Drugi dom
Mit o Čilu
| 28. December 2007 | | Jure
Kratek (in s tem seveda nepopoln) poljuden povzetek zapisa o čilskem čudežu iz knjige Naomi Klein: The Shock Doctrine
—
Čile je za privržence Miltona Friedmana posebna država; ne samo zato, ker se je tam veliki mojster laissez-faire kapitalizma osebno angažiral, ampak ker so tam friedmanovci prvič dobili priložnost, da ideje preizkusijo v praksi. Na kocki je torej veliko in po splošno razbobnani razlagi jim je uspelo. Pinochet je resda zapiral, mučil in pobijal, toda Čilenci so danes na boljšem kot njihovi sosedje. Recepti zvestih učencev Čikaške šole so delovali (če pa kje niso, pa niso bili uveljavljeni dovolj zavzeto).
Zgodba o Čilu je torej kljub Pinochetu prodajna uspešnica Čikaške šole; če je Čile neuspeh, pravijo, kakšen bi šele bil uspeh?!
A za resnično razumevanje, kaj se je dejansko zgodilo, je potrebno iti več kot 50 let v preteklost, ko je na južnem jedru Latinske Amerike ( Čile, Argentina, Urugvaj in deli Brazilije) divjala pošast t.i. developmentatizma in rožnatih ekonomistov, ki so pot iz nerazvitosti iskali v industrializaciji, ki bi prekinila odvisnost od izvoza surovin. Rudnike in črpališča nafte so lepo nacionalizirali, omejili uvoz, s prihodki pa financirali bogate državne razvojne programe. Pojavijo se močna sindikalna gibanja in širok srednji razred, razlika med bogatimi in revnimi se manjša. Argentina se lahko pohvali z največjim srednjim razredom na kontinentu, Urugvaj s 95-odstotno pismenostjo in univerzalnim zdravstvom. Čile, epicenter developmentalizma, ima najboljše šole.
Razmere pa seveda niso povšeči vsem; najprej je seveda tukaj takrat še povsem marginalni Ekonomski oddelek Univerze v Čikagu z mojstrom Friedmanom, ki obupuje nad razširjenostjo rožnatih ekonomistov in privlačnostjo njihovega razvojnega modela za države v razvoju; a friedmanovci so bili takrat še povsem nepomembni, na robu in brez moči; potrebovali so zaveznika; našli so najmočnejšega - mednarodne, predvsem ameriške korporacije z močnimi gospodarskimi interesi v Južni Ameriki. Nacionalizacije, prerazporejanje družbenega bogastva in trgovinske omejitve jim niso dišale.
Rodil se je t.i. Projekt Čile, v okviru katerega so najprej čilenski študentje, kasneje pa tudi iz drugih južnoameriških držav, na stroške ameriških davkoplačevalcev in različnih fundacij, zlasti Fordove, trumoma študirali v ZDA. Seveda ne kjerkoli - za almo mater je bila določena - presenečenje - Univerza v Čikagu in njen nepomembni ekonomski oddelek. Največja čilenska univerza se je temu “organiziranemu prenosu ideologije” uprla in zavrnila sodelovanje. Manjša in manj ugledna Katoliška univerza, takrat še povsem brez ekonomskega oddelka, je privolila.
Kljub temu friedmanovcem sprva ni šlo po načrtih; njihovi študentje so bili po povratku v domovino brez moči in priložnosti, da pridobljeno znanje uporabijo tudi v praksi. Situacija je bila naravnost obupna; na volitvah leta 1970 je bilo politično prizorišče tako zamaknjeno na levo, da so vse tri večje politične stranke zagovarjale nacionalizacijo za Čile tako pomembnih rudnikov bakra, friedmanovskih idej pa se na političnem barometru sploh ni moglo zaznati. Allende, socialist a vzorni demokrat, zmaga, druščina Friedmanovih prijateljev, med katerimi zlasti blesti korporacija ITT, ki dobesedno diktira ameriško zunanjo politiko do Čila, pa naredi vse, da novo vlado ekonomsko destabilizira.
