DRUGI DOM

Zreduciranje “afere Baričevič” na naslajanje javnosti nad tujo nesrečo jasno kaže, za kako neumne nas imate Slovence novinarji (pravzaprav si tega naziva po zadnjih dogodkih niti ne zaslužite – da mora čast slovenskega raziskovalnega novinarstva reševati rumeni Požar, je nacionalna sramota!), da o politikih seveda niti ne govorim. :(

Mislim, da vas nihče ne more imeti za bolj neumne, kot se neumne kažete s takim odzivom kot si ga pridelal/pridelala. nihče ne reducira “afere” na to.

Kaj pomeni? Pomeni to, kar že vemo: da slika pove več kot pa milijon (cenzuriranih) besed.

Mah. Narod vedno dobi tisto, kar si zasluži. A novinarji (blogerji, fotoreporterji,…) pa niste del naroda? Mislim, da je bolj problem v novinarski etiki, ki bi morala jasno razločevati, kaj se mora ohraniti izven oči javnosti, ne glede na to, kako sprevrženo je.

Cenzuriranih?

Maoštja, res smo prava Severna Koreja! Mediji, resni ali tisti, ki so vsaj poskušali ravnati po neki dostojnosti, ti, katerim sedaj neumneži podtikajo cenzuro, so na dolgo in široko obdelali postopke na ministrstvu, luknje in pomanjkljivosti, ter celo razgalili pritiske na njihovo delo, ko pa niso hoteli strečt najbolj perverznim in nedostojanstvenim strastem, pa so že cenzorji?

Butasto.

Ne samo, da bi tisti svetovni mediji, ki jih kljub vsemu danes postavljamo za zgled profesionalnosti, ravnali tako kot so slovenski – še hujši cenzorji bi bili! Not in million years ne bi v New York Times, The Times, Guardian, FAZ… prilezle nekatere podrobnosti, ki so jih slovenski objavili. Not in million years!

“Mislim, da je bolj problem v novinarski etiki,”

Problem je obojestranski: v povpraševanju in ponudbi. Da so pa blogerji (z redkimi svetlimi izjemami) popoln krš, pa je tudi v tej zgodbi postalo še kako jasno.

Potem ko so prvi zgodbo o sodomiji objavile Slovenske novice (4.2.2010), je zgodba za nekaj dni, razen na Požareportu in Svetu totalno izginila. Samo zares neumnež se lahko spreneveda, da ni šlo za uredniško cenzuro.

In samo neumnež ne razume, da takšna zgodba mora ven. Fotografija je zgolj posledica skoraj totalne cenzure. Objava fotografije pomeni predvsem banalno dejstvo, da pač pove več kot milijon besed.

Natolcevanje Babičeve, da je slovenski narod zaradi objave te fotografije kaj posebnega, je histerija politikantske novinarke. V vseh razvitih državah bi bilo tako. Glavni problem te zgodbe je klientelizem, ne pa odziv javnosti.

Mateja Babič je za ohranitev svojih skrivnosti pripravljena tudi debelo lagati? Kdo bi si mislil.

Za vsem tem bojem za dostojanstvo in za opozarjanjem na nujno profesionalnost medijev se skriva jeza, da je ta zgodba le pricurljala v javnost in da je nikakor ni mogoče več prikriti. Potrebno je bilo nekaj brutalnosti in grdih fotografij, da se je vse skupaj zganilo.

Včasih je tudi to potrebno in včasih je v primitivnosti rumenih časopisov več resnice kot v vsem leporečju raznih Matej Babič.

“Samo zares neumnež se lahko spreneveda, da ni šlo za uredniško cenzuro.”

Samo neumnež ne loči uredniške politike quality broadsheet journalisma od cenzure.

In to je zame popolnoma frapantna ugotovitev: da vam res ni jasno. ajde, konec z moje strani…. sem že itak parkrat na to temo pojedel zarečen kruh.

Jure, saj si tudi sam potrdil, da je šlo za cenzuro. Še več, napisal si, da bi bili tvoji “quality broadsheet journalism” v takem primeru še hujši cenzorji. Odloči se! :D

Uredniška politika broadsheet žurnalizma? Da crkneš od smeha. Tukaj imamo kao člana družbene in politične elite, ki so ga raztrgali psi, pri čemer raziskovalni novinar dobi namig da zato, ker je spolno zlorabljal pse z gnusnimi analnimi igricami.

