Mit o Čilu

Kratek (in s tem seveda nepopoln) poljuden povzetek zapisa o čilskem čudežu iz knjige Naomi Klein: The Shock Doctrine

Čile je za privržence Miltona Friedmana posebna država; ne samo zato, ker se je tam veliki mojster laissez-faire kapitalizma osebno angažiral, ampak ker so tam friedmanovci prvič dobili priložnost, da ideje preizkusijo v praksi. Na kocki je torej veliko in po splošno razbobnani razlagi jim je uspelo. Pinochet je resda zapiral, mučil in pobijal, toda Čilenci so danes na boljšem kot njihovi sosedje. Recepti zvestih učencev Čikaške šole so delovali (če pa kje niso, pa niso bili uveljavljeni dovolj zavzeto).

Zgodba o Čilu je torej kljub Pinochetu prodajna uspešnica Čikaške šole; če je Čile neuspeh, pravijo, kakšen bi šele bil uspeh?!

A za resnično razumevanje, kaj se je dejansko zgodilo, je potrebno iti več kot 50 let v preteklost, ko je na južnem jedru Latinske Amerike ( Čile, Argentina, Urugvaj in deli Brazilije) divjala pošast t.i. developmentatizma in rožnatih ekonomistov, ki so pot iz nerazvitosti iskali v industrializaciji, ki bi prekinila odvisnost od izvoza surovin. Rudnike in črpališča nafte so lepo nacionalizirali, omejili uvoz, s prihodki pa financirali bogate državne razvojne programe. Pojavijo se močna sindikalna gibanja in širok srednji razred, razlika med bogatimi in revnimi se manjša. Argentina se lahko pohvali z največjim srednjim razredom na kontinentu, Urugvaj s 95-odstotno pismenostjo in univerzalnim zdravstvom. Čile, epicenter developmentalizma, ima najboljše šole.

Razmere pa seveda niso povšeči vsem; najprej je seveda tukaj takrat še povsem marginalni Ekonomski oddelek Univerze v Čikagu z mojstrom Friedmanom, ki obupuje nad razširjenostjo rožnatih ekonomistov in privlačnostjo njihovega razvojnega modela za države v razvoju; a friedmanovci so bili takrat še povsem nepomembni, na robu in brez moči; potrebovali so zaveznika; našli so najmočnejšega – mednarodne, predvsem ameriške korporacije z močnimi gospodarskimi interesi v Južni Ameriki. Nacionalizacije, prerazporejanje družbenega bogastva in trgovinske omejitve jim niso dišale.

Rodil se je t.i. Projekt Čile, v okviru katerega so najprej čilenski študentje, kasneje pa tudi iz drugih južnoameriških držav, na stroške ameriških davkoplačevalcev in različnih fundacij, zlasti Fordove, trumoma študirali v ZDA. Seveda ne kjerkoli – za almo mater je bila določena – presenečenje – Univerza v Čikagu in njen nepomembni ekonomski oddelek. Največja čilenska univerza se je temu “organiziranemu prenosu ideologije” uprla in zavrnila sodelovanje. Manjša in manj ugledna Katoliška univerza, takrat še povsem brez ekonomskega oddelka, je privolila.

Kljub temu friedmanovcem sprva ni šlo po načrtih; njihovi študentje so bili po povratku v domovino brez moči in priložnosti, da pridobljeno znanje uporabijo tudi v praksi. Situacija je bila naravnost obupna; na volitvah leta 1970 je bilo politično prizorišče tako zamaknjeno na levo, da so vse tri večje politične stranke zagovarjale nacionalizacijo za Čile tako pomembnih rudnikov bakra, friedmanovskih idej pa se na političnem barometru sploh ni moglo zaznati. Allende, socialist a vzorni demokrat, zmaga, druščina Friedmanovih prijateljev, med katerimi zlasti blesti korporacija ITT, ki dobesedno diktira ameriško zunanjo politiko do Čila, pa naredi vse, da novo vlado ekonomsko destabilizira.

