Marija iz Postojne

Ko zadnje čase poslušam konzervativno flancanje o nujnosti ženskega in moškega elementa v družini (beri: popustljiva, čustvena cankarjanska mati in strog, a pošten pater familias), ne morem mimo vprašanja, pa kje za hudiča ti ljudje sploh živijo? Kot da bi prespali 45 let tovarišic-udarnic in vso babby pill-bravo-mtv-cosmo-sex and the city kramarijo ter se mentalno postavili v čas, ko je tista Marija še pokorno stopicljala v Jeruzalem, ne da bi reva vedela, kje bo sploh spala. Saj ne, da bi ugotovitve v nadaljevanju veljale kar za vse povprek, a trend je le trend, bukolika pa samo literarna zvrst in še to ne najbolj cenjena.

Stanje naroda, posebej pa slovenskega, se najbolje vidi kar na cesti. Ste, vsaj v Ljubljani, opazili, da agresivnih voznic ni skoraj nič manj kot agresivnih voznikov? Pa poskušajte te novodobne voznice, ki jim pod havbo rezgeta najmanj toliko konjev kot jih imajo v Lipici, postaviti v lik te tako zaželene popustljive, permisivne matere, ki vneto kuha tisto prekleto kavo, ki je nihče noče? Ne gre najbolje, kajne?

V tem zeitgeistu so se slovenski konzervativci poslali na misijo, da ponovno ustoličijo “pravo” žensko in “pravega” moškega. Bog pomagaj, ampak se bojim, da sodobnih žensk prav pod nadzorom nimajo niti iranski mule, pa so za te zadeve nesporna avtoriteta.

In sedaj naj bi ta postmodernistična konfuznost občutljivim otroškim dušam dala lekcijo o ženski in moški vlogi? Kdaj? Medtem ko ata kuha in menjuje plenice, ker še mama ni prišla iz službe? Ko jih pobere iz vrtca in prebira pravljice, ker je danes zvečer happy hour za cosmopolitan? Madona, saj se samo po zgledu ubogo dete še obleči ne bo znalo: krilo, hlače? Dobro, ko poslušamo Ludo Milo, vemo, da je večino življenja preživela na vrtu, med puljenjem plevela in zalivanjem, ampak prav tako vemo, da so pa danes srednješolke in študentke uspešnejše od moških kolegov – že to je dovolj za samozavest, ki privzeto izniči vsako možnost, da bi moški uveljavljali tisto od boga dano vlogo neprizivnega in iber racionalnega krmarja familije, ustvarjenega, da le z njemu lastnim razumom “popravlja” negativne učinke ženske miline in popustljivosti.

In pol, kot da to še ni dovolj hudo, pridejo ti metroseksualci, ki so jih le mediji lahko razglasili za “nov tip” moškega, da bi jih lahko potem z še večjim pompom pokopali. Napaka! Niso odpisani, so le svetla prihodnost, ko bo ženskam dokončno prekipelo, da njihova “močnejša” polovica krade njihovo kremo proti gubam. Ste res mislili, da bo kozmetična-wellness-fitness industrija kar tako obupala nad polovico potencialnih kupcev? Ste že slišali za marketing?

Ubogi otročički so tako danes samo še en projekt, ki se ga še najbolje da upravljati z istimi orodji, ki jih sodobni moški in ženske sicer uporabljajo v službi. Vrtec, šola, roditeljski sestanki, krožki, tečaji, zobozdravnik, cepljenje,… Čas je za Google Calendar, Microsoft Project ali pa vsaj Outlook. Popustljivost, ko so na voljo samo opcije “High”, “Normal” in “Low Priority”? Če bi Marija danes spet morala na pot z Jožefom, se ji nikakor ne bi moglo primeriti, da bi ostala brez strehe nad glavo; vse bi bilo že v naprej rezervirano, koordinate pa varno spravljene v GPS-u. In rodila bi v Postojni; ker je tam baje najboljša porodnišnica.

…

Vse skupaj se seveda da brati kot izliv moškega angsta pred pohodom sodobnih amazonk. Tudi prav, saj ni bilo mišljeno resno. A nekaj ostaja: popustljive cankarjanske matere in nesporne očetovske avtoritete so že dolgo časa preteklost. Ne zato, ker jih ne bi bilo več, ampak ker že dolgo niso več edini. Vloge so se že zdavnaj premešale in samo spol že dolgo več ne določa tistih lastnosti, ki jih konzervativci omenjajo, ko jih povprašate, kaj imajo v mislih, ko govorijo o “moški in ženski” vlogi. Vlak je odpeljal. Če mene vprašate kdaj točno, bi rekel, da je vse pokvarila tista tabletka. Od takrat moški pač nismo našli več načina, da te presnete babe uspešno kontroliramo.