Največji izziv

| 20. August 2006 | | Jure

V času neskončne vojne proti terorizmu je nadvse potrebno jasno izpostaviti razlikovanje med politiko držav oziroma gibanj v točno definiranem časovnem in prostorskem kontekstu in občo vizijo družbene ureditve istih gibanj. V tem duhu je nujno izpostaviti več stvari. Nasprotovanje izraelski politiki reševanja varnostnih izzivov države Izrael še ni avtomatično tudi antisemitizem, še manj predstavlja avtomatično strinjanje s cilji gibanj, kot sta Hamas in Hezbolah, na področjih, ki so onkraj povsem legitimne osvoboditve palestinskega in libanonskega ljudstva iz krempljev izraelske okupacije in nasilja. Četudi se globoko strinjam z legitimnostjo upora proti izraelski okupaciji, to niti najmanj še ne pomeni, da s tem požegnam druge cilje tovrstnih organizacij.

Tovrstno razlikovanje, ki presega črno-belo gledanje, kjer obstajajo samo absolutno dobri in zli, ampak gradi na celotnem spektru sivin, je v sodobni Evropi še toliko bolj pomembno. Ni potrebno hoditi tako daleč, kot je Palestina ali Libanon. Isto razumevanje je potrebno in nujno uporabiti pri tako “lokalnih” vprašanjih, kot je recimo gradnja džamije v Ljubljani. V kolikor z vsem srcem podpiramo gradnjo džamije, ta podpora izvira iz istega temelja kot globoko nestrinjanje z stališči in s praksami določenega dela muslimanov v Evropi, ki so v bistvu nekompatibilne z vrednotami sodobne, demokratične in pluralne Evrope. Čeprav se zelo verjetno tega sploh ne zavedajo, nasprotniki džamije in evropskega islama kot takega spodkopavajo ravno te temelje demokratične Evrope. V kolikor suspendirate pridobitve demokratične Evrope v primeru, ko vam to ustreza, kako boste lahko pridigali na isti podlagi v drugih primerih? Naj razložim….

V kolikor poteptate taki temeljni vrednoti evropskih družb kot sta enakopravnost državljanov in svoboda veroizpovedi (ter izražanja verskih čustev), kaj vam bo ostalo v primerih ravnanj, ki so resnično nedemokratična in nepluralna? Kako se boste borili proti prisilnim porokam, če ste temelj (torej, človekove pravice) sami zavrgli pri vprašanju džamije? Kaj boste privlekli v primeru uveljavljanje šeriatskega prava? Človekove pravice? Aja, tiste, ki ste jih malo prej lagodno utišali, da vam minaret ni kratil vašega estetskega občutka? Kako boste nasprotovali pohabljanju ženskih spolnih organov? Kako boste zagovarjali pravice gejev? …

Čeprav je brez dvoma jasno, da Evropa precej bolje kot ZDA, ki pod krinko geostrateških interesov prakticirajo izvoz instant-demokracij na krilih orožja, razume muslimanski svet, se bi bilo neumno in dolgoročno škodljivo prepustiti iluziji, da so odnosi med Evropo in muslimani neproblematični. Jasno je, da je mnogim evropskim državam pri integraciji priseljencev iz muslimanskih držav hudo spodletelo. Razlogov za to je mnogo, od rasizma … do preveč popustljive politike, ki je pri priseljencih dopuščala stališča in vedenje, ki jih sicer ne bi. Rezultat? Družbe v družbi. In to, dragi moji, je resničen problem in eden pomembnejših izzivov današnje Evrope, ki ga pa ni mogoče rešiti na ameriški način (z orožjem) ali na način tepcev tipa Mihael Jarc. Evropa lahko preživi in obstane samo z doslednim vztrajanjem na človekovih pravicah za vse njene prebivalce.