Drugi dom
Mi, državljani, oni, ljudje
| 27. april 2008 | Slovenija, Svet | MI
Na nedavnih španskih volitvah je vodja opozicije predlagal, da naj bi vsi migranti v Španiji podpisali pogodbo o integraciji, ki bi nove Špance zavezovala k higienskim standardom, spoštovanja enakopravnosti med spoloma (v Španiji sicer vsako leto umre nekaj deset žensk zaradi nasilja v domorodskih družinah) in k spoštovanju španskih običajev. Karikaturisti so si nerodnega politika privoščili in po mnogih časopisih so objavili karikature migrantov, ki strastno spremljajo bikoborbe, se ležerno pogovarjajo ob tapasih in zahtevajo čas za popoldansko siesto. Na lanskih volitvah v Franciji je Sarkozy iz migrantov naredil veliko temo in – za razliko od njegovega španskega imitatorja – uspel zmagati na volitvah. Prav tako je zmaga na račun migrantov uspela Švicarski ljudski stranki, ki se je reklamirala z neslavnimi plakati, ki prikazujejo kup belih ovčic, ki iz Švice brcajo črno ovco. Zdi se, da po vsej Evropi volitve opredeljujejo migranti in temeljna razlika med političnimi strankami je ravno njihov odnos do njih. Tako je bilo v tradicionalni izvoznici migrantov, Španiji, v tradicionalni uvoznici, Franciji in v doslej umirjeni, konsenzualni Švici.
Z vseh držav lahko slišimo zgodbe o nepravičnem, nezakonitem ravnanju do migrantov. Slovenija, kot vedno, tudi tokrat ne zaostaja za evropskimi trendi. Pred nedavnim so prosilci za Azil spregovorili o šikaniranju s strani slovenskih uradnikov. Še vedno kroži Peticija proti kaznovanju prosilcev za azil, ki so spregovorili o razmerah v azilnem domu, ki je sovpadla sovpadla s šestnajstim rojstnim dnevom izbrisanih, še enega administrativnega genocida. Resnična perverzija je, da smo se že navadili na tovrstne zgodbe o maltretiranju migrantov. Oni, se zdi, nimajo nobenih pravic in nobene pravne zaščite. Zanje se vedno znova morajo postaviti domačini. In tudi tokrat je tako. Hannah Arendt v Izvorih totalitarizma ugotavlja, da so migranti izgubili tiste pravice, za katere smo mislili, da so neodtujljive. Pravice, ki so definirane kot neodtujljive – človekove pravice namreč. In če so razseljeni ljudje brez države, ti Judje 21. stoletja, ostali brez vseh pravic, kdo pravzaprav je subjekt človekovih pravic? Ne človek, sklepa Arendtova, temveč državljan. Človekove pravice, domnevno neodtujljive, so postale neaplikabilne – celo v državah, katerih ustava je temeljila na njih – kadarkoli so se pojavili ljudje, ki niso pripadali nobeni državi. In tako so bil v Azilnem domu Vič človekove pravice suspendirane in prosilci za azil deležni tepeža in žaljenja. Bralci z močnejšimi želodci najdejo poročilo tukaj in tukaj.
Paradoks pa bi lahko peljali še dlje. Če so migranti, ti zgolj-ljudje, izključeni iz pravnega varstva, kaj to pomeni za institucijo državljanstva? Kaj postane državljanstvo, ko ga je enkrat groza tujcev? Kot je prej omenjeni španski politik zahteval, da migranti podpišejo pogodbo o integraciji, je tudi Sarkozy poudarjal, da morajo migranti sprejeti francoski način življenja. Britanska vlada je šla še nekoliko dlje in zadevo institucionalizirala. Britanski notranje ministrstvo je nedavno pripravilo predlog novega zakona o pridobivanju državljanstva. Po tem predlogu naj bi kandidati za državljanstvo poleg standardnih kriterijev, kot so stalno bivališče, obvladovanje jezika, nekaznovanost ipd., predvideva za sprejem v britanski narod tudi določeno mero »britanskosti« oziroma prilagojenost »britanskemu načinu življenja.« Britanskost bi po tem zakonu morali izkazovati vsi novi kandidati za pridobitev državljanstva – z izjemo kandidatov, ki lahko dokažejo izjemno visoke prihodke oziroma lastnino.
