Mož, ki je rad pisal

Čeprav verjetno ni trajalo dlje kot običajno, je občutek bil takšen. Občutek, ki so ga krepile naravnost neverjetne in povsem nepotrebne akrobacije Erjavca, ki pa iz njih ni iztržil nič več kot bi itak dobil. Čas in živci, pokurjeni v prazno.

Kakorkoli že, sedaj je tukaj in taka kot je. Vedno so kompromisi; če hočeš Širco za kulturno ministrico, pač brez Erjavca na žalost ne gre; če hočeš …

Vseeno so presenečenja. Dnevnik je tako zapisal, da naj bi Gaspari na čelo sveta ekonomskih modrecev postavil nikogar drugega kot traratrara JPD-ja. Ni, kaj, transformacija, “gibčnost” je vredna vsega spoštovanja; še včeraj goreč zagovornik EDS, ki je iskal zglede vzhodno od podalpskega raja, danes pravi socialdemokrat. Kapo dol! Malo je komunistov, ki jim je tako hitro potegnilo, da je zgodbe konec. Za kar so oni potrebovali celo desetletje, je JPD opravil v borih dveh letih.

Vsekakor bo tudi z novo vlado še veselo. Predstavljajte si, recimo, sodelovanje med našim novokomponiranim socialdemokratom in Francetom Križaničem, novim ministrom za finance, katerega imenovanje je prvi, očitno v trenutku socialdemokratske slabosti, pospremil z besedami, da gre itak za plačanca PL in drugih nacionalnih interesentov.

Hja, upati je, da je zadaj bolj premetena taktika sil tranzicijske levice: dajte mu lepozveneči položaj, pa naj piše reforme za reformo. Bolje za nas kot proti nam. Ker, priznajmo, mož piše vsaj tako rad kot Crnkovič.