11. septembra 1973 z udarom na prizorišče v španoviji z vojsko, cerkvijo in bogatimi industrialci ter veleposestniki stopi striček Pinochet. CIA nudi vso potrebno podporo. Pod Pinochetovo vladavino ubijejo okrog 3.200 ljudi, 80.000 jih zaprejo in 200.000 jih zbeži iz države. Glede na bogato zgodovino nasilja v 20. stoletju, številke na prvi pogled niso morda nič posebnega, toda ključ se skriva drugje; nasilje Pinocheta ni mogoče pomesti pod preprogo kot divjanje blaznega, krvi željnega diktatorja, ki ubija in muči namesto golfa; nasilje je visoko instrumentalizirano, nepogrešljivo za uvajanje “čistega” kapitalizma v državi, kjer se to po demokratični poti nikakor ne bi moglo zgoditi.
Čikaški fantje so bili pripravljeni; napisali so Pinochetov ekonomski program in zasedli večino pomembnih vladni položajev. Ko je bilo potrebno v pravilnost smeri prepričati Pinocheta, ki je bil kot vojak seveda popoln ekonomski analfabet, je priletel sam mojster Milton. Poročila o usmrtitvah in mučenju, ki so polnila svetovne medije, preroka kapitalistične svobode niso motila. Ko so ga o tem povprašali kasneje, se je zagovarjal, da je nudil le “tehnično pomoč”. Da, in kurjači v Auschwitzu tudi. To, da je bilo nasilje, usmerjeno predvsem v ključne nasprotnike novega ekonomskega programa (recimo sindikalne voditelje), da je bilo nujno za uvajanje “svobode” ala Milton, je naš nobelovec spregledal. Brez nasilja, ki je v strahu držalo delavske množice, njihove voditelje, sindikate in levičarske intelektualce, Milton v Čilu ne bi imel niti “za burek”.
No, Pinochet se spravi na delo in z vso zavzetostjo izvaja program; privatizacija, deregulacija, drastično klestenje državnih izdatkov. Samo v prvem letu se gospodarstvo skrči za 15 odstotkov, nezaposlenost pa naraste na 20 odstotkov (3 odstotki pod Allendejem). Življenjski standard večine državljanov dobesedni zgrmi v prepad.
Kako je torej lahko Čile zgodba o uspehu? Čakajte, ta pride kasneje. Leta 1982, po letih striktnega uresničevanja od Friedmana požegnane politike, doživi Čile popoln gospodarski zlom; pojavi se hiperinflacija, zadolženost eksplodira, “Enroni” so vsepovsod, nezaposlenost je 30 odstotna. Pinochet obrne barko, nažene (ali zaradi goljufij postavi pred sodišče) večino Friedmanovih dečkov, in - nezaslišano - celo nacionalizira bankrotirana podjetja. Državo v bistvu reši državno podjetje - Codelco - ki ima v lasti rudnike bakra, njegov izvoz pa predstavlja 85 odstotkov celotnega izvoza države. S temi prihodki je država pokrila dolg čikaških dečkov, ki so se v letih deregulacije veselo zadolževali. Ekonomija se stabilizira in poda na pot rasti šele okoli leta 1988. Rezultat velikega eksperimenta? 45 odstotkov prebivalstva živi pod mejo revščine (še danes je Čile na lestvici držav z največjimi socialnimi razlikami na izjemnem 8. mestu).
Toda samo ugotavljanje, ali so Friedmanove ideje v praksi delovale, ni dovolj. Pomembno je še nekaj drugega; to, da je bil prerok “čistega” kapitalizma, ki je napisal bukvo z naslovom Kapitalizem & svoboda, pripravljen slednjo brez oklevanja žrtvovati. No regrets. Če je demokracija pač napoti, je nepotrebna. Če je potrebno ljudi na pravo smer spraviti z nasiljem, je to pač nujno grenko zdravilo. Če se to naredi tako, da se ljudi meče iz helikopterjev, je zdravilo samo še bolj učinkovito. Čista preventiva pred napačnimi idejami.
(Glasov: 6 Povprečje: 5 od 5)
Loading ...
