Medijske 2009: slovenski blogi
Leto 2009 je še potrdilo ugotovitev, da Podalpje novih medijev v obliki blogov ne dojame najbolje. Pa ne gre za samo število blogov, ki je se letos verjetno spet povečalo, gre za vsebino, ki jo ti nudijo. Če jih bo v komunizmu, ki je očitno pred nami, Partija z dekretom ukinila 99 odstotkov, ne bo nobene škode.
Vloga, ki jo v Sloveniji igrajo blogi, je nenavadna. V kolikor so se v tujini uveljavili kot novo in občasno zelo močno orodje osebne promocije specialistov, kot še en kanal “javnih intelektualcev”, ljudi, ki morda imajo kaj relevantnega za povedati, so pri nas dostikrat le platforma čudakov in amaterjev najslabše sorte, ki širijo največje abote o svinjski gripi, raznorazne teorije zarote in banalnosti vsakdanjika.
Best of 2009 (blogi in “novi mediji”):
Pengovsky. Up-to-date politične analize, ki bi jih pogosto želel kar podpisati.
Vest.si. Če odmislimo popoln fiasko pri obravnavi svinjske gripe in očitno dejstvo, da lahko v studio pride vsak, ki ima 5 minut časa (aka tisti nadebudni študent ekonomskega faksa), še vedno občasno ponudijo dovolj za naslednji obisk.
razgledi.net. Ni kaj, razgledniki z najnovejšimi izleti v poetične višave, vrednimi samega Koseskega, spet orjejo ledino novih medijev. Bonus točke za projekt, pri katerem pa skok iz zakletosti voluntarizma friedmanovskih piarovcev kar ni in ni na obzorju. Bo že trg porihtal.
Jinov svet. Rusofil – bogata prihodnost, ko speljemo to komunistično revolucijo.
UK zapisi. Vsake toliko časa pa se ti še celo da, kaj? ;)
L files. Pižama?!
had. Da se ti da! :)
Destilirani entertainment:
Roman Vodeb. Kdo bi v resnici moral ležati na tistem Sigijevem kavču?
Pavel. Priti še bližje tovrstnim fantazmam in obsesijam verjetno ne more miniti brez posledic. Horror show.
Pogreb ni tabu. Podjetniška ideja leta brez konkurence. Odporno na recesijo.
P.S. In zdaj se grizem, koga sem izpustil.
Morda bi se dalo predlagati časopisom, Dnevniku, Delu(?), Mladini, da uvedejo stran citatov iz blogov, kjer bi dnevno, tedensko, objavljali najboljše iz blogov, nekaj vmes med pismi bralcev in pravimi članki. Ali kot zadnja stran, “rekli so” – kjer bi iz neta pobrali udarne citate – problem bi bil le z avtorskimi pravicami? če je avtor anonimen, pa se za nazaj odloči da stopi iz anonimnosti in toži. Pri neanoniminih pa bi pred objavo prosili za dovoljenje za objavo.
Seveda je takoj problem, kako “najti” “nove” bloge, če ne ravno med “starimi” blogerji, ki jih urednik že pozna. Morda bi z googlom česali net, s ključno besedo na aktualno temo, dokler ne bi naleteli na kaj udarnega, pravega za objavo v časopisu.
Poleg širitve palete idej bi tako tudi približali internet starejši generaciji, ki ga še ni tako vešča. Pa še dobre ideje bi bile bolj slišane, javno predelane.