11. septembra 1973 z udarom na prizorišče v španoviji z vojsko, cerkvijo in bogatimi industrialci ter veleposestniki stopi striček Pinochet. CIA nudi vso potrebno podporo. Pod Pinochetovo vladavino ubijejo okrog 3.200 ljudi, 80.000 jih zaprejo in 200.000 jih zbeži iz države. Glede na bogato zgodovino nasilja v 20. stoletju, številke na prvi pogled niso morda nič posebnega, toda ključ se skriva drugje; nasilje Pinocheta ni mogoče pomesti pod preprogo kot divjanje blaznega, krvi željnega diktatorja, ki ubija in muči namesto golfa; nasilje je visoko instrumentalizirano, nepogrešljivo za uvajanje “čistega” kapitalizma v državi, kjer se to po demokratični poti nikakor ne bi moglo zgoditi.

Čikaški fantje so bili pripravljeni; napisali so Pinochetov ekonomski program in zasedli večino pomembnih vladni položajev. Ko je bilo potrebno v pravilnost smeri prepričati Pinocheta, ki je bil kot vojak seveda popoln ekonomski analfabet, je priletel sam mojster Milton. Poročila o usmrtitvah in mučenju, ki so polnila svetovne medije, preroka kapitalistične svobode niso motila. Ko so ga o tem povprašali kasneje, se je zagovarjal, da je nudil le “tehnično pomoč”. Da, in kurjači v Auschwitzu tudi. To, da je bilo nasilje, usmerjeno predvsem v ključne nasprotnike novega ekonomskega programa (recimo sindikalne voditelje), da je bilo nujno za uvajanje “svobode” ala Milton, je naš nobelovec spregledal. Brez nasilja, ki je v strahu držalo delavske množice, njihove voditelje, sindikate in levičarske intelektualce, Milton v Čilu ne bi imel niti “za burek”.

No, Pinochet se spravi na delo in z vso zavzetostjo izvaja program; privatizacija, deregulacija, drastično klestenje državnih izdatkov. Samo v prvem letu se gospodarstvo skrči za 15 odstotkov, nezaposlenost pa naraste na 20 odstotkov (3 odstotki pod Allendejem). Življenjski standard večine državljanov dobesedni zgrmi v prepad.

Kako je torej lahko Čile zgodba o uspehu? Čakajte, ta pride kasneje. Leta 1982, po letih striktnega uresničevanja od Friedmana požegnane politike, doživi Čile popoln gospodarski zlom; pojavi se hiperinflacija, zadolženost eksplodira, “Enroni” so vsepovsod, nezaposlenost je 30 odstotna. Pinochet obrne barko, nažene (ali zaradi goljufij postavi pred sodišče) večino Friedmanovih dečkov, in – nezaslišano – celo nacionalizira bankrotirana podjetja. Državo v bistvu reši državno podjetje – Codelco – ki ima v lasti rudnike bakra, njegov izvoz pa predstavlja 85 odstotkov celotnega izvoza države. S temi prihodki je država pokrila dolg čikaških dečkov, ki so se v letih deregulacije veselo zadolževali. Ekonomija se stabilizira in poda na pot rasti šele okoli leta 1988. Rezultat velikega eksperimenta? 45 odstotkov prebivalstva živi pod mejo revščine (še danes je Čile na lestvici držav z največjimi socialnimi razlikami na izjemnem 8. mestu).

Toda samo ugotavljanje, ali so Friedmanove ideje v praksi delovale, ni dovolj. Pomembno je še nekaj drugega; to, da je bil prerok “čistega” kapitalizma, ki je napisal bukvo z naslovom Kapitalizem & svoboda, pripravljen slednjo brez oklevanja žrtvovati. No regrets. Če je demokracija pač napoti, je nepotrebna. Če je potrebno ljudi na pravo smer spraviti z nasiljem, je to pač nujno grenko zdravilo. Če se to naredi tako, da se ljudi meče iz helikopterjev, je zdravilo samo še bolj učinkovito. Čista preventiva pred napačnimi idejami.