Če so države doslej podeljevale državljanstvo na podlagi treh principov – ius solis, po katerem pripada državljanstvo vsakomur, ki je rojen na teritoriju neke države, ius sanguinus, po katerem imajo pravico do državljanstva vsi, ki pripadajo narodu po rodu in ius domicili, po katerem imajo pravico do državljanstva vsi državljani, ki določen čas bivajo in delajo na ozemlju določene države – se zdi, da se danes uveljavlja v Evropi nek nov princip. Nekakšen ius familiaris, po katerem državljanstvo lahko pripada le tistim, ki izkažejo določeno mero britanskosti, španskosti, francoskosti ali švicarskosti. Karkoli že ti medli pojmi pomenijo. Ni dovolj, da nekdo živi, dela in plačuje davke v neki državi, potrebno je nekaj več, nek presežek, ki bo iz človeka naredil državljana.
Iz državljanstva se, predvsem na hrbtih migrantov, dela nekaj novega. Prej kot nekakšen napredek državljanstva, prej kot večjo pomembnost tega statusa, se zdi, da ves ta moralizem, vsa ta emocionalnost in toplina, ki jo novi kriteriji zahtevajo od kandidata, zakriva hladno dejstvo, da državljanstvo pomeni vse manj. Država, ki se predstavlja kot dovršitev zgodovine, kot smisel človeka, kot nekaj pristnega, toplega in bližnjega vsakemu državljanu, le zakriva hladno dejstvo, da državljanstvo pomeni vse manj. Po celi Evropi opuščajo velik del tega, kar je državljanstvo pomenilo: socialno varstvo, zdravstveno skrb in predvsem politično participacijo in sodno varstvo. Tisto, kar morda še najbolj definira državljanstvo je, da preseka vse razlike in nas, vsaj pred zakonom, naredi enake. Idealen način kako živeti skupaj in ohraniti razlike. Nekaj, na kar državni filozofi v svojih govorancah o medkulturnem dialogu vztrajno pozabljajo. A ko pride do tujcev nobeno pravo ni več aplikabilno. Ne Ustava, ne odločbe Ustavnega sodišča, ne Človekove pravice, takrat ne veljajo več. Država se iz instrumenta prava spreminja v podaljšano roko etnije.
Naj, nekoliko rokohitrsko, tvegam tezo: rasizem ni dovršitev nacionalizma, temveč njegovo nasprotje. Niso migranti, tujci, muslimani, Romi in izbrisani tisti, ki razjedajo nacionalno tkivo, temveč je to strah pred njimi. In ne sploh strah, ne neka občečloveška bojazljivost pred tujim, temveč namerno, organizirano in od zgoraj navzdol spodbujano sovraštvo do njih. Bližajo se volitve in ni rečeno, da ne bo tudi slovenskih volitev obvladovala etnopolitika. Že pozabljeni Marjan Podobnik je začel s svojo kampanjo in se včeraj lotil odstranjevanja hrvaških cvetličnih korit. Čeprav so korita ostala, je izpeljal pravi spektakel. Več novinarjev kot pa udeležencev (med njimi plešasta Starmanova glava, vedno manj bujni Marjanovi kodri in kup obritoglavcev), veliko simbolike (kot se za etnopolitiko spodobi, ni manjkalo evropskih zastav) in bombastičnih izjav. Na več spletnih portalih so zadevo prenašali neposredno.
Podobnik, ki so ga iz politike najbrž izločili kar njegovi kolegi, po nekaj letih neuspešne poslovne kariere napoveduje svojo vrnitev v politiko. Kdo ve, morda mu bodo dovolili vrniti se in mu podelili kako funcijo, če bo naredil dovolj problemov in spravil etnopolitiko med pomembnejše teme prihajajočih volitev, ter morda uspel z njimi celo zasenčiti precej velike ekonomske in socialne probleme Slovenije. Če ni migrantov in teroristov, bodo pa tudi Hrvati dobri. Recept za zmago v multikulturni Evropi.
Še en napor, domoljubi, da postanete republikanci!
Do takrat pa sodelujte in podpisujte.
(Še brez glasov)
Loading ...
“Še en napor, domoljubi, da postanete republikanci!”
Duhovita samoironija, sestavek se bere kot izlet v kruto aktualnost, a vendarle napisan iz udobnega naslanjača teoretske razmišljenosti. Kramljanje v boudoirju :)
No, kronist, ne bit tako strog do avtorja zapisa. Konec koncev je vse to naše pisarjenje po spletu dokaj udobno.
Kar se pa tiče iskanja osnov za državljanstvo… Kaj pa še lahko ostane skupnega, razen domnevno isto rodoslovno deblo, pa naj to temelji na krvi ali na prenosu kulturnih informacij. Suveren potrebuje neko oporišče, s katerim bo opravičeval obstoj države in njegove oblasti.