Drugi dom
Mati, upravlja se nam
| 26. August 2008 | Slovenija, Svet | pegasus
Predvolilni boj prehaja v odločilno fazo in svoj piskrček so pristavili tudi pri največji opozijski stranki. Med drugim tudi menijo, da znajo “upravljati bolje“. Mar res?
Najprej si osvežimo spomin in si oglejmo, kdo sploh so tile socialni demokrati. Do kongresa pred tremi leti so bili znani še pod akronimom ZLSD (Združena lista socialnih demokratov). Za dokaj monolitno stranko sicer nenavadno ime, predvsem tisti del, ki se nanaša na črko L, je dobila pred državnozborskimi volitvami 1992, ko je SDP (Stranka demokratične prenove) “posesala” še nekaj manjših strank za okras. SDP pa je, čeprav današnji socialni demokrati v svoji uradni biografiji to tajijo, neposredna naslednica zveze komunistov. Torej tiste politične opcije, ki je Slovenijo z absolutističnimi pooblastili sama upravljala med letoma 1945 in 1990, kar v besednjaku aktualne vladajoče koalicije predstavlja tistih “45 let podlage”. Pri čemer jim ni bilo treba vsake kvatre trepetati pred rezultati volitev, še celo svoj “lik in delo” so zavarovali z znamenitim 133. členom zveznega kazenskega zakonika. Pravzaprav so se za prvo “skupščino delničarjev” (torej volitve) ojunačili šele aprila 1990, ko so po večini vzhodne Evrope in celo ponekod po Sovjetski zvezi (Litva, Estonija) komunistični režimi že popadali kakor domine.
Že vidim, kako nekateri zmajujete z glavo, češ kaj tale tu že spet pogreva zgodovino. Očitek bi lahko bil upravičen, konec koncev tudi sam verjamem, da v stranki premorejo kakšnega kerlca, ki ni “omadeževan” s pred-90 obdobjem. Vendar je obujanje zgodovine tokrat povsem na mestu. V “ogenj” na omenjenem posnetku so namreč poslali nikogar drugega kot Mirana Potrča. Ki je že pred prihodom demokracije bil vpliven “družbeno politični delavec”, kot se je takrat lepše reklo vladajoči nomenklaturi. Njegov življenjepis tako pove, da je že med letoma 1982 in 1986 po nareku s Tomšičeve dvigoval roko v zveznem (beograjskem), naslednjo četrtletko pa je celo predsedoval republiškemu “vrhovnemu sovjetu” (skupščini, ki je samo formalno “požegnala” sklepe partijskega centralnega komiteja, pač pri najboljši volji ne moremo reči parlament!). Z drugimi, za danšnjo rabo prilagojenimi besedami, to pomeni, da je pri “upravljanju še kako sodeloval.
Pa si oglejmo, kakšne refrence so si tovariš Potrč (če si je pred letom 1990 omislil rdečo knjižico, se je tudi avtomatsko strinjal z omenjenim naslavljanjem) in ostali “upravljalci” nabrali v svojem “mandatu”. “Nepomebne” “banalnosti”, kot so denimo človekove pravice, bomo pustili za kdaj drugič in se raje osredotočili na konkretne posledice v obliki kvalitete življenja. Modelov buržuaznega razrednega sovražnika kajpda že iz principa ni bilo mogoče uporabiti, zato je bilo potrebno vpreči vse kreativne potenciale in se domisliti česa alternativnega, primernega socialistični “družbeni” (beri: pokradeni) lastnini. V podjetjih, ki so jih socialističnim časom primerno prekrstili v delovne organizacije, so tako vpeljali legendarno samoupravljanje. Poenostavljeno povedano je to pomenilo, da je direktorjem pod prste gledal delavski svet, največkrat sestavljen kar iz “kvalificiranih” delavcev s končano osemletko. Ki, za razliko od današnjih nadzornikov, niso bili niti formalno premoženjsko odgovorni za svoja dejanja. Nekoliko pozneje se je možakar, čigar kip še dandanašnji “krasi” zahodni rob ljubljanskega Trga republike, domislil nadaljnjih “izboljšav”. Delovne organizacije so tako morale “združevati delo”, bodisi v obliki TOZDov bodisi kot SOZDi. Vsakokratnega prvega maja se je na tovarniških dvoriščih na veliko slavilo delovne zmage, namesto “dekadentnih” dobičkov, prodorov na najzahtevnejša tržišča ali celo časa tako svetoskrunskega, kot je denimo kakšna “dodana vrednost”, se je na veliko poudarjalo tone nakopanega premoga, predelanega jekla, požetega žita in ostale pokazatelje socialistične ekonomije. Se je ta koncept obnesel? Težko bi rekli, sploh glede na to, da so vrli “upravljalci” pri MDS s figo v žepu obljubljali liberalizacijo in se na ta račun do vratu zakreditirali, da se bodo še naši pravnuki tolkli po glavi. Kar samo po sebi niti ne bi bilo tako narobe, če bi se denar racionalno porabil za razvojne projekte (to pomeni bolj racionalno kot kakšen Obrovac), ne pa za kupovanje socialnega miru, subvencioniranje “narodnog leba” in vzdrževanje socialističnih Patjomkinovih vasi za tranzitne potnike (čez Jugoslavijo je vodila in še vodi pomembna povezava med zahodno Evropo in Bližnjim vzhodom) in turiste.
