Mercator brani svojo blagovno znamko

Mercator je v slovenskih medijih objavil več strani celostranskih oglasov. Zagotovo ni bilo poceni. Vprašanje: čemu in zakaj naš največji trgovec namenja nemalo denarja za oglase, ki za povrhu še niso neposredno prodajni?

Oglasi niso prodajni, zelo pa spominjajo na nekatero drugo akcijo, ki jo pred leti, na vrhuncu neke druge afere, sprožil novogoriški Hit (“zakaj ubiti kokoš, ki nese zlata jajca”). Mercator ima vsaj malo podoben problem, saj se je znašel v samem središču protitajkunske in protiinflacijske gonje slovenske politike in vsevednih znalcev, kar se nedvomno pozna na blagovni znamki.

Čeprav je seveda logično, da bodo mediji in potrošniki pri dvigovanju cen najprej pogledali k največjem trgovcu, je vseeno zanimiv neverjeten mir, ki so ga bili glede tega deležni konkurenti. Domnevno neupravičeno dvigovanje cen se lepi skoraj izključno na Mercator, Spar in Tuš stojita povsem ob strani. Vprašanja, zakaj konkurenti niso izkoristili domnevnega neupravičenega dviga cen za dvigovanje tržnega deleža, si resno ne zastavlja nihče. Ker odgovor ni všečen?

Verjetno; za protitajkunsko obseden del slovenske politike mlatenje po Šparu in Tušu pač ni koristno, saj se njun lastnik ne imenuje Boško Šrot; za vseznalce, ki ob vsakem novem problemu vedno znova priletijo z “saj smo vam rekli”, so prepreke drugje; če ste največji borec za tuja vlaganja od Pirana do Murske Sobote, seveda ne morete preveč naglas vpiti, kakšna svinjarija je to, da tuji trgovec in domači self-made man neupravičeno dvigujeta cene in izkoriščata slovenske potrošnike. Ta del je potemtakem bolje pozabiti in več govoriti o simbolu slovenskega nacionalnega interesa.

Mercator pa ima ob tem problem. Skrbno negovana in načrtovana blagovna znamka z dosledno in jasno prepoznavno vsebino (“v Mercatorju kupujem, ker dobim kakovostne slovenske izdelke, ker s tem podpiram domačo industrijo…”) gre počasi po poti, ki njenim načrtovalcem ne more biti všeč. Od “ponudnika kakovostnih slovenskih izdelkov” do “izkoriščevalca slovenskih potrošnikov” je lahko zelo kratka pot. Oglaševalska akcija, usmerjena predvsem v prikaz Mercatorjevega družbenega pomena, je zato logična. Prikazovanje “malih ljudi”, ki tvorijo ta sistem, deluje kot kontrapunkt tajkunom in “monopolistom”. Oglasi tako pravijo “Mercator ni Boško Šrot, Mercator smo mi, ki v njem delamo. Če bojkotirate Mercator, bomo najprej dobili po glavi mi.”

V tem pogledu so še tako drage oglaševalske kampanje poceni, saj je kasnejše odstranjevanje blata, ki se je prilepi na blagovno znamko, v vsakem pogledu dražje. Zanimivo bo opazovati, ali bo Mercator s tem nadaljeval, in morda nekoč nekatere posebej hrabre branilce pred “monopolisti iz Mercatorja” in “roparskimi baroni iz Laškega” povabil, da svoje teze dokažejo tudi na sodišču.