Drugi dom
Meta Rupel in vprašanje politične kulture
| 17. December 2006 | | Jure
Če Marka Crnkoviča ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Kot običajno me je tudi s tokratno kolumno v Dnevnikovem Objektivu pošteno vznejevoljil. Dovolj za odziv.
Že ob vprašanju, ki ga je zastavil blogerjem na Siolovem Blogosu, je bilo jasno, da Crnikovič meni, da je prevažanje Ruplove Mete v državnem avtomobilu pri zasebnih opravkih, malenkost, nevredna pozornosti. Nekaj, kar pride s funkcijo. Bagatela. V kolumni tezo pojasni podrobneje:
Očitki gospe Ruplovi so malenkostni in pričajo o neživljenjskem pravičništvu psevdocivilnega kova, ki izrablja vsako najmanjšo priložnost za sesuvanje politikov, pa če je še tako trivialna… ministrovo ženo, ki si drzne izkoriščati v bistvu zanemarljivo cenene bonitete, je treba zmleti v prah, kot da je najmanj opustošila vladne trezorje.
Jah, v vladnem trezorju Meta verjetno res še ni bila, a to ne pomeni, da gre pri njej za zanemarljivo cenene bonitete. Problem je, ker sploh ne gre za bonitete, saj je boniteta lahko samo tisto, kar ti po nekih reglcih pripada. Če bi v zakonodaji ali kakšnih internih aktih pisalo, da ženi zunanjega ministra pripada tudi vladno vozilo za osebne opravke, ker je gospa sicer obremenjena s protokolom, bi lahko govorili o boniteti, Dnevnikov fotoreporter pa bi ostal brez zgodbe.
Pa na Metino žalost takega določila ni. Zato je govorjenje o boniteti zgrešeno, stvar je dosti hujša in se dotika politične kulture in enakosti pred zakonom. Če postane normalno, da lahko vladajočim spregledamo male kršitve, male izjeme pri enakosti pred zakonom, bagatele, kaj to pove o naši politični kulturi? Sam sem trdno prepričan, da pove več kot je Crnkovič pripravljen priznati. Politična kultura se začne že pri malih stvareh, pri bagateli. Če “gospe ministrici” spregledamo male prekrške in si stvar olajšamo z vzdihom, hvala bogu, vsaj v trezor še ni prišla, prestopimo sicer malo a pomembno stopnico na poti do tja, kjer je vladajočim dovoljeno vse, ostali pa so prepuščeni njihovi milosti ali nemilosti. Ali pa morda Crnkovič misli, da lahko jaz ob kakšnem prometnem prekršku policaja odpravim s pojasnilom, da naj bo srečen in tiho, saj vendar še nisem izropal vladnega trezorja?
Politična kultura je predvsem stvar politične elite, kakšna merila si ta postavi, kje postavi meje, pravila vedenja. Če politična elita meni, da so ji dovoljeni mali prekrški, male izjeme… kaj lahko to elito potem ustavi pri malo večjih kršitvah? Kje postaviti mejo, če zakonodaja ni več tista meja dovoljenega? Po občutku? In kaj takšni primeri sporočajo ostalim? Kaj si lahko mislimo o zakonih, če jih tisti, ki jih pišejo in sprejemajo, mirno povozijo takoj, ko jim to ustreza, za povrhu že pri “bagateli”, za nekaj tisočakov, ki bi jih drugače zaračunal taksist?
Med državami obstajajo pomembne razlike v politični kulturi. Kar je dovoljeno nekje, je drugje hud greh. Kje bomo tukaj pristali v Sloveniji, je odvisno tudi od takih “malenkosti”. A končni rezultat bo pomemben, saj bo določal odgovornost politične elite do državljanov, standardne pri odnosu do prava, stopnjo koruptivnosti in javni diskurz. Osebno bi raje živel v državi, kjer je politike na smrt strah, da bi jih dobili pri kršenju zakona, pa četudi bi šlo “zgolj” za prehitro vožnjo, napačno parkiranje, prijavo premoženja ali uporabo službenega avtomobila.
(Še brez glasov)
Loading ...
To je pač Crnkovićev trademark - skoraj vedno zavzame nasprotno pozicijo, da mu potem “levica” pošilja pisma.
“Ko yebe zakone, če pa imamo vendar Toyoto Prius!”.
Tudi Golobič se mu je “smejal” v onem intervjuju v Objektivu.
mah, težko bi rekel trademark: ta namreč implicira nekakšno enkratnost in razločevalne kvalitete. crnkovičeva pozicija je tu okrog prej pravilo kot izjema. ljudje pač ne razumejo prav dobro tipa države, ki jo imamo, in da ta temelji na snopiču popisanih papirjev, ki razlagajo, kaj se sme in kaj ne, in ki jih je treba brezpogojno upoštevati, pa če je vsebina neumna ali ne.
MC toliko hrepeni po tem, da bi se pozicioniral kot “drugačen” od ostale intelektualne srenje, da nehote (nevede?) zavzame pozicijo najbolj antiintelektualnih udeležencev recimo mu “demokratskega” diskurza v tej deželi.