Piscu teh vrstic spomin še ne šepa, tako da se še dobro spominja vladavine poročnice Milke Planinc, Branka Mikulića, in nato še pričetka “stečajnega upraviteljstva” Anteja Markovića, torej obdobja, ko se je bilo treba zaradi preteklih zablod že poslužiti šok terapije, takrat bolj znane pod pojmom stabilizacija. Spominja se rednih redukcij električne energije zlasti v manj deževnih obdobjih, čeprav takrat še ni bilo računalnikov (več o tem malo kasneje), požrešnih televizorjev v čakanju (stand by) in je bilo občutno manj kuhinjskih in ostalih zabavnoelektronskih gadgetov. Spominja se časov, ko je bil bencin na karte in je veljal sistem par -nepar. Menda zato, ker so arabske izvoznice nafte z embargom kaznovale zahodno simpatiziranje z Izraelom. Če to drži, se lahko vprašamo, kaj hudiča je počenjal diplomatski del državne uprave, saj je Jugoslavija vendar podpirala Arafatovo PLO, naftno krizo pa so zakuhali naši veliki neuvrščeni “prijatelji”. In da je v Izraelu bolj naklonjenih državah zadostovalo že omejiti hitrosti in spodbujati večjo zasedenost vozil. Logična asociacija na bencin je avtomobil. Socialistični Jugoslovan, ki se je želel “mobilizirati”, se je za začetek soočil s “pestro” izbiro: modeli “domače” Zastave, kjer so sestavljali avtomobile po Fiatovi licenci (fičko, stoenka, yugo “nije za dugo” - če ste ga prezrli, si obvezno oglejte 3. del filma Die Hard), v Novem mestu sestavljeni Renaultovi modeli, zlasti “katrca”, “sarajevski” golf, po zaslugi Zastavinega sodelovanja, so se dobili tudi Fiati (saj veste, “fix it again tomorrow“), ponudbo pa so zaokrožili še nekateri avtomobili prek klirinške naturalne menjave, denimo lade ali “polski Fiat” 126p. No, resnici na ljubo se je dalo dobiti tudi kaj kapitalističnega, vendar so manj enaki državljani z raznoraznimi dajatvami kupili še najmanj eno vozilo za tiste bolj enake. Ob vsem tem niti ne upoštevam možnosti, ki se je pojavila šele leta 1990 in so jo nekateri znanci celo izkoristili, namreč kljub vsem zakonito plačanim dajatvam se je cenovno še vedno splačalo odleteti na Dansko (in to v času, ko o kakšnem Ryan Airu ni bilo še ne duha ne sluha!) in se domov pripeljati v novi mazdi. Izbira je bila šele začetek, kajti sledilo je dolgotrajno, z nekaj “sreče” tudi več kot celoletno čakanje v vrsti, da je socialistična avtomobilska industrija končno lahko izpolnila kupčevo željo. Temu je sledila le še zadnja, nikakor ne samo formalna ovira, ki tudi pomaga razumeti, zakaj niti v Torinu niso dovolili na kragujevške kopije pritrjevati Fiatovih oznak. Prenekateri povsem nov Zastavin izdelek namreč ni prestal tehničnega pregleda.
