Luda mila, luda stranka

Obstaja zunajparlamentarna stranka, ki si na vse kriplje prizadeva, da bi jo opazili. Iz tradicije in dejstva, da imajo evropskega poslanca, ji je namenjeno več medijskega prostora, kot so ga sicer deležne druge minorne stranke. Se pa pod modrim vodstvom Ljudmile Novak, katere besede sicer kažejo, da bolj sodi na domači vrt, med fižol, solato in zeljne glave, stranka počasi a vztrajno premika na tisto točko, ko nam lahko postane samo slabo.

Dobro, NSi je že vedno bila dom zgodovinskega revizionizma, naklonjenosti domobrancem in t.i. krščanskih vrednot, a to kar nam vse bolj servirajo luda mila & Co. je šlo prek vseh meja. Časi umirjenega in relativno zmernega Peterleta, ki se je vsaj v predsedniški tekmi znal premakniti na politično sredino, so pozabljeni. NSi se je v celoti odpovedala sredini, zdaj lovi le še patološke antikomuniste, neomajne apologete domobrancev in najbolj socialno konzervativne dele prebivalstva. Bolj desno se ne more premakniti nobena stranka več oziroma je to možno le pri prestopu v dejansko skrajno desnico.

Primerov, ki podpirajo zgornje trditve, je mnogo, čedalje več in težko se je odločiti, kdo je šel dalje, luda mila ali strankarski podmladek. Izpade lude mile glede homoseksualnosti smo na tem blogu že obsežno obdelali, zato se posvetimo novejšim primerom.

Najprej je potrebna razprava o tem, zakaj je sploh prišlo do sodelovanja z okupatorjem. In prav resolucija o obsodbi totalitarnih sistemov nam poda jasen odgovor – zato, ker so se ljudje uprli komunistični revoluciji, likvidacijam in nasilnemu prevzemu oblasti.

Razen še živečih domobrancev in RKC, ki redno izkazuje popolno pomanjkanje zmožnosti, da se vsaj malo distancira od pojava, za katerega je tudi soodgovorna, v Sloveniji kolaboracije še nihče ni tako kristalno jasno opral vsake krivde. Ubogi reveži, ki so prisegali zvestobo Hitlerju in sonarodnjake pošiljali v taborišča, so le junaški borci proti komunizmu. Preprosto ogaben revizionizem najhujše sorte!

Še huje je strankarski podmladek obračunal s Spomenko Hribar, ki se je odzvala na razmišljanje lude mile, da bolnišnice Franja, ki je uvrščena med svetovno dediščino UNESCA, nima smisla obnavljati. Metoda diskreditacije osebe, ki je o medvojnih in povojnih pobojih spregovorila, ko to še ni bilo moderno, ko je luda mila še pridno zalivala floro na domačem vrtu in odstranjevala plevel, je nič drugega kot stalinistična. Hribarjevo vleči med sodelavce UDBE je lažnivo, manipulatorsko dejanje, ki bi se ga morala vsaka normalna stranka sramovati. A pod vodstvom lude mile je na polju kulturnega boja dovoljeno vse – lagati, potvarjati, žaliti…

Če je naš svetilnik blogerske pameti pred kratkim Janšo proglasil za slovenskega Obamo, je še lažje najti ameriške prijatelje lude mile in njene lude stranke v najbolj zmešanem delu Republikanske stranke, ki trenutno straši Američane s komisijami za usmrtitev starejših, Obamo kot rasistom, ki se ni rodil na tleh ZDA, ki doživi paniko katastrofičnih razsežnosti vsakič, ko se pojavi nevarnost, da bi geji dobili nekatere pravice.

Kar nekoliko preseneča, je molk Lojzeta Peterleta, ki se je umaknil v oddaljeno zavetje Evropskega parlamenta, ludi mili pa pustil, da stranko vleče na skrajni rob. Četudi se morda zasebno strinja z vsem, kar producira njegova stranka, bi moral vedeti, da se bo blato prijelo tudi nanj. Zmernega sredinskega politika med takimi lunatiki pač ni mogoče prepričljivo igrati. Gre za skoraj tako nemogoč podvig kot pojav poslanca SDS-a, ki bi si upal javno razmišljati drugače kot stranka oziroma njen šef. Misija nemogoče ali verjeli bomo ko bomo videli.

Žalostno za slovenski politični prostor je, da bo še precej slabše preden bo morda bolje. NSi si preprosto ne more več privoščiti, da na naslednjih volitvah ponovno pogori; to bi jo z veliko verjetnostjo pokopalo za vedno. Hiper produkcija slaboumnosti bo z vsakim dnem bližanja volitev dobivala pospešek. Žal.