilovko?
No, na to vprašanje res ni težko odgovoriti. Rad bi jo imel vendar zato, ker nočem, da bi drugi ljudje živeli bolje kot jaz, poleg tega mi pa tudi ni všeč to, da moram tekmovati z njimi v dirki za dostojnim življenjem
Koliko (najbolj) produktivnih delavcev pa bi pri uravnilovki in 50 % dohodnini (kar je precej podobno kot tvoj prvi predlog) ostalo v Sloveniji? Ali pa bi jim prepovedal odhod?
Večina bi jih po mojem ostala, saj jih uravnilovka ne bi kaj dosti prizadela. Uravnilovka bi udarila po žepu razne šefe, menedžerje, poslovneže in podobno svojat, ki itak ne delajo ničesar, oz. vsaj ničesar produktivnega. Če nam pobegne nekaj požeruhov, ki niso pripravljeni delati za nek razumen denar in mislijo, da si zaslužijo milijone, naj pa kar gredo — mislim, da jih ne bomo prehudo pogrešali.
Tudi na splošno se mi zdi, da če je bilo npr. na ozemlju Slovenije pred sto leti le en milijon prebivalcev, zdaj sta pa dva, nam očitno nekaj izseljevanja ne bi ravno povzročilo neke katastrofe. No, če pa bi se izkazalo, da gredo stvari le predaleč, potem seveda ne bi imel nič proti temu, da se izseljevanje nekako omeji. Ampak kot rečeno, po mojem se nam tega ni bati.
Bi rad ustvaril deželo manualnih delavcev?
Ne vidim prave potrebe po tem — zahvaljujoč razvoju tehnike je potreb po ročnem delu vse manj. Poleg tega pa bo tudi pri uravnilovki pritisk na ne-ročna dela še vedno velik, ker so večini ljudi prijetnejša od ročnih. Npr. če bi moral izbirati med posedanjem v lepo klimatizirani pisarni in garanjem nekje zunaj na njivi, pa bi bili obe službi enako plačani, bi vsekakor izbral tisto prvo. Zato se po mojem ni treba bati, da bi zaradi mojega predloga uravnilovke upadlo zanimanje za bolj intelektualne poklice.
Zakaj pa te recimo ne motijo bogataši, ki živijo od kapitala? A ti pa so lahko obdavčeni po zgolj 20 % stopnji (ki še pada glede na ročnost naložb)?
Seveda me motijo, pa še kako
Saj vendar nikjer nisem rekel, da se strinjam s takšno obdavčitvijo dohodkov od kapitala, kot jo imamo zdaj. Jaz bi vsekakor tudi to obdavčitev močno povečal, podobno kot dohodninsko. Paziti bi bilo treba le na to, da bi dohodke od kapitala obdavčili šele, ko jih človek dejansko začne porabljati, ne pa že, ko jih samo seli iz ene oblike v drugo (npr. iz delnic v obveznice ali obratno) — to slednje je ena zelo neugodna lastnost sedanje obdavčitve; če bi se to uredilo, potem ne vidim razloga, da ne bi tudi pri dohodkih od kapitala uvedli plenilske marginalne stopnje obdavčitve.
Tako ali tako pa, če bi že imel možnost jaz pisati svoj ekonomski program, bi tistim, ki imajo toliko kapitala, da lahko živijo od njega, ta kapital raje pobral — npr. nacionaliziral podjetja in podobno — naj s temi rečmi upravlja država za skupno dobro. Posebnih potreb po tem, da bi človek živel od kapitala, tako ali tako ni — na stara leta ali za primer invalidnosti bi morala država vsakomur zagotoviti zadostno pokojnino, kdor pa bi rad že pred tem živel od kapitala, je pa tako ali tako parazit in ne vidim pravega razloga za to, da bi jaz to posebej podpiral.
Torej, upam, da so tvoji predlogi zgolj neposrečena šala. Sicer pa ti predlagam, da se javiš za pisca ekonomskega programa naše levice, bodo vsaj enkrat imeli kaj konkretnega za ponudit - verjamem, da bo uspeh temu primeren.
No, jaz se seveda dobro zavedam, da mojih predlogov ljudje žal ne bi nikoli sprejeli, niti tisti na levici ne, kaj šele ostali, ki jih zastruplja poblazneli egoizem vas libertalcev. Pa tudi preveč smo vpeti v razne mednarodne povezave, da bi se moje reforme sploh dalo izvesti — takoj bi vsi zagnali vik in krik, kako da kršimo človekove pravice ubogih bogatašev
S politiko pa se vsekakor ne mislim ukvarjati, saj še na volitve ne hodim
“Bi lahko morda še ocenil, koliko norcev bo takšnih, da bo plačevalo tolikšno dohodnino?”
Vsi! Kaj se ne ves da Laffer ne dela?
Tega ne vedo vsi. Še posebej če so prišli iz Marsa.