Pisec se še vse predobro spominja tudi že naravnost absurdnih razsežnosti hiperinflacije (pha, današnjih 7% letno, ko cene podobno bezljajo praktično po celem svetu, je takrat bila zelo pobožna želja!), ki je pustošila konec 80. let in smo neprestano dobivali nove ničvredne bankovce z vedno več ničlami. Stvari so zelo spominjale na prednacistično Nemčijo v 20. letih ali na trenutne razmere v Zimbabveju. Posebej slednja primerjava je žal še kako na mestu in še kako zaskrbljujoča, kajti Potrčev šef in resen pretendent za mesto “predsednika uprave” se, če gre verjeti njegovemu diplomskemu delu (Cobissovo skrajno smotano spletišče ni “navdušeno” nad neposrednimi povezavami, ampak v knjižnjici FDV Univerze v Ljubljani ga boste zlahka našli), bolj kot na gospodarske mehanizme Evropske unije in Evropskega gospodarskega prostora spozna na “mirno reševanje reševanje sporov med članicami gibanja neuvrščenih” (čisto mimogrede, kako to, da ob vseh teh referencah za razliko od pokojnega predsednika Drnovška ni niti podal kakšnega predloga za mirno rešitev klavnice v Darfurju, Ruandi ali DR Kongu?), za zimbabvejski kaos neposredno odgovorni Robert Mugabe pa je že takrat veljal za našega velikega neuvrščenega zaveznika in “borca proti imperializmu”. Nazaj k jugoslovanskim razmeram. Kot nekakšna vzporedna valuta se je dodobra uveljavila zahodnonemška marka in takrat smo se tudi Slovenci navzeli množičnega obleganja obmorskih krajev med Ankaranom in Ulcinjem. Seveda ne toliko zaradi “najlepše obale na svetu” (spet samo mimogrede en podatek, ki takratnim upravljalcem nikakor ne more biti v čast, Avstrija je samo z mnogo manjšim Vrbskim jezerom, ki prav zares ni čisto nič posebnega, zaslužila več kot Jugoslavija s celotnim morjem!), kot zaradi srečnega naključja, da je meja bila odprta vsaj za zahodne Evropejce in so nam tako vsako poletje delale družbo trume predvsem s črko D ozaljšanih avtomobilov. Tako smo s tujimi turisti na veliko menjavali naše dinarje za mnogo uglednješe in pred inflacijo varnejše papirčke z emblemi nemške, avstrijske, švicarske… centralne banke. V primeru premajhnega deviznega izplena je k sreči obstajala še rezervna možnost. Malo je bilo treba razpeti, kot se danes reče, “socialno omrežje”, in prej ali slej se je našel kdo, ki je poznal koga, ki je imel kakšenga sorodnika med zdomci, od koder je za nadaljnjo preprodajo, seveda podprto s “šticungo”, dobival te dragocene kose papirja.
Devize smo krvavo potrebovali in to ne samo zaradi vsak dan manj vrednega dinarja. Kljub temu, da bi Jugoslavija zlahka prehranila ne le takratnih 22 milijonov prebivalcev, temveč po ocenah nekaterih strokovnjakov tudi še vsaj trikrat toliko ljudi. Morda. Ali je krivda v učinkovitosti sovhozov (eeee, kmetijsko industrijskih kombinatov) ali kje drugje, realnost je žal bila drugačna. Sladkorja, olja, moke, čokolade, riža, pralnega praška itd. si niste mogli omisliti, kadar se je zahotelo vam, temveč takrat, ko se je nekomu zazdelo, da se lahko znajdejo na policah. Podobno je bilo z mesom, k sreči pa slehernikov rodovnik hitro pripelje k sorodnikom na kmetih, kjer se je racionalizacijo dalo obiti s črnim zakolom. Kaj pa, če ste si zaželeli kavo? Banane? Se obleči v kavbojke? Potem, ko smo vendarle dočakali lasten avtomobil, se je bilo še najlažje zapeljati čez mejo in omenjene artikle nabaviti v “gnilem kapitalizmu”. Tudi marsikaj, kar se pri nas je dobilo in, kako ironično, celo Gorenjev pralni stroj je tam bilo mogoče dobiti občutno ceneje. Kot da vse to ni bilo dovolj, če ste v Avstriji nakupili za vsaj šilinškega tisočaka (tam okoli 70 evrov) robe za izvoz, vam je avstrijska davkarija, kajpak ob ustrezno carinsko žigosanem obrazcu, kar je itak bila samo formalnost, celo povrnila Mehrwertsteuer (za tiste, ki vam nemščina ne leži: DDV). Dobro se tudi spominjam, kako mi je nekoč celo neki miličnik na Ljubelju v roke potisnil nekaj šilingov, rekoč, da je pravkar postal očka in če mu lahko nabavim Pampersove plenice. Kajpak so do podobnih ugotovitev prišli še mnogi na naši strani meje in seveda tudi trgovci na drugi. Italijanska obmejna mesta (Trst, Gorica, Trbiž) so se tako ob silnem navalu osnovnih življenjskih potrebščin željnih Jugoslovanov in na veliko veselje lokalnih neofašistov dobesedno tijuanizirala, avstrijsko Koroško je že takrat upravljal Haider, potisnil KGM v manj ugledno južno predmestje Celovca in tudi sicer poskrbel, da se v sicer silno ambiciozni turistični regiji vsaj navzven ne bi poznala bližina nekega čisto drugega družbenega sistema.
