Drugi dom
Mrtva teža božičnega darila
| 20. December 2006 | | shotokan
Hja, jaz sem večino stvari že nakupil, vprašanje pa vedno ostaja isto: kaj si želi (ženska)? Ampak pustimo Lacana ob strani, vrednost darila lahko merimo tudi po njegovi koristnosti za srečnega obdarjenca. Čeprav tvegamo, da s tem zapademo v nesmiseln ekonomski redukcionizem a la Mrkaić, saj ob strani puščamo vse simbolne vidike institucije daru, pa je stvar zanimiva tudi z izključno trženjskega pogleda. Obdarovanje namreč ni ekonomsko učinkovito: cena, ki jo plačamo za darilo, ne ustreza ceni, ki bi jo bil za darilo odšteti obdarjenec. Rezultat je mrtva teža, t.i. deadweight - če podjetju uspe ponuditi storitev, ki to težo zmanjša ali celo odpravi, si lahko obeta dober biznis - ja, z darilnimi boni:
But recently millions of Americans, instead of trudging through malls in a desperate quest for the perfect sweater, have switched to buying gift cards. The National Retail Federation expects that Americans will buy close to twenty-five billion dollars’ worth of gift cards this season, up thirty-four per cent from last year, with two-thirds of shoppers intending to buy at least one card; gift cards now rival apparel as the most popular category of present.
We all know that bad gifts inflict a cost—just think of the rigid smiles that greet an unwanted floral tie or Josh Rouse CD—but it’s surprising how big that cost can be. Since the early nineteen-nineties, Joel Waldfogel, an economist at the University of Pennsylvania, has been doing a series of studies in which college students are asked to put a value on the presents they receive. Waldfogel’s main finding is that, in general, people spend a lot more on presents than they’re worth to those who receive them, a phenomenon that he calls “the deadweight loss of Christmas.” A deadweight loss is created when you spend eighty dollars to give me a sweater that I would spend only sixty-five dollars to buy myself. Waldfogel estimates that somewhere between ten and eighteen per cent of seasonal spending becomes deadweight loss, which means that billions of dollars a year is now going to waste. Vir
Seveda, v skladu z libertarnimi teorijami je obdarovanje ekonomska neumnost. Kaj podariti nekomu, ki bi ukinil državno financiranje zdravstva, ker pač vsak posameznik bolje od države ve, ali se mu splača zavarovati ali ne? A ne bi takšnega nadmočnega racionalista in vernika v svobodo izbire globoko užalili, če bi ga obdarovali? Ne le, da bi libertarec obdarovanje razumel kot poskus perfidnega pokroviteljstva - češ, kako pa lahko ti veš, kaj jaz hočem oz. potrebujem -, očital bi vam tudi, da neodgovorno ravnate s svojim premoženjem. Kako neodgovorno? Odgovor se skriva tukaj:
On average, a dollar that people spend for themselves creates nearly 20 percent more satisfaction than a dollar that someone else spends on them. Put another—depressing—way, gift-giving effectively discards 20 percent of the gift’s price. So, of the nearly $100 billion spent on holiday gifts each year, one-fifth is effectively flushed down the toilet. Vir
(Še brez glasov)
Loading ...
“Was will das Weib?” se je prvi spraševal Freud.
Mogoče bi bilo dobro, da bi libertarci kdaj prebrali knjigo “The selfish gene”, kjer Dawkins dokazuje, da so določene vrste preživele ravno zaradi altruizma.
res je. se je pa z vprašanjem ukvarjal lacan, šovinista freuda te stvari niso preveč zanimale.
heh, ravnokar dobil v dar webcam… ne vem, kok to pride, je pa ob imacu to 100% mrtva teža…
Morda bi neosocialisti prenehali sanjariti, kako razmišljajo liberalci in se začeli bolj ukvarjati sami s sabo in svojimi zablodami?
Namreč, precej očitno je, da ne razumete niti osnov zadev o katerih razpravljate. Razlagaš namreč utilitarizem, govoriš pa o liberalizmu.
To zgolj kaže na to, da si v glavi težko predstavljaš sistem, kjer neki vzorci korektnosti ne bi bili prisila.
Darila namreč ne plača “družba” (ki v tem kontekstu tako ali tako ne obstaja, saj “družba” nič ne proizvede, to naredijo posamezniki), ampak ga plačaš ti. Gre torej za suvereno razpolaganje z lastnim denarjem.
