Drugi dom
Na senčni strani estonskega poletja
| 19. Februar 2008 | | analizator
Ko se je po naših krajih pred časom potikal nekdanji estonski premier Mart Laar, smo lahko na njegovem predavanju v Ljubljani opazli trume samozvanih liberalcev, ki so prihiteli poslušati novi enotnodavčni evangelij. Laar, sicer posterboy neoliberalnega projekta, je takrat inštruiral v službi American Enterprise Institute, agresivnega neokonservativnega think-tanka, ki je hujskal k vojni v Iraku in ki meni, da je segrevanje ozračja izmišljotina zapohanih hipijev. Janševe vlade tiste dni še ni zapustila vsa pamet, zato se je Laaru lepo zahvalila za piar, načrte o uvedbi enotne davčne stopnje v Sloveniji pa zaklenila v predal in vrgla ključe stran.
Daleč se je razlegel jok in stok mladoekonomistov, za katere je estonski ekonomski čudež naenkrat postal nedosegljiv ideal, ki so se mu Slovenci po njihovem mnenju odpovedali zaradi svoje socialistične miselnosti in ozkogledne zaplankanosti. Bolj pogumni med njimi so se kakor popadljiva ščeneta zagnali med noge ekonomistom, kot so Jože Mencinger, France Križanič in Veljko Bole, ter jih zmerjali z diletanti in kao-strokovnjaki. Zakaj? Zato ker so se zavzemali za premišljeno gospodarsko politiko, ki se izogiba šok terapijam. V očeh malikovalcev Miltona Friedmana, intelektualnega botra čilenskega diktatorja Augusta Pinocheta, prav gotovo hud greh!
Nedavno je svoj počen piskrček pristavila še največja živeča (po smrti Ayn Rand, slava ji!) polihistorka, izjemna stilistka in nenadkriljiva analitičarka, pronicljiva politična ekonomistka, specialistka za širok diapazon teorij gospodarske rasti, sicer priložnostna, zaradi objektivnih izobrazbenih pomanjkljivosti nehabilitirana predavateljica na FDV in nadebudna beletristka Ana Jud. V prostem spisu, ki se bere kakor zapiski kakšnega lenega in neukega maturanta, na hitro nakracani v gostilniški debati, kjer je ekonomski mag Mićo Mrkaić spil kakšno pivo preveč, je namreč tudi ona povzdignila estonski model.
To je zbudilo moje zanimanje za estonski čudež, kakor mu pravijo. Le kaj je takega v deželi estonski, da se na njen zgled kot muhe na med lepijo intelektualno nadmočni, uporabno inteligentni misleci? Gospodarska rast? OK, če se komu zdi 4,5 odstotka v zadnjem lanskem četrtletju kaj spektakularnega, je to pač njegova stvar (primerjajmo: Slovenija je v tretjem četrtletju 2007 zrasla za Estonijo sanjskih 6,3 odstotka!). Manipulacija, se bo zadrl kak liberalni skrajnež, še lani je namreč Estonija rasla tudi po dvoštevilčnih stopnjah rasti, v letih 2005 in 2006 pa po 10,2 in 11,2 odstotka! No, pa saj tudi inflacija ni zaostajala - januarja letos je tako dosegla najvišjo vrednost v zadnjih 10 letih, srh zbujajočih 11 odstotkov. Estonija, z znatno nižjo gospodarsko rastjo in skoraj dvakrat višjo inflacijo, naj bi torej bila zgled Sloveniji!?
Jih že slišim, oboževalce neoklasičnih modelov, kako rožljajo z nečim, kar je ne preveč okretno poimenovano učinek Balassa-Samuelson. Gre preprosto zato, da gospodarstva z višjo rasti produktivnosti od drugih beležijo višjo inflacijo. Višja rast produktivnosti v mednarodni konkurenci izpostavljenem menjalnem sektorju vpliva na zvišanje plač v tem sektorju, ki se nato “neupravičeno” prelije v plače nemenjalnega sektorja, katerega storitve se podražijo - in inflacija je tukaj.
Pustimo sedaj vnemar vprašanje, koliko je omenjeni učinek prispeval k inflaciji - stroka ima o tem deljena mnenja. Ni pa dvoma, kje se je produktivnost v Estoniji najbolj povečala, namreč v finančnem sektorju. Tuje banke, predvsem skandinavske so zavladale estonskemu finančnemu trgu in Estoncem se je skoraj zmešalo od navdušenja. Banke so delale nadure, oni pa so se lahko začeli zadolževati, kot se spodobi. Rast posojil na letni ravni se od sredine leta 2005 tako ni spustila pod 50 odstotkov. Ta točka preloma je še posebej zanimiva. Estonija je namreč nekaj mesecev prej, poleti leta 2004, z vstopom v evropski sistem menjalnih tečajev (ERM2) fiksirala vrednost svoje valute v evrih. Z zamikom nekaj mesecev rast obsega posojil znatno poskoči. Le zakaj?