Kot smo že omenili, smo veljaven denar za te nakupovalne izlete dobili na jadranski črni borzi, naslednji korak je bil priti čez mejo. Danes več ali manj samevajoče zgradbe ob meji nas spominjajo, da je Schengen relativno sveža pridobitev in da je včasih bilo povsem drugače. Da se ja ne bi kdo preveč navzel razvad razrednih sovražnikov in nekdanjih okupatorjev, je svoj čas bilo treba plačevati depozit, naši obmejni policisti so dosledno preverjali in žigosali potne liste, dolga leta ste lahko zasebno šli čez le enkrat na leto, sčasoma so to omejitev sicer odpravili, vendar ste le prvič v letu lahko nesli čez malo več denarja itd., kar je summa summarum prispevalo k pregovorno dolgim kolonam na obeh straneh meje. Ko so naši miličniki vendarle dvignili zapornico, je na drugi strani praviloma bilo dosti lažje. Vedoč, da je “selekcija” bila opravljena na naši strani, so se sosednji obmejni policisti dostikrat zadovoljili že s tem, da ste jim na daleč pokazali tisti zeleni list papirja, ki dokazuje veljavnost avtomobilskega obveznega zavarovanja tudi izven matične države, ob izhodu pa so, za razliko od silno radovednih naših naših carinikov, več ali manj samo žigosali obrazce za povračilo DDV. V določenem obdobju pa je bilo že prav absurdno na avstrijski strani Ljubelja, ki je bil svojčas dokaj priljubljen mejni prehod (mejni postojanki sta bili vsaka na svoji strani predora, torej izven vidnega kontakta, pred dograditvijo karavanškega predora je bil dovolj prometen, da se našim carinikom ni ljubilo premetati prav vseh prtljažnikov). Vozila se namreč niso razvrščala po danes tako priljubljenem kriteriju “EU citizens” in “others” (konec koncev Avstrija takrat še ni bila članica EU) , temveč na “tisti z obrazci za Mehrwertsteuer” (cariniku ste ga lahko pomolili kar skozi okensko šipo) in “ostali“. Mimogrede, za razliko od avstrijskih in italijanskih obmejnih organov z rdečim potnim listom (nekoliko svetlejšim odtenkom kot danes) kaj dlje ni šlo več tako gladko. Še več, če ste si zaželeli potovanja v Francijo, Švico ali celo Grčijo, ste se poprej z ustreznimi papirji morali zglasiti v konzularnem oddelku diplomatsko konzularnega predstavništva omenjenih držav. In res za las je manjkalo, da ne bi podobnega ukrepa izposloval tudi zahodnonemški notranji minister Friedrich Zimmermann…
Če je že po kavo bilo treba čez mejo, si lahko predstavljate, kako je bilo šele s kakšnimi zahtevnejšimi produkti, denimo računalniškimi, kjer je takratne oblasti povsem povozil čas. Prav ob koncu 80. let si je tudi moja malenkost za potrebe popoldankega “fuša” zaželela osebni računalnik (PC). Nadaljevanje zgodbe je dobesedno vredno kakšne Ionescujeve igre. Klici uradnih zastopnikov tovrstne opreme so seveda bili povsem brezplodni in so pomenili pravcati šok, tako po zneskih na predračunu, še veliko bolj pa glede dobavnih rokov. Problem je bil kmalu rešen s klicem na eno mnogih čezmejnih novoustanovljenih slovenskih zasebnih podjetij. Kar prek ljubljanske izpostave sem sproti naročal komponente (seveda tako, da je vsaka skupina dosegla vsaj tistih magičnih 1000 šilingov), ki so me ob naslednjih obiskih nekaj dni kasneje že čakale v prodajalni v Borovljah (torej prvem malo večjem kraju za Ljubeljem), kjer so naše “horoške” rojakinje (hja, upam si trditi, da so omenjeni podjetniki za slovenskost Koroške storili več kot vsi prebivalci Mladike skupaj) poskrbele za pripravo računov, dobavnic, povrnitev Mehrwertsteuerja… v ljubljanskem servisu pa bi mi, če bi bil tovrstno manj podkovan, vse skupaj zastonj sestavili. Tako sem v nekaj rundah v naš socialistični raj brez problema “prešvercal” pomnilnik, disk, grafikuljo, napajalnik, matično ploščo in tudi tipkovnico. Pri nekoliko večjih kosih (ohišje in takrat še CRT monitor) sem se že skoraj vdal v usodo, da bom