Vik in krik, kako si novinar upa natolcevati, to ja ni res etc etc. V bistvu se novinarja obtožuje, da laže, štango pa bi morali držati še kao quality tralala mediji s tem, da ne bi drezali v nespodobne podrobnosti.

Medijski mainstream je torej pod masko quality tralala žurnalizma tiho, v bistvu pa se zgodbe ne upajo dotakniti, ker je preveč “sporna”.

In narod ni neumen, točno ve, kaj hoče vedeti, in česa mu quality tralala mediji ne dajo. Ne zato, ker bi podpirali kvalitetno novinarstvo (če bi ga, bi skušali zgodbe o sodomiji potrditi ali ovreči, torej stvari nameniti čas in denar), ampak ker se ne želijo opeči.

Me pa zanima, kako bi reagiral, če bi se izkazalo, da kak medij v svojem čutu za spodobnost po nareku urednika ni objavil fotografije pretepenega geja, ampak se je raje odločil za anemičen odstavek o tem, kako je policije že na sledi storilcem.

Saj podobna debata je že s Palestinci, ki jih pobijajo v tisočih, največ kar vidiš, pa so jokajoče ženske. Quality tralala ali cenzura?

“Vik in krik, kako si novinar upa natolcevati, to ja ni res etc etc.”

očitno net slabo nese na daljavo. to ni point debate.

to, kar javnosti hočejo vedeti, ni nujno to, kar javnosti smejo vedeti. celotna zgodba s slikami in podatki o domnevnih zlorabah je grozljiv poseg v človekovo zasebnost, ne glede na to, kaj je možak počel in kaj si kdorkoli o tem misli, zasebnost pa je temelj človekove svobode.

jaz v vsem skupaj vidim predvsem dve žalostni resnici o ljudeh posamezno in družbi vobče …

najprej skrajno napačne prioritete: namesto, da bi javnosti zanimale predvsem morebitne zlorabe položajev državnih uradnikov, so te le priročen izgovor za bedno naslajanje ob bolj pikantnih podrobnostih, na katere se namiguje. zapovrh se gnev obrača proti tistim, ki so očitno zgolj profesionalno in dobro opravili svoje delo, denimo proti mirotu (a se kdo spomni OJa in Cochrana? tam je šlo za umor, ne pa za vrnitev cuckov …), ne pa proti tistim, ki bi morali delati v dobro javnosti, pa niso.

nato pa patetično in bolno moraliziranje, ki si ga je raja (beseda je namensko izbrana in mišljena s skrajnim prezirom), predvsem na spletu, privoščila. ob tem si lahko mislim le tisto znano o metanju kamna.

ahja, dodajmo še tretje … večne esdeesovske (ljudske klovne in podobno nesnago bomo pač ignorirali) blodnje o omrežjih in ozadjih (še dobro, da je Veliki Gobar iz Martuljka že pokojni in imamo le še Milana). zaplankanci, to ni slovenska specifika, tako reči delujejo povsod. naloga države je, da morebitne nezakonitosti pri tem vnaprej onemogoči oziroma storjene izsledi in sankcionira.

skratka, javnost nima prav nobene kurčeve pravice vedeti. cajtngi in ostala navlaka pa naj si najdejo drug način, kako dvigniti branost, ratinge in obisk.

sem pa pri vsem skupaj zadovoljen zavoljo nove potrditve pravilnosti moje blage mizantropije in prezira do ljudi.

Tudi, če nekdo v svoji kleti goji hudičevo zel ali če ima pod posteljo spravljeno neprijavljeno orožje, je to njegova zasebnost, vendar policaji vseeno radi objavljajo njegove slike in ga vlačijo po sodiščih…

Naša pravica je, da izvemo vse, kar zadeva našo varnost – če obstajajo indici za to, da del naših politikov drži nekemu doktorju pasje povodce zato, da lahko on še naprej analno zlorablja svoje podivjane pasje otroke, je naša osnovna pravica, da izvemo vse, kar se je dogajalo; še posebej pa, kadar obstaja najmanjši sum za to, da so lahko vpleteni tudi tisti politiki, katerim je zaupana skrb za našo varnost.

“namesto, da bi javnosti zanimale predvsem morebitne zlorabe položajev državnih uradnikov, so te le priročen izgovor za bedno naslajanje ob bolj pikantnih podrobnostih”

Ali pa je obratno: ravno zato, ker se je in se še vedno želi prikriti očitne zlorabe državnih uradnikov, celo s poskusom uničenja dokazov (ali celo realiziranim delnim uničenjem), je javnost toliko bolj zainteresirana za podrobnosti.