Vzroka sta po mojem mnenju dva: ugodna konjunktura v tistem času in prepričanje Estoncev, da se menjalni tečaj med evrom in estonsko krono zdaj pa prav zares ne bo spremenil. Balti so se sicer vedno radi zadolževali v tujih valutah in konec decembra lani je bilo kar 77 odstotkov dolgov v evrih. Kako tudi ne - obrestne mere na posojila v evrih so nižje od tistih v estonskih kronah in medtem ko Estonec uživa v vratolomni rasti gospodarstva in posledično višji plači (povprečna estonska plača se je v zadnjem četrtletju 2007 na letni ravni dvignila za 20,2 odstotka), ostaja breme njegovega dolga zaradi fiksnega tečaja krona-evro v domači valuti nespremenjeno, realno pa seveda nižje. Le kdo se ne bi v takšnem primeru zapufal do ušes?
Pa si oglejmo, kam gre ves ta denar, ki se valja po Estoniji:
the increase in the loan and leasing stock of the non-tradable sector, which is oriented to domestic demand, contributes 90% of the growth of the corporate loan and leasing stock. Most of it may be attributed to the real estate sector. Compared to the non-tradable sector, the loan and leasing stock of the export sector has grown modestly. Vir.
Po domače povedano: namesto, da bi Estonija vlagala v izboljšanje svojih izvoznih zmogljivosti (s prihodki od izvoza bo namreč moralo gospodarstvo odplačati svoje dolgove), raje s tovornjaki vozi denar na prag gradbenemu sektorju. Če je delež gradbeništva v estonskem BDP leta 2001 znašal 16,7 odstotka, je v letu 2006 dosegel 22,9 odstotka. Vse tiste pralne in pomivalne stroje, postelje in omare (najbolje super uvoženo robo) velja kupiti na potrošniški kredit (v evrih, kakopak), zaradi luknje v tekočem računu, 15,7 odstotka BDP v letu 2006, pa naj se sekirajo drugi.
Vemo, da sta primanjkljaj v tekočem računu in fiksni tečaj fatalna kombinacija. Uravnoteženje tekočega računa bi bilo najlažje speljati tako, da bi z devalvacijo krone glede na evro pocenili estonski izvoz in podražili uvoz. Ampak če se to zgodi, bodo vsi tisti evrski dolgovi naenkrat videti veliko večji - več kron za evro pomeni višji dolg za zasopihanega estonskega potrošnika. Zgleda, da bo uravnoteženje potekalo na stari dobri način zategovanja pasu: zmanjšanje potrošnje in nižanje realnih plač. Le tako bo estonski izvoz, ki ga zadnja leta pesti višja rast plač od rasti produktivnosti (ravno nasprotno kot v Sloveniji) znova pridobil na konkurenčnosti.
Estonska epizoda lepo kaže, da fiksni tečaj sam po sebi ne predstavlja čudežnega zdravila za makroekonomsko stabilnost, kakor v svojih litanijah natolcujejo slovenski mladoekonomisti. Pri odločanju o tem, ali je za gospodarstvo bolj primerna šok terapija ali postopno prilagajanje (gradualizem), je lahko dogmatizem nevaren. Fiksni tečaj, ki ga nekateri priporočajo za krotenje visoke inflacije, je preko vratolomne rasti zadolževanja v Estoniji poskrbel za makroekonomska ravnotežja druge vrste. Če bi bil Soros še aktiven, bi Mart Laar tenko piskal, ko bi moral sodržavljanom razložiti, zakaj jim je mednarodni kapital kljub vzornem kopiranju receptov neoliberalnih pametnjakovičev zavdal z brco v glavo. In da ne bo dvoma, da bo Estonija svojo neoliberalno zablodo plačevala s trdim in ne morda mehkim pristankom, še tale povedna slikica gospodarske rasti v Estoniji:
Smola pač.
(Glasov: 5 Povprečje: 5 od 5)
Loading ...
To, kar si napisal, je tisto, o čemer sem jaz že obupal razmišljati (in pisati). Problem teh in onih ekonomistov je, da znajo razmišljati samo skozi teoretične modele, ki ne pokrivajo nobenih deviacij, ko pa gledajo empirične študije, so si pa ponavadi oboji izenačeni (število študij, ki dokazuje A = število študij, ki dokazuje ne-A).