moral v zvezni proračun prispevati nerazumno visok delež za nekakšno zaščito fantomske “domače industrije”, če mi ne bi na pomoč priskočili znanci s senčne strani Alp in se na poti do morja z našteto robo še mimogrede oglasili pri meni. Najbizarnejša pa je seveda zgodba s programsko opremo. Nakup veljavnih licenc je predstavljal podobno misijo nemogoče kot nakup “železnine”, če ste si jo kratkomalo prenesli iz službe ali od soseda, pa po taktratni silno “sodobni” zakonodaji sploh niste zagrešili nobenega kaznivega dejanja! Ne verjamete? Pojdite v NUK in si oglejte male oglase v takratnih izdajah Mojega mikra.
Uspešnost 45-letnega komunističnega upravljanja lahko kaj hitro ocenimo s preprosto primerjavo. Denimo z (zahodno) Nemčijo. Kljub nekaterim na prvi pogled logičnim pomislekom primerjava le ni tako neposrečena. Nemčija leta 1945 je namreč plačala strahotno ceno za Hitlerjeve avanture. Zavezniški bombniki so državo dobesedno zravnali z zemljo. Bogato Šlezijo so priključili Poljski, podobno razvito Posarje so si za nekaj let “izposodili” Francozi, sovjetska okupacijska cona na vzhodu preostanjka pa je teh 45 let bila neka čisto druga država s povsem drugačno ureditvijo. Obenem je država plačala tudi velik človeški davek. Nekaj največjih umov, denimo vsem znani Albert Einstein, se je zaradi Hitlerjevih norosti raje šel udinjat Američanom, sicer Avstrijka, vendar de facto Berlinčanka Lise Meitner je naravnost v slogu kakšnega akcijskega filma prek Nizozemske pobegnila v novo domovino Švedsko, z nekaj talenti, kot je bil npr. raketni strokovnjak Wernher von Braun, so si Američani po vojni postregli kar sami, tisti Judje (ne pozabimo, največkrat so v svojih okoljih pomembni sotvorci ekonomskih elit!), ki so preživeli grozote holokavsta, so svojo kruto “domovino” raje zamenjali za sveže ustanovljeni Izrael, žrtve iz prve svetovne vojne so že tako pustile ne najbolj spodbudno demografsko strukturo, pridružilo se jim je še več kot 5 milijonov mož večinoma v najbolj produktivnih letih, ki je za vedno obležalo na bojiščih širom celotne Evrope in severne Afrike ter v Stalinovih ujetniških taboriščih, poleg Adolfa Eichmanna in Josefa Mengeleja pa je proti Južni Ameriki odplulo še ogromno ekonomskih migrantov, ki jim sicer ni bilo potrebno trepetati pred nürnberškim ali jeruzalemskim sodiščem. Skratka, mirno lahko zaključimo, da sta povojna Jugoslavija in povojna böllovska Nemčija štartali z dokaj podobnega izhodišča. S to razliko, da smo se, kot že omenjeno, pri nas igrali samoupravljanje in združevali delo, Nemci pa so zbrana dela svojega rojaka Karla Marxa raje odložili v knjižnične kleti za kakšne nadebudne zgodovinarje, namesto Kardeljevih Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja so se raje naslonili na že preizkušene GmbH-je (d.o.o.) in AG-je (d.d.), namesto planskemu gospodarstvu so raje zaupali trgu, namesto z neuvrščenimi so se raje povezali v Skupnost za premog in jeklo (predhodnico današnje EU) … in verjetno ni treba kaj dosti poudarjati, kdo je bil leta 1990 nesporni zmagovalec te “tekme”, da je na zakonitem ali črnem trgu povpraševanje za markami občutno presegalo zanimanje za dinarje, złote, forinte, rublje, da so Jugoslovani (ustrezno “podprti” tudi s Slovenci) za neulovljivimi Turki predstavljali drugo najštevilčnejšo gastarbeitersko skupnost v Nemčiji, medtem ko niti Kočevarji niso čutili kakšnega hudega domotožja za migracije v obratni smeri. Še več, leta 1990 je zahodna Nemčija “posrkala” vrečo brez dna v obliki vzhodne sosede, Slovenija pa se je neboleče razšla z manj razvitim preostankom Jugoslavije, pa se v nadaljnjih 15 letih, ko je SD državo soupravljala kar dve četrtletki (1992-96, 2000-04, tudi vmes niso bili najbolj opozicijski), razlika med Slovenijo in združeno Nemčijo kaj občutno ni spremenila.