“Naša pravica je, da izvemo vse, kar zadeva našo varnost.”

No no, takšno razmišljanje pa danes ni preveč moderno. Saj imaš pravico do starokopitnosti, vprašanje pa je, če si pri tem dosleden. Morda ima javnost pravico izvedeti tudi, kdo vse je HIV pozitiven, kdo se po netu pajdaši z jihadisti, kateri sosed je alkoholik ter kolikokrat je že pretepel ženo?

Da “safety trumps privacy” je seveda še posebej očitno v primeru zelo realne možnosti napada treh zlorabljenih cuckov, ki so baje sicer že mrtvi, a previdnost ni nikoli odveč. Le kako naj se na sprehodu po Rožni še kdaj počutim varno, če ne bom izvedela natančnih podatkov o mrtvečevih spolnih navadah, vseh podrobnosti v zvezi z njegovo spremembo spola, ter znamke, dimenzij in datuma izdelave tako dilda kot kondomov, ki jih je preminuli vestno uporabljal pri posilstvih zaradi izredne skrbi za zdravje in higieno svojih žrtev? PRAVICO IMAM VEDETI!!

@Tea
Če se z jihadisti pajdaši naša notranja ministrica, je to vsekakor relevanten podatek pa najbrž tudi to, če je HIV pozitivna in če pretepa svojega partnerja – do katerega je sicer tako radodarna z raznimi pogodbami, relevantno je tudi, če drži za pasji povodec psa, ki ga zlorabljajo in relevantno je tudi potem, ko je pes mrtev. Kaj pa, če je za pasji povodec držal predsednik vlade ali obrambna ministrica, od katere bežijo zadnje dni njeni najbližji svetovalci – ali pa sta bila na drugem koncu?
Našo varnost vsekakor zadeva tudi dejstvo, s kom in kako se jebejo tisti, ki v končni fazi na naš račun jebejo nas.

Sovražnik nikoli ne spi…

lol, butl …

Končno dobimo zanimiv dogodek, naš narod je pa zainteresiran za osebno varnost in medijsko kulturo. Politična korupcija in prodani mediji – samo v Sloveniji ali pa je to naravno, Evropsko? Treba je postaviti meje, najti črnega pedra…

Medtem pa prava vprašanja ležijo pozabljena kot igrače na ciganskem dvorišču. Kaj je to dildo? Kaj je to pes, pasja čreda? Javno, zasebno, spol, ugled, zdravnik? Kaj je to Ljubljana, spehod s tremi pitbulmastifi, garaža? Kaj je to užitek?

Nikakor ne mislim, da mora raja postati filozof ali psiholog, to bi bilo šele zoprno – pri tej mentalni kondiciji. Nedvomno cel kup takega diskurza leži okrog, prepričan pa sem, da je ton napačen in to je tisto pravo jedro problema. Zakaj narod takoj zapopade moralistično pozicijo kot drek? Kaj se zgodi v glavi človeka, da se spravi pisat o nekih perifernih okoliščinah dogodka, ki je dejansko tako nov, da presega precej konkreten obseg fikcijskih naracij tako v geografskem kot časovnem oziru (Sade npr že ni pisal o čem “takem”…).

Seveda ne smemo pozabiti na pieteto. Vsaka usta ne znajo govoriti na pravi način. Naslajanje nad fotografijami je enako neprimerno kot analize medijskega prostora.

Ko se je Janša pri pogajanjih s Hrvati obnašal kot nekakšen zadnji kreten, je bilo lahko vsem jasno, da so v ozadju računi od orožja, ki jih imajo Hrčki shranjene in lahko vodijo del naših politikov direktno v Haag zagotovo pa na Dob.

Večja uganka pa je Pahorjev podpis kretenskega sporazuma o arbitraži s Kosorjevo – če pomislimo na možnost, da so Hrvati prišli do kakšnih slik ali posnetkov iz “Baričevičeve garaže slavnih”, lahko takoj postane vse mnogo bolj smiselno…

In zajebavno tudi…
Je pa Pigac dobro zajel našo politično sceno:
Desničarji porivajo fantke, levičarji pse!

– zlorabe položajev državnih uradnikov & dober odvetnik s klientelističnimi povezavami —

Ubogi in primitivni naivnež, ne štekaš, da je to dvoje povezano.