Največji problem ekonomske teorije in apliciranja teh idej v praksi je pomanjkanje laboratorija in potem je edino eksperimentiranje, ki je možno, v taki konstelaciji, ko imaš diktaturo (Čile) ali pa državo mladih in zagnanih in kontra vsemu, kar je bilo prej (ex Sovjetski blok). Mi smo nekje na sredi. In vsak ima svojo izkušnjo.
Kar se bo zgodilo po tej Estonski zgodbi, bo, da bodo “stari” ekonomisti rekli “sej smo to že skoz govoril, da ne funkcionira, “mladi” pa bodo povedali, kaj vse je estonska vlada naredila narobe. Valjda, bo bitki je lahko biti general, ampak to samo dokazuje, da bodo imeli eno empirično izkušnjo več. In kje naj zdaj poskusijo s podobnim scenarijem in s temi “korekcijami”? Potrebujejo spet novo državo, da začnejo od začetka.
Jaz priznam, da nimam enoznačnega odgovora na to, kateri pristop, struja je bolj pravilna, ker po moje tu ni pravilnega odgovora. Je samo trial & error. Ampak, ker se z ljudmi ne moreš igrati, posledično pomeni, da se tudi ne moreš iti šok terapij na vsak način (to sem razumel, da hočemo pri nas). Meni je, kar se tega tiče, zanimiv primeri Čila. Tam je svetovna banka poskusila s popolno privatizacijo pokojninskega sistema in je čez 20 let ugotovila, da to ne funkcionira. Zaključek, prav njen, je bil, da bi morala država skrbeti za določen del prebivalstva…
Res strastno napisan sestavek. Manjka samo podatek o rasti plac v Estoniji. Verjamem, da si ga v navalu strasti pomotoma izpustil.
???
Kako tudi ne - obrestne mere na posojila v evrih so nižje od tistih v estonskih kronah in medtem ko Estonec uživa v vratolomni rasti gospodarstva in posledično višji plači (povprečna estonska plača se je v zadnjem četrtletju 2007 na letni ravni dvignila za 20,2 odstotka), ostaja breme njegovega dolga zaradi fiksnega tečaja krona-evro v domači valuti nespremenjeno, realno pa seveda nižje.
Fant v sestavku govori o nekih sok terapijah, Pinochetovemu oprodi Friedmanu, neoliberalizmu (jasno), mene pa enostavno zanima, kaj si o vsem tem misli en Estonec, ki mu placa realno raste dvomestno.
Estonec si misli vse najboljše. Škoda, da istega tretmaja ne namenjaš slovenskim sindikalistom, ampak ob njihovih zahtevah po višjih plačah začneš instinktivno razmišljati o zadevah kot so unit labour costs etc. in viješ roke nad neodgovornostjo sindikatov. Estonski primer je dokaz, da ne rabiš zlobnih sindikatov, ampak samo fiksni tečaj, pa začne previsoka rast plač delat makroekonomske težave.
Pa saj je to v članku tudi omenjeno:
“Le tako bo estonski izvoz, ki ga zadnja leta pesti višja rast plač od rasti produktivnosti (ravno nasprotno kot v Sloveniji) znova pridobil na konkurenčnosti.”
Čudno, da oboževalci Marta Laara ob malikovanju estonskega modela vedno pozabijo na tisto, o čemer venomer pridigajo ob sindikalnih demonstracijah v Sloveniji.
“Tuje banke, predvsem skandinavske so zavladale estonskemu finančnemu trgu in Estoncem se je skoraj zmešalo od navdušenja. Banke so delale nadure, oni pa so se lahko začeli zadolževati, kot se spodobi. Rast posojil na letni ravni se od sredine leta 2005 tako ni spustila pod 50 odstotkov”
In posledice tega? Brzdanje kreditiranja in zategovanje kreditnih standardov. Če ne sledijo takšne nevšečnosti, prosto po Bloombergu:
“Moody’s cut its outlook for Stockholm-based Swedbank’s financial strength and long-term deposit rating to “negative” from “stable,” it said in a statement dated Jan. 18. It also lowered its outlook on Swedbank’s Baltic subsidiary, AS Hansapank, to “negative” from “stable” and placed its C+ financial strength rating on review for a possible downgrade.
Swedbank is the largest bank in Estonia as well as Latvia, the fastest-growing economy in Europe, and the second-biggest in Lithuania. The Swedish lender’s Baltic banking operations account for more than 30 percent of its operating profit. ”
http://www.bloomberg.com/apps/news?pid=20601095&sid=aMi7yzhiFago&refer=east_europe
[...] branje o Estoniji je dostopno tukaj: . Estonski zgled s perspektive makroekonomske analize ne vleče več tako, kot to domnevajo neoliber… (Še brez glasov) Loading [...]