Za konec se preselimo še nekoliko bližje sedanjosti. Kot smo že rekli, je v Jugoslaviji nekaj časa divjala hiperinflacija. Najbrž je sleherniku, tudi ekonomskemu analfabetu, jasno, da nenadzorovano pošiljanje novega denarja v obtok samo še podžiga inflacijo. Če ste si kakšen takratni bankovec z mnogo ničlami shranili za spomin, si malo poglejte, čigavi podpisi so natisnjeni na njem, sicer vam pa izdam, da je ravno v tistem najbolj inflacijskem obdobju (1988-89) viceguverner Narodne banke Jugoslavije (ki je upravljala topčidersko tiskarno) bil … eee … nihče drug kot Mitja Gaspari, ena zadnjih in bojda najbolj zvenečih (?!?) pridobitev SD in morebitni podpredsednik vlade! Hočete še več? Prav. Isti Mitja Gaspari je bil med letoma 201 in 2007 tudi guverner Banke Slovenije, torej bi že po službeni dolžnosti moral med prvimi v državi zaznati zlom ameriškega trga hipotekarnih posojil s planetarnimi razsežnostmi. Ali ga je zaznal ali ne, ni znano, je pa zato znano, da je prav po kervielovsko hazardiral tudi z vlaganji v vrednostne papirje ravno tega taistega ameriškega hipotekarnega trga! In kaj lahko se zgodi, da bo svojemu nasledniku in s tem posledično celi državi ob morebitnem odpisu pridelal celo milijardno izgubo! Čisto mimogrede, le zakaj te novice ni mogoče izvedeti tudi na Vesti?
Torej, če bi imeli čredo ovac in bi se na razpis za gospodarjenje, emm, upravljanje, z njimi prijavila samo volk in SD, koga bi po vsem povedanem izbrali?
(Še brez glasov)
Loading ...
Naš “Bernard Nežmah” in muke švercanja cez mejo, al kaj je to otožno obujanje spominov?
bi pa vseeno prosil za vir te trditve:
“Ali ga je zaznal ali ne, ni znano, je pa zato znano, da je prav po kervielovsko hazardiral tudi z vlaganji v vrednostne papirje ravno tega taistega ameriškega hipotekarnega trga! In kaj lahko se zgodi, da bo svojemu nasledniku in s tem posledično celi državi ob morebitnem odpisu pridelal celo milijardno izgubo”
Oh ,ko smo pa že tako zgodovinsko usmerjeni, pa poglejmo: če tipov ala Potrč ne bi bilo, bi ti vraga kupoval računališke komponente od koroških Slovencev v Borovljah. Mogoče v Ferlachu. Tud v Trst ti ne bi bilo treba po kavbojke, vse bi že mel v Lubiani. Če si pa še malo osvežim spomin, si pa ti član stranke, katere zgodovinski domet je "asskissing" trenutno najmočnejšemu. Najprej Italijanom in Nemcem, ko pa se je vojna sreča obrnila, pa se je iskalo nove gospodarje. No pa da ti ne bom pljuval samo tvojo stranko. Ko si ti osebno tako "pokončen", koliko dni aresta pa si nabral v "gnilem socilaizmu"? Ali si bolj po partijski liniji, na liniji majskih hroščev?
Kako prozorni so ti izleti v preteklost v predvolilnem času… Na RTV Slovenija pa ponavljajo spet dokumentarno oddajo o zgodovini komunizma. Če pa že pišeš o Potrču, bi pa lahko še o dr. Jambreku, ki je bil še večji specialist za afriški socializem. Pa tudi dr. Rupel ni bil neki veliki oporečnik.
Ne vidim pa, kaj ima ta sestavek veze s sedanjim stanjem v političnih strankah. Še ena fantazma izvornega greha, dediščine krščanske tradicije?