Zato je seveda čisto vseeno, kaj z njim počneš - koristnega ali nekoristnega. Samo utilitarist oziroma nekdo, ki misli, da mora ljudem vsiljevati obnašanje (…kar je znani neosocialistični hendikep) bo ljudem govoril, da je dajanje daril politično nekorektno. Liberalec pa bo to interpretiral nekako takole:”kar počneš s svojim denarjem je tvoja stvar, učinek tega kar počneš je zame pomemben le, če prinaša znatne negativne eksternalije za družbo in hkrati ne pomeni znatnega posega v pravice posameznika”. Kje je meja je stvar kulture družbe bolj, kot ideologije. Tudi altruizem je legitimna liberalna opcija, če je osebna izbira in ni altruizem s tujim denarjem.
Liberalci pač nismo tako brezupno nepraktični in absolutistični, kot prisotni neosocialisti tule, ki kar ne morejo iz svoje kože in mislijo, da so vsi drugi tudi tako ekstremni.
Še tole - liberalec ne bo očital drugemu, da neodgovorno ravna s svojim denarjem. To po definiciji ni mogoče, saj je definicija “odgovornosti pri ravnanju s svojim denarjem” v domeni posameznika in ne družbe.
Liberalci zadolženim za ravnanje z družbenim denarjem očitamo neodgovorno ravnajo s tujim denarjem in neto prejemnikom pridobivanje denarja z uporabo sile in ne z ustvarjanjem in s prostovoljno menjavo.
Kaj pripelje posameznika v stanje, ko si je prisiljen priglasovati denar drugih je težava tega posameznika; državni denar pa mu je smiselno dajati le, če bi bile sicer povzročene eksternalije. Spet - nihče pa nikomur ne preprečuje, da mu da svojega.
Ampak solidarnosti v besedah je med neosocialisti veliko, ampak še zdaleč ne toliko kot je med njimi neto prejemnikov solidarnosti in benefitorjev debele države in prisilnega prerazdeljevanja (proračunskih subvencionirancev, državnih kapotov, itn.)
libertarec obdarovanja ne more misliti drugače kot negativne eksternalije, saj prihaja pri njem do mrtve teže in je zato ekonomsko neučinkovito. libertarec v skladu s svojo idelogijo veliko raje sprejme darilni bon oz. denar, kar je v skladu z njegovim pojmovanjem svobodnega posameznika.
To je povsem napačno pojmovanje liberalizma. Za liberalca je obdarovanje enega posameznika s strani drugega posameznika njuna stvar in se v to ne vtika.
Tisto o darilnih bonih pa je predvsem zelo človeško razmišljanje. Razen, če trdiš, da je človek po naravi liberalec.
Ampak, povsem enako obnašanje je tudi energično zavzemanje za visoke progresije ob dejstvu, da si sam v najnižjem razredu ali prihodke pridobivaš iz nizko obdavčenega premoženja; in zavzemanje za kulturne subvencije in državno znanost ter veliko državno upravo ob dejstvu, da si državni akademik, prihodke dobivaš pri katerem od samozvanih subvenc. inštitutov ali si državni kulturnik.
Razlika je le v temu, da liberalci odločitev o obdarovanju prepuščajo drugi strani, neosocialisti pa bi odločitve o obdarovanju samih sebe sprejemali kar sami.
Ker država prisilno pobira denar za to svoje obdarovanje od nas in se zato v učinkovitost in smiselnost takšnega obdarovanja zelo, zelo, zelo radi vtikamo.
Nič pa nimamo proti temu, da se neosocialisti med seboj obdarujete sami. Samo nekako se mi zdi, da sami ne ustvarite dovolj za vsa darila, ki si jih želite dobiti…
Ker se ukvarjam s težavo pri viru - pri dejstvu, da državni denar sploh dobiš. Če to primerno optimiziramo, se bo težava uredila sama od sebe oziroma bo zame prenehala biti težava. Tvoje morebitno iracionalno obnašanje (če sam tako sodiš) ni moj problem; pravzaprav o tvoji iracionalnosti ali racionalnosti sploh ne sodim, dokler me le ta nič (ali zanemarljivo) stane. To počnem šele tedaj, ko ti zaradi iracionalnega obnašanja plačuješ za isto storitev države 20x manj od mene in še to ne tako, da bi se vtikal v tvojo osebno svobodo, ampak tako, da skušam zgolj omejiti in minimizirati svojo lastno škodo (tudi temu so namenjeni nizki davki).
Če ljudje prevzemajo več odgovornosti za svojo svobodo, si lahko tudi privoščijo več svobode - in iracionalno obnašanje je v domeni osebne svobode. Svoboden si, da se iracionalno obnašaš, dokler finančne posledice pretežno nosiš sam.
Mimogrede, ali te kot neosocialista to divje versko pogojeno obdarovanje (Božič je vendar Jezusov dan) nič ne moti (potrošništvo te letos ne more, saj je sai baba z Zaplane sam povzročil stampedo na trgovine s svojim pozivom, da si ljudje nakupijo zaloge za prihajajočo katastrofo).