Dober povzetek. Zanimivo je, da Pinochet ni hotel privatizirati rudnikov. Pomoč neoliberalcev ga je zanimala, ker je omogočala ohranitev privilegijev bogatih slojev in vojske. Zavedal pa se je tudi, da le močna država lahko zagotovi privilegije nacionalni eliti. Rudniki pa so strateškega pomena za Čile.
V slovenskem jeziku smo pred kratkim dobili še eno zelo zanimivo knjigo, ki se delno pokriva z dogajanjem v Čilu in nam prikaže ideološke boje v času Allendejeve vlade. Gre za “Kako brati Jako Racmana: imperialistična ideologija v Disneyjevih stripih” avtorjev Dorfmana in Mattelarat. Zabavna in poučna zadeva, toplo priporočam.
Sploh ne dvomim, da je v knjigi natančno razložena vzročna povezava med ekonomsko teorijo čikaške šole, Friedmanovimi predavanji in diktaturo ter 3000 mrtvimi…
Kolenkišta: očitna provokacija s tvoje strani je popolnoma zgrešena. Seveda ni povezave med ekonomsko teorijo in mrtvimi. Povezava pa je med ekonomsko teorijo in povečanjem nezaposlenosti ter posledično povečanjem revščine med prebivalci z najnižjimi dohodki. Povezava pa je tudi v politični in strokovni (ker samo o strokovni je perverzno govoriti) podpori Miltona Friedmana in njegovih učencev implementaciji politike v prakso. Ki pa ni bila mogoča, brez pobojev, mučenj, uničenja parlamentarne demokracije.
Sicer pa je zelo veliko vprašanje ali so teorije res vrednostno oz. razredno nevtralne. Mislim, da niso. In tako tudi ekonomska teorija čikaške šole ni samo ekonomska teorija.
Predavanje na univerzi bi težko imenoval tehnična pomoč.
@Kolenkišta ja, povezave med friedmanovimi dejanji, ideologijo in posledicami v čilu so natančno razložene. na približno 100+ straneh.
Friedmana še vedno častijo liberalci po vsem svetu, razen naših LDSLiberalcev.
Samo Jure, bi ti rad imel državni intervencionizem, ali pa celo NEP (če ne veš. kaj je to, glej pod Lenin). Najbrž misliš, da si tako pameten, da bi vse splaniral.
Revčki!!! Ne poznate teorije kaosa, po katerem se vse na koncu samo uredi na najboljši možen način!
No, teorija kaosa vsekakor ne trdi, da se vse uredi na najboljši možen način. Sedi ena!
Pa tudi nima veze z neoliberalno mislijo.
Znano je, da v Kolumbiji neoliberalna politika tako lepo uspeva predvsem zaradi ubijanja sindikalnih voditeljev in napol diktatorske vladavine režima Uribeja. Kako so povezane integracija v svetovno ekonomijo, nacionbalna država in demokracija in zakaj vse tri ne morejo uspevati hkrati, je lepo povzel Rodrik: http://rodrik.typepad.com/dani_rodriks_weblog/WindowsLiveWriter/image.gif
mene pa bolj skrbi, da je tudi v Sloveniji vse več čudežnih dečkov neoliberalnih šol, ki imajo povsem iste friedmanske ideje. Pa vse več svojih blogov povezanih z Bushevimi neoconsi imajo na netu za širjenje svoje ideologije.
Očitno vsi čakajo, da jim Janša da priložnost za zaslužek, a, kot kaže, so jo že zamudili.
Po treh letih nebrzdanega neoliberalizma, se je JJ odločil za populistični kvazi-socializem s primesmi avtoritarnega patriot-etatizma. Joj, skoraj sem si polomil prste pri teh izmih
No, niso samo dečki v igri, tu so tudi zreli možje. V današnjih Odmevih je guverner Banke Slovenije lepo povedal, zakaj se zavzema za hitrejšo privatizacijo državnega premoženja. Po njegovih besedah naj bi vse študije dokazovale, da je privatna lastnika bolj učinkovita od državne. Očitno sem živel v zmoti, da je ekonomska teorija bolj raznolika.
