DRUGI DOM

Dragi Jure!

Komunizem kot svetovni proces je okoli leta 1990 propadel in se je sesedel v prah. Ker ni imel nikoli denarja, da bi plačeval delavce, saj so se komunisti raje pripovedovali neuresničljive pravljice o iluzijah komunizma kot se ukvarjali z gospodarstvom.

Tako smo v Sloveniji vsi živeli v totalni in s komunizmom zagarantirani revščini s nekajkrat manjšimi plačami kot so jih izplačevali grdi kapitalisti, ki izkoriščajo človeka po človeku. Daleč najslabše so živeli delavci, katerih beda in siromaštvo so vidni še sedaj.

Za primer lahko vzamemo šivilje iz MURE, kako so se komunisti norčevali zadnjih 30 let iz njihove bede, na koncu pa so jim s komunistično prevaro onemogočili prejem pomoči za brezposelne in penzioniranje. Bravo Milan Kučan! Revež je moral v svojih bankah zbrati denar 300 milijonov evrov za Jankovičev štadion, 500 milijonov za Hildo Tovšak, 600 miljonov za Šrota in njegovega naslednika, Bavčarja in njegovega naslednika, Pavčka iz Sistemske tehnike, Merkurja, BTC, Petana, itd.
Skratka živimo v čudovitem socializmu, ker moramo ves čas reševati tovarišijske velekapitaliste na račun bednih in obupanih delavcev.

Dr.J.P. Damjan ima pač sposobnost zaznati dejstva.

Moje opažanje: kapitalizem je bil, dokler ni prišlo do odprtja novih trgov zaradi pojava globalizacije (V Evropa, praktično komplet Azija s Kitajsko na čelu) relativno socialen. Potem so prišla 90. kot prehodna in novo stoletje kot ultimativno uresničen sen multikorporacij, da selijo produkcijo tja, ker je delovna sila dovolj poceni in je država ne regulira – ali pa za primerno nizko obdrži tam, kjer že je (in od tu tudi percepcija kapitalizma kot požrešne živali brez slerhernih moralnih norm).

Ampak dejstvo je, da globalizacije ni omogočila samo politika, ampak tudi tehnološki napredek in da se tega procesa ne da obrniti nazaj. Kajne?

(vsaj) trije momenti:

geopolitični: velikega sovraga – konkurenta – ni več; konec zgodovine blabla

ideološki: čikaška šola in dolgoletna preparacija javnosti, tako uspešna, da ljudje glasujejo celo v nasprotju s svojim razrednim interesom (najboljši primer: protestniki proti public option v ameriški debati o zdravstvu – a brez zasebnega zavarovanja, ker ga ne morejo plačati)… vzpon politikov ala tatcher, katere ideje bi se konzervativcem par desetletij prej ne zdele samo napačne, ampak tudi globoko nemoralne.

tehnološki: IKT + transportni napredek je omogočil resnično globalne oskrbovalne verige.

Ne vem, kaj je nenavadnega, če ljudje glasujejo v nasprotju s svojim “razrednim” (iz katere zaprašene kardeljanske knjižnice pa si spet potegnil razredni boj in privrženost nekakšnim razredom, kot primarno determinanto človekovega odločanja).

Načelno naj bi človek glasoval za to, kar misli da je prav, ne pa za tisto, kar mu tisti trenutek pač koristi. Če seveda naš moralni imerativ ni drnovškoidna pragmatičnost, kot menda pozitivna vrlina.

Enostaven primer: Meni, ki se precej vozim po Sloveniji, se je uvedba vinjet precej izplačala, kljub temu pa semi zdi (kot sicer vsi pavšali) zelo nepravična do tistih, ki avtoceste uporabljajo malo. Zato bi vsekakor glasovala proti njim.

