Madge

Ker me z zadnjih dneh na političnem ni nič zanimalo, sledi tole… 

Za nekoga, ki sicer brez vsakega posluha, a vendarle sistematično gradi glasbeni okus (ta sega od etna, jazza.. do indie rocka in elektronike), je gospa ena sama črna luknja. Veš, da ne bi smel, da se ne spodobi, da je boljše, če MP3-je skriješ pred kolegi, da je ueber  šund, da je verjetno malo prismojena, pa vseeno… ali pa ravno zaradi tega. Za glasbenega “elitista”, ki bi pri življenju verjetno pustil samo še kak Val202 in RŠ, je zadrega neizogibna. “Well, nobody’s perfect” je nekoč nekdo zabrusil Tonyju Curtisu. Ali povedano drugače: včasih paše tudi junk food (nekaj takega je nekoč zinila Bjoerk).

Da bo Madge privlekla svojo kramarijo  v Ljubljano, je tako, kot bi se nekoč v zakotno vas pricijazil cirkus. Drži še bolj, saj je moje mesto zadnja leta koncertna puščava. Sem hodijo bendi umirat in žalovat nad že zdavnaj preminulo slavo (z redkimi izjemami, seveda). Se še kdo spomni, ko je k nam na višku slave prišla Nirvana? Green Dayi? Danes pridejo RBD. 

OK, skušnjavo odpraviš tako, da ji podležeš. Toda Madge, Paul Oakenfold? What the f*ck!?