ČE predpostavim,da je avtorju uspelo najti povezavo med diktaturo in poboji ter liberalizmom potem sta možnost dve:
1. gre za diskvalifikacijo Friedmana, ki je bil v svojih nazorih najmanj nekonsistenten in ne idej za katere se je zavzemal
2. ali pa nekomu ni jasno, kaj klasični liberalizem sploh je (hint: vladavina prava)
Ok, dopuščam, da je avtor argumentirano sesul liberalizem na parafaktorje in se mu zato obeta nobelova nagrada, a glede na to, da manipulacije s Friedmanovo vlogo v Čilu in liberalizmom v južni ameriki (ala sebeborec) niso nič novega, v to močno dvomim.
Problem je, da je klasični liberalizem vedno bil nekonsistenten. Vladavina prava je vedno bila omejena le na del ozemlja, ki ga je nadzorovala npr. Velika Britanija. V kolonijah je ta vladavina prava odpadla in je zavladala gola sila. Kolonialistična politika je bila po ekonomski plati izkoriščevalska nasproti avtohtonemu prebivalstvu, po drugi strani pa se je do tega istega prebivalstva obnašala rasistični, paternalistično, v smislu bomo mi vas naučili pravilno in civilizirano živeti. Liberalistična teorija o tem molči. S tem molkom pa je tudi legitimirala početje izvršilne oblasti, požegnane s strani zakonodajne oblasti in ob razumevanju sodne oblasti.
Vojaška (notranja seveda ob pomoči CIA-e) intervencija v Čilu je dedič takšnega obravnavanja t.i. tretjega sveta. Pinochetova diktatura je samo materializacija grobe verzije diktature buržoazije o kateri je pisal že Marx. Dokazala pa je tudi nekaj drugega, kar zgoraj ni bilo še omenjeno. Diktatura je povsem primerna oblika za vodenje neoklasične ekonomske politike. Ekonomska svoboda je pred osebno svobodo. In naslednica takšnega razmišljanja je Kitajska, ki pa ima vendarle drugačno logiko. Kitajci poberejo tisto, kar se jim zdi koristno, ostalo pa zavržejo.
@ Kolenkišta liberalizem? kdo pa govori o liberalizmu? kako pa gre liberalizem (hint: vladavina prava) skupaj s tistim, kar se je dogajalo v Južni Ameriki? Kako gre to skupaj z mučenji in poboji? nedemokratičnostjo sistemov?
ali pa govorimo pri čilu (in friedmanu) o eni drugi živali?
Vse je en in isti shit. Pinochetova diktatura ali diktatura proletariata. Ne veš, kako smo se čili v šoli:
V kapitalizmu buržoazni razred eksploatira proletarskega, v socializmu pa je ravno obratno!!!!
“ali pa govorimo pri čilu (in friedmanu) o eni drugi živali?”
Friedman se je vedno deklariral za klasičnega liberalca in mislim, da je potrebno precej domišljije, da od načel za katere se klasični liberalci zavzemajo logično prideš do diktature, pobojev. Če so Pinochetovi ekonomsti prebirali Friedmanovo teorijo niso njegove roke nič bolj krvave, četudi je imel ta par predavanj tam doli. Po tej logiki bi moral zaradi Stalinovih zločinov Marx viseti vsaj 1000krat. Po tej logiki bi moral Richard Dawkins it v arest zaradi Enrona. Še enkrat, dopuščam, da ima avtorica vire po katerih sta bila pinochet in milton huda prijatelja,a je v tem primeru problem v friedmanu in ne ideologiji.
@Kolenkišta
Kaj ima pa Richard Dawkins z Enronom? Predpostavljam, da si gledal tisti dokumentarec, kjer je bilo med drugim tudi navrženo, da je šef “Kenny Boy” prebral Sebični Gen.
Če bi ti kdaj prebral Sebični Gen, bi vedel, da tista knijga govori ravno o NASPROTJU sebičnosti. Ja, tudi režiser dokumentarca je bil tako površen kot ti.
abaris: Nobenega dokumentarca nisem gledal in Sebicni gen dobro poznam. O Dawkinsu vse dobro. Primer sem navedel, ker demonstrira, da prehitro iskanje vzrocnih povezav tam kjer jih ni vodi v nesmisle.
Tako kot je nesmisel obešanje na Dawkinsa ker je Enronov šefe bral in narobe razumel Sebični gen, je tudi nesmisel govoriti, da klasični liberalizem vodi v poboje in diktaturo.