Damjanu & Vernikom (vem, cerkev se je porušila, časi so težki) ne bi škodval pogled v to knjigo korejskega ekonomista: Bad samaritans: The myth of free trade and the secret history of capitalism

http://books.google.com/books?id=30YfAQAAIAAJ&q=bad+samaritans&dq=bad+samaritans&hl=sl&ei=XbhyTO2nIpKTjAeR8fT6CA&sa=X&oi=book_result&ct=result&resnum=1&ved=0CCYQ6AEwAA

Samo kratek izrezek: “Chang blasts holes in the “World Is Flat” orthodoxy of Thomas Friedman and other liberal economists who argue that only unfettered capitalism and wide-open international trade can lift struggling nations out of poverty. On the contrary, Chang shows, today’s economic superpowers–from the U.S. to Britain to his native Korea–all attained prosperity by shameless protectionism and government intervention in industry”.

Ampak zato, da se vera ohrani, je “slepe pege” drugačne resnice treba tesno zakitati, in še naprej ostati v prijetni temi. Zato upanja, da bo kaj drugače, ravno ni.

@Katja

razred, za uporabo katerega ne rabiš kardeljanske knjižnice, hvala, je bil precej časa dober indikator volilnih preferenc in vedenja. Danes manj, o razlogih ne bi, ker bi bil predolg, je pa o tem napisanih dovolj knjig.

Določen položaj na družbeni lestvici (je) pač prinaša s sabo določene interese. eg. če si nizko, ti je verjetno obdavčenost jaht in zasebnih letal manj pomembna tema kot dosegljivost ugodnih zdravstvenih storitev.

ob žalostnem dejstvu, da Masten in Damijan elita EFjevskega kadra, človeka kar srat prime

PS: Kar je še neumno in naravnost samovšečno, ter arogantno pri neoliberalcih, je to stalno ponavljanje o “pomembnosti pravne države”. Neoliberalci ta pojem ponavljajo kot, da so ga izumili. V resnici pa gre pri njihovem poudarjanju, le za zelo ozek segment pravne države in prava nasploh. Za pomembnost lastninskih pravic kajpak, vsa druga pravna področja, kot da ne obstajajo, oziroma jih sploh ne zanimajo.

V neoliberalnih mokrih sanjah pa ste lahko prepričani da je “vladavina prava”= vladavini denarja in lastnine. “Vladavina prava” je bedna puhlica, ki naj prikrije pohlep in vsem drugim ljudem ponudi iluzije o tem kako se nekdo menda zavzema za urjenost, pravičnost in “obče vrednote”.

Izraz, ki po mojem mnenju najbolje opisuje neoliberalce je “self righteousness”. Po Merriam Webster slovarju ta izraz pomeni “convinced of one’s own righteousness especially in contrast with the actions and beliefs of others : narrow-mindedly moralistic “. Če kdo ne verjame, naj si pogleda enega izmed zadnjih libertačrevih blogov, sicer blog ki ga že dolgo redno ne prebiram več, o tem kako “citira” neko bebavo raziskavo o domnevni superiornosti neoliberalnih verjetij.

Taki ljudje, kot smo mnogokat videli, niso primerni za debato, vprašanje ki se v tem kontekstu vsekakor zastavlja pa je tudi, KOLIKO SO PRIMERNI ZA RESNO RAZISKOVANJE? Pri resnem raziskovanju je treba dati svoja verjetja v oklepaj, treba je biti poslušen, ne pa “self-righteous”. Slednje pa je gesta, ki je pri neoliberalnih vitezih, odkar vem zanje, še nisem doživel.

Najbolj smešno pri vsem skupaj pa je, da se gre JPD povzdigovanje “filozofije ekonomskega liberalizma” (knjige najbrž sploh ni prebral ali pa je ni razumel) ravno v trenutku, ko je Ljudska republika Kitajska postala drugo največje gospodarstvo na svetu ter se pospešeno prebiva na prvo mesto – vse skupaj pa seveda od popolni slepoti za vsa zgodovinska dejstva…