Ampak kritiki te vlade prav tako kot novinarji ne upajo pogledati širši kontekst. To je še posebej značilno za simpatizerje naslednikov komunističnih cenzorjev, na primer Medijski watch Dog.

Opazili so/ste, da je to novico objavil samo časopis Dnevnik. Pa so/ste opazili, koliko drugih škandaloznih stvari je na primer objavila samo Demokracija, samo Mag ali samo Ampak? Ne, to je za njih/vas nekaj povsem novega, za drugo sploh ne veste.

Problem pritiska politične oblasti na medije ima svojo kontinuirano zgodovino! Prav je, da se je in da se še razkriva in rešuje. Vendar bi za svojo kredibilnost morali današnji kritiki pogledati širše, razloge poiskati tudi pri “naprednih levih silah”. Kučan je daleč od tega, da bi bil nedolžen.

Tega Medijski Watch Dog ne zna, zato ni kredibilen. Zato s svojim delovanjem ne pripomore k zmanjševanju cenzure. Zato tistim, ki jih želi zaščititi ali opogumiti (novinarjem), ne pomaga zares. Dejansko je videti le, kot da deluje zgolj enostransko politično.

Kdor želi videti več, mora spremljati več medijev in tudi več blogov. Kdor ne pozna Medijskega Watch Doga, ni nič zamudil. Vse lahko veliko bolj kredibilno izve drugje.

(C) Delo, vse pravice pridržane.

Kaj bi storili, ko bi lepega dne zagledali lisice na avtomobilu, ki ste ga pustili na prav za vas rezerviranem parkirnem mestu? Verjetno bi bili hudo jezni. Morda tudi besni, češ, kaj se pa gredo tile mestni redarji. So ob pamet ali kaj?! Z vprašanjem, kaj se zgodi, če preveč vestna redarka sredi prestolnice olisiči kar županov avto, so se ubadali tudi na blogih.
Dejstvo je le to, da je redarka res olisičila županov mercedes, ker na označenem parkirišču ni imel dovolilnice. To je na tiskovni konferenci priznal tudi Janković. Legende, ki je začela krožiti po pisarnah Rotovža in je v sredo pristala tudi na spletni strani 24ur.com, ni nihče potrdil ne zanikal. Ta pravi, da je župan naslednji dan velel poklicati (pre)vestno redarko k sebi in jo vprašal, zakaj se je spravila nad njegov avto. Se ni morda hecala? Ona pa mu je menda odvrnila, da je šlo za resno zadevo. Nje niti ne zanima, čigav je parkirani avtomobil, ki nima na vidnem mestu zataknjenih ustreznih dovoljenj, temveč je njena dolžnost, da ravna po pravilniku.
»Zgrozil sem se ob napovedi, da bo Ljubljano vodil kot podjetje, saj njegov menedžerski stil ni primeren za prestolnico, kot je Ljubljana. Sedaj so se moji strahovi potrdili. Janković je dokazal, da pravila, ki veljajo za druge, zanj (in verjetno tudi njegove prijatelje v občinski upravi) ne bodo veljala,« je zapisal bloger shotokan (http:// drugidom.net/?p=667/?p=667). Če se je tako začelo pri parkiranju, kje se bo končalo, sprašuje bloger.
Blogerji so se ta teden zabavali tudi z dogodivščinami soproge našega zunanjega ministra, ki se je po gospodinjske potrebščine odpravila kar s službenim avtomobilom in voznikom zunanjega ministrstva. Saj zgodba niti ne bi bila tako zelo zanimiva, če ne bi na ministrstvu za zunanje zadeve, ki mu po naključju poveljuje gospejin soprog, sestavili prav zabavnega pojasnila: »V konkretnem, politično docela nezanimivem primeru, je ministrova soproga po ministrovem naročilu nakupila nekaj vsakdanjih predmetov in jih s pomočjo ministrovega sodelavca in vozila v lasti MZZ odnesla v stanovanje (če je pri tem kupila še kakšnega za zasebno rabo, ji bo, upajmo, to blagohotno oproščeno).«
Vlada je k temu pristavila še pojasnilo, da je soproga zunanjega ministra v preteklih letih nesebično opravljala zahtevne protokolarne naloge in s tem marsikdaj, ko so bili v Sloveniji na obisku predsedniki držav in drugi državniki s soprogami, omogočila tudi izvedbo damskih programov uradnih obiskov.
»Takšno razlago slišim prvič. Vem, da imajo žene predsednika države in predsednika vlade protokolarne obveznosti. To je del državnega protokola, obveznost, nikakršna nesebična pomoč. Oblast pač prinaša tudi obveznosti. Ne vem, ali so v tem dokumentu uradno napisane tudi obveznosti soprog ministrov. Verjetno so, saj jih nekateri pripeljejo s seboj. Tudi če niso, je verjetno povsod, razen pri nas samoumevno, da soproge ‘nesebično’ pomagajo pri organizaciji damskega programa. Za nekdanjega avstrijskega predsednika Klestila je, recimo, po ločitvi od žene to nalogo opravljala hči, pa ne verjamem, da se je zaradi tega s predsednikovim službenim vozilom in šoferjem vozila nakupovat,« je zapisala nika (http://www.vecer. com/blog/opazanja?id=8907) na svojem blogu.
Mišo Renko