Glede česa točno je Friedman hvalil Pinocheta? Glede eradikacije demokracije? Vem, da je bil pozitivno presenečen predvsem nad dejstvom, da je vojaška oblast posegla po liberalizmu, a še vedno mi ni jasno kje v zgodbi milton pritisne na sprozilec? O tem, kakšno škodo delajo socialistične politike po svetu (njegovi citati) je menda predaval marsikje.
“Ljudstvo se je demokratično motilo! aleluja! bolj antidemokratične pozicije ni!”
Bedna poenostavitev, res. Si mojster manipulacije, ni kaj.
“nesmisel govoriti, da klasični liberalizem vodi v poboje in diktaturo.”
LOL čak, kdo je že mojster manipulacije?
mah, vseeno. bom raje zaključil, ker smisla v tem početju res ni na vidiku. preberi knjigo, pa se pol javi
@Kolenkišta
Knjige Sebični gen ni mogoče “narobe interpretirati”. To ni nobena Biblija. Narobe jo lahko interpretira samo tisti, ki je prebral zgolj njen naslov.
… Pinochet je resda zapiral, mučil in pobijal, toda …
Avtor pozabi povedati, da Pinochet ni ubijal in zapiral običajnih in svobodomiselnih ljudi, temveč levičarske aktiviste in sindikaliste! Vsak razgledan opazovalec lahko že v današnji Sloveniji vidi, kako se je levičarska svojat zaredila v vseh porah življenja, administracije in “civilne družbe”. Le kako naj se je znebimo na demokratičen in mirojuben način, če obvladuje vse vzvode vplivanja na neuko populacijo?
… v Kolumbiji neoliberalna politika tako lepo uspeva predvsem zaradi ubijanja sindikalnih voditeljev in …
Ne vem, v čem je problem, če so odstranili sindikalne voditelje. Prav vesel bi bil, če bi mi zagovorniki Allendeja povedali, kako naj se recimo v Sloveniji na lep način znebim Semoliča in Štruklja, ki se mi smejita iz kateregakoli časopisa, ki ga odprem.
… njihovi študentje so bili po povratku v domovino brez moči in priložnosti, da pridobljeno znanje uporabijo tudi v praksi. Situacija je bila naravnost obupna; na volitvah leta 1970 je bilo politično prizorišče tako zamaknjeno na levo, da so vse tri večje politične stranke zagovarjale nacionalizacijo za Čile tako pomembnih rudnikov bakra, friedmanovskih idej pa se na političnem barometru sploh ni moglo zaznati. …
Tole me precej spominja na današnjo Slovenijo in vlogo mencigerjancev in semoličevcev v njej. Je res edina rešitev čilska pot? želim si da ne bi bila, ampak če je, let’s go for it!
… Rudnike in črpališča nafte so lepo nacionalizirali, omejili uvoz, s prihodki pa financirali bogate državne razvojne programe …
Ja super! Kaj pa pomeni “lepo nacionalizirati”? Po domače povedano so ukradli neko lastnino in jo dali v upravljanje levičarskim fanatikom, aparatčikom in brezdelnežem.
Izhodiščni članek kar mrgoli od nesmislov in nelogičnosti.
hahaha, končno si se razkril, da si en navaden pučist. Ne razumem, kaj ima libertarizem veze s fetišisti lastnine. Libertarnost pomeni tudi nekaj drugega, ne samo kar si amerikofili predstavljajo. Npr. libertarni komunizem je oznaka za del anarhistov in ostalih komunistov, ki ne priznavajo avantgardne vloge partije. Vem, da je težko se izobraziti, če moraš hkrati se igrati z mošnjičkom. Vsem, ki imate probleme z malikovanjem lastnine, priporočam Frommovo Imeti ali biti.
PS: Pinochet je dal ubiti tudi očeta današnje premierke Čila, ki je bil general čilske vojske in se ni hotel pridružiti pučistom. Kot vojak je pač hotel ostati lojalen do izvoljene vlade. Ni bil ne levičarski aktivist, ne sindikalist.
Matej037, če v Kolumbiji paravojaške skupine, povezane z režimom Uribeja, vsako leto ubijejo največ sindikalistov na svetu, potem je to velik problem. Si velik gobec, a vendar se sprašuješ, kako se znebiti Semoliča in Štruklja. Menim, da dobro veš, kateri bi bil najbolj učinkovit način, pa nimaš jajc, da bi ga tukaj zapisal. Ne živimo namreč v desničarski diktaturi, ampak v pravni državi, kjer lahko imaš težave, če pozivaš k fizični likvidaciji sindikalnih voditeljev. Zato lepo drži jezik za zobmi, da ti kdo ne odtrga jajc, ok? Ok.
@Sebeborec,
najbrž je način razmišljanja in pojmovanja svobode govora kot jo razumeš ti (in levičarji na splošno) en dokaz več, da sta CIA in Pinochet izbrala očitno edini učinkovit način boja proti povsod zarejeni levici.
… Ne živimo namreč v desničarski diktaturi, ampak v pravni državi, kjer lahko imaš težave, če pozivaš k fizični likvidaciji sindikalnih voditeljev. …
A si pred leti gledal Partljičev Moj oče, socialistični kulak? Tam je nekdo tvoje stališče do svobode govora izrazil z besedami: “Zdaj je svoboda, zdaj moramo paziti, kaj govorimo!”
@Kriptoproletarec,
libertarizem temelji na spoštovanju lastnine in svobodi izbire, kar pomeni, da so odločitve prepuščene posamezniku, ne pa skrite oziroma vsiljene v obliki nekakšnih medgeneracijskih pogodb (ki jo menda novorojenček podpiše ob rojstvu), tarifnih postavk, kolektivnih pogodb in podobnih kartelnih dogovorov, zajamčenih plač, visoke regulative (velikokrat pod pretvezo kakovosti oziroma strokovnosti) itd.
Spoštovanje lastnine in svoboda izbire pa sta pojma, na katere se vsak pravi levičar požvižga. Ker levičar dobro ve, da je človek svobodnejši, če namesto njega misli kdo drug in se mu v življenju ni potrebno vsakodnevno odločati o stvareh “za katere so pristojni drugi”. Pravi levičar tudi s ponosom pravi “Rudnike in črpališča nafte so lepo nacionalizirali”
Saj si tako mislil, kajne?
@matej037:
Vse lepo in prav, vendar a ni ravno lastninska pravica medgeneracijska pogodba? Pa tudi o izvoru zasebne lastnine bi se dalo marsikaj povedati. Predvsem rudnikov v Latinski Ameriki. Mogoče bi ti kaj o tem povedali duhovi umrlih Indijancev in temnopoltih sužnjev, ki so tam opravljali delo bolj ali manj prisilno.
Fajn je tudi, da nam poveš, kako zgleda pravi levičar. In da nam ni potrebno se vsakodnevno odločati se o stvareh.
Medgeneracijska pogodba je socialistični zavajanje. Da nek dogovor velja za pogodbo, morata biti izpolnjena vsaj dva pogoja:
- predmet pogodbe mora biti natančno opredeljen
- pristop pogodbi je za obe strani prostovoljen (pa smo spet pri pravici do izbire)
Famozna Medg… nima nobenega izmed obeh elementov. Gre enostavno za egoizem starejše generacije, ki je naprtila svoje preživetje mlajšim, saj sama ni akumulirala ničesar in je s prekomerno potrošnjo ustvarjala lažen videz uspešnega življenja v 70 in 80 letih.
Pravica do izbirepomeni tudi to, da se lahko odločiš, da ne boš zavarovan (če to želiš), da ne boš varčeval za penzijo, … Razumen človek sicer teh odločitev ne bo sprejel, ampak pravico do tega pa mora imeti.
Kakšno zvezo pa ima lastninska pravica z medgeneracijsko pogodbo? Če misliš dedovanje, gre za pravico starejšega, da zapusti (če tako želi seveda) svojo lastnino svojim potomcem.
Eh, zanikaš veljavnost medgeneracijske pogodbe, hkrati pa s prstom kažeš na starejše generacije. Kolektivna krivda? Tudi če bi bilo res, kar pišeš, v kar pa močno dvomim (konec koncev so veliko denarcev odnesle obresti kreditov, ki so jih Jugoslaviji posodili “prijazni” posojilodajalci), lahko po tvoji logiki obravnavaš samo posameznike, ne pa generacije.
Možnost izbire je pa malo bolj kompleksen pojem. Tako kot s pištolo na sencah ne moreš svobodno izbirati med denarjem in življenjem, tudi šibkejša stranka ne more izbirati ali bo delala ali ne pod pogoji, ki jih v pogodbo vpiše delodajalec. Izbira ni samo podpis - nepodpis, ampak določanje pogojev v pogodbi. In zato so se oblikovali sindikati. Da so delavci dobili moč pogajanja o pogojih v pogodbi. Da ni ena stranka drugi samo ponudila v podpis že izdelano pogodbo.
Da o svobodni volji in determinizmu ne filozofiramo preveč. Psihoanaliza nam veliko pove o mitu svobodne volje.
Pravica do lastnine se razlikuje od osebnih pravic človeka po tem, da ni vezana na njegovo osebo. Gre samo za relacijo osebe do nekega predmeta, fizičnega ali abstraktnega. Ker pa gre v primeru lastništva produkcijskih sredstev za zadeve, ki se tičejo celotne družbe, jima tudi pravico ta družba urediti lastniška razmerja, da bodo zagotavljala najboljše možne rezultate za celotno družbo. Libertarci mislite, da se država ne sme vmešavati v zasebno lastnino, ker je tako dosežen prej omenjeni najboljši možni rezultat. Mislim, da dejstva in nenazadnje etika govorijo drugače.
Naj zaključim debato z nekakšnim sklepom.
Pravilnost rušitve Allendeja le lahko dokaže tako teoretično kot empirično.
Empirično na način, ki ga nočete sprejeti. Libertarno urejene družbe so pač uspešnejše od socialističnih, saj ne vsebujejo elementov, ki dušijo posameznika in izločajo dejavnike, ki posamezniku odvzemajo možnost skrbi za lastno usodo. Primerov je nešteto, izjem ni. Čile s socialisti bi bil danes kot Kuba ali Venezuela. Kuba s tolikoko opevanim številom zdravnikom (zanimivo, da se mladi Kubanci množično raje ne vpisujejo na kakšen družbeni balast a’la FDV. Le kako jim je to uspelo.) na prebivalca si lahko podatek nekam vtakne, če nimajo denarja za diagnostične naprave, zdravila, … Gospodarska uspešnost ne more biti vzporedno dejavnost v razvoju družbe. Gospodarska uspešnost je predpogoj za vse ostale!
Kar se demokratičnosti tiče, pa pridemo do sistema vrednot. Meni je poč svoboda neprimerno višja vrednota kot demokracija. V demokraciji z lahkoto pride do omejevanja svobode (po volji proletariata recimo meni, ki nikdar nisem bil član sindikata določajo delovne pogoje). Če bi sindikalne zahteve in uveljavljene pravice veljale le za njihovo članstvo, me niti ne bi tako motili. Ker pa s svojo agresivnostjo določajo pogoje za delo tudi meni, to enostavno dojemam kot vtikanje v mojo svobodo. Drugi primer je solidarnost. Zase bom pač sam določal, s kom in koliko sem pripravljen biti solidaren. Za to ne potrebujem dušebrižnikov z meni tujimi sistemi vrednot!
LOL tole je čisti nadrealizem. se štih klonira, ali kaj?
btw Matej037 prosim, da se v prihodnje zadržiš pozivov k obračunavanju z določenimi družbenimi skupinami. V pravni državi, ki ti je tako pri srcu, je to kaznivo dejanje. Če boš začutil, da bo to težko, te lahko napotim na ustrezno institucijo, kjer običajno pomagajo podobnim pacientom.
A boš tudi ti pošiljal koga k podpredsedniku LDS-a, Jure?
Pa srečno novo leto vsem skupaj!
[...] knjige Naomi Klein (delni spoilerji na Drugi dom) še nisem skonzumiral do konca, sem vseeno “dojel” vzorec, ki ga